izpreletelo (96)

drog pristrešja, zrla nanj. Nekaj toplega ga je	izpreletelo.	Le za hip je videl v njene temne oči, ki so se	A
ta se je je dotaknil in nekaj neznanskega je	izpreletelo	vse njeno bitje. Njegove besede so se ujemale	A
zdrznil, obstal in razumel vse. »Šla je,« ga je	izpreletelo.	Vleklo ga je, da bi planil za njo in jo klical	A
jo je odmaknila, da se je zlil med čez rob.	Izpreletelo	jo je do kosti, kakor bi jo bil ugriznil modras	A
in je čakal. ”Kosijo, pokosili bodo!“ ga je	izpreletelo.	”Sam bi moral povedati Mihčetu, pa kako bi mu	A
Kaj se nista srečala?“ Šimna je	izpreletelo,	kakor da je slišal od daleč, iz zametov, klic	A
ustnice. Ko ga je bil ugledal v snegu, ga je	izpreletelo	in dejal je v svojem srcu: ”Videl sem že ta	A
okno in ga je poklicalo z ljubeznivim glasom.	Izpreletelo	ga je, ves se je prestrašil, kakor da bi bil	A
Ofelija, zazibala je z životom. Polonija pa je	izpreletelo	- napol je bil strah, napol je bila čudna sladkost	A
stopil v svojo izbo in zaklenil duri, ga je	izpreletelo	prvikrat bolno čustvo samote.Stal je sredi izbe	A
deklè, ki mu je pogledalo v obraz; Damjana je	izpreletelo,	vztrepetal je in se je vzdramil. Kakor v kolobarju	A
rami in je ugledal čisto blizu njen obraz.	Izpreletelo	ga je in misli, prej leno ležeče na dnu, so	A
/ Preveč sem ga imela rada ...“ Hanco je	izpreletelo,	ko je videla iz veže to veliko, suho žensko	A
obraz s polnim, prosečim pogledom in Toneta je	izpreletelo.	”Poženi vendar!	A
Miciko“, in ko je nastopila lepa županova hči, je	izpreletelo	Hanco po vsem telesu.Nikoli je ni videla poprej	A
hipu se je dotaknil njene tople bele roke in	izpreletelo	ga je. ”Oprosti -- vznemirilo me je in treba	A
v srcu ...“ Mate se je vzdignil v postelji;	izpreletelo	ga je toplo in veselo. ”Ti si povedal!“ je	A
je nenadoma oglasil od drugod. ”Beže!“ je	izpreletelo	Marka.”Kam beže in čemu?“	A
se smehljale. ”Nikoli več ne pridem sem!“ je	izpreletelo	Kačurja v nerazumljivem strahu; prijel je za	A
je položila nenadoma svojo roko na njegovo.	Izpreletelo	ga je toplo in ni odtegnil roké. ”Kako ste	A
vse težke, umazane sence iz Blatnega dola; in	izpreletelo	ga je kakor strah. ”Ne pojdem!	A
ozrl Kačur v velike, jasne sinove oči, ga je	izpreletelo	čudno in povesil je glavo, kakor pred nadučiteljem	A
rad vsako lepo žensko, ali takrat me je bilo	izpreletelo	nekaj posebnega in precej sem rekel v svojem	A
desetico in sredi nemira in hlastanja jo je	izpreletelo	sladko: samo o Veliki noči in o Božiču je imela	A
vrat in po telesu dol. ”Nečejo čakati!“ jo je	izpreletelo	hipoma, zgrabilo jo je kakor s trdimi rokami	A
kakor ni slišala enakega nikoli in sladko jo je	izpreletelo	vselej, kadar se je oglasil slavec, ki je zapel	A
klancu s hripavim in surovim glasom, Francko je	izpreletelo	do mozga.Hodila je teže, trudna je bila; vročina	A
vroče in ko je začutila brke na licih, jo je	izpreletelo	po životu od blaženosti ... Vroče ji je bilo	A
doteknil noža, ki je ležal na prtu. Mihova je	izpreletelo,	kri mu je izginila iz lic in vstal je naglo	A
videla je streho rojstne hiše, za hip jo je	izpreletelo	nekaj sladkega - toda takoj je spet zagrizla	A
trepalnic in obraz je bil siv, miren. Francko je	izpreletelo,	vzkriknila je in juha se je razlila po odeji	A
”Stran pojde in ga ne bo nikoli več!“ jo je	izpreletelo.	Ni mu branila - videla je v njegovih očeh silno	A
odgovoril učitelj namesto njega; Lojzeta je	izpreletelo,	zazibalo se je pred njim. ”Kaj pa!“ je dejal	A
Kaj ne veš, kakšen dan bo jutri?“ - Lojzeta je	izpreletelo,	takoj se je iztreznil in oči so pogledale bistro	A
človek, nazadnje pa mu je le preveč.“ Francko je	izpreletelo	- obrne se in pojde ter jo ostavi v veži.Stopila	A
so šli mimo in so me poklicali.“ Mater je	izpreletelo.	”Jaz sem ga slišala - dva meseca je že od	A
jo je poljubil na ustnice, tako da jo je vso	izpreletelo,	ko je začutila na licih njegove brke. ”Glej	A
sklanjal nad njo in je bil poln usmiljenja ...	Izpreletelo	jo je nekaj nerazumljivega in hitela je navzdol	A
glasili koraki tovarišev, ki sta hitela navzdol.	Izpreletelo	ga je, da bi se vrnil, kamorkoli, brez smotra	A
Ni si mogla natanko misliti, kaj pomeni, ali	izpreletelo	jo je kakor ob motnem spominu na nekaj strašnega	A
ozrl v obraz z veselimi in prijaznimi očmi.	Izpreletelo	jo je, okrenila se je in je gledala za njim	A
žalostna Mati božja!“ Tla so bila mrzla in	izpreletelo	jo je po životu; sladak je bil tisti mraz, želela	A
zameglelimi očmi na pokrajine, ki so bežale mimo;	izpreletelo	ga je kakor mraz in zavil se je tesneje v suknjo	A
pobožal z dlanjo nizko, mehko travo. Čudno ga je	izpreletelo,	kakor da je bil pobožal vso domovino, razložil	A
zažvižgnil ter šel dalje. Zazdelo se je Grivarju,	izpreletelo	ga je, kakor da je ugledal čudno podobo od daleč	A
misel, kje si ugasnila, kam si se izgubila?	Izpreletelo	ga je kakor strah.Predno se je sklonil trepetajoč	A
vedi čemu in komu. Ko je stal na pragu, ga je	izpreletelo,	da bi se vrnil; ko je pripovedoval in ko je	A
ste pripovedovali!“ V tistem trenotku ga je	izpreletelo,	da je govoril nadvse budalasto in od prve do	A
strah me je!“ Tudi njega je v tistem hipu	izpreletelo	kakor daljna, nerazumljiva bojazen.Pogledal	A
ker je spoštovala te gosposke ljudi in jo je	izpreletelo	sladko do srca, če se je kdo ozrl nanjo.Jedli	A
mehka in topla. Zazibalo se je okoli nje,	izpreletelo	jo je nekaj neizmerno sladkega, neznanega, nerazumljivega	A
zavzdihnila in se je obrnila v steno. Mater je	izpreletelo.	”Na, glej, bolna je!	A
teman ob temni jagnedi. ”Oj hudodelec!“ je	izpreletelo	učitelja Šviligoja. ”Bog je vedel, zakaj mi	A
”Glej, resnica je bila, Bog se usmili!“ je	izpreletelo	Šobarja.Stopil je k oknu tako hitro, da se je	A
kesanje, resnično se ga je Bog usmilil!“ je	izpreletelo	učitelja Šviligoja in globoka radost se mu je	A
Neki človek leži v hlevu!“ Župnika je	izpreletelo	po vsem telesu; dvakrat mu je padla suknja iz	A
kamen se niti ganil ne bo ...“ Cerkovnika je	izpreletelo	hladno po hrbtu in pokrižal se je s tresočo	A
čudovito hitro. Ozrl se je župnik na uro in	izpreletelo	ga je kakor strah; skoro na jok so se mu nabrale	A
je pogledala s tako velikimi očmi, da me je	izpreletelo	...“ Ženski sta se spogledali.	A
Klanjam se, gospodična Helena!“	Izpreletelo	ga je toplo, ko je stisnil njeno ozko, belo	A
in v tistem trenotku se je spomnil Angele in	izpreletelo	ga je po vsem telesu.Angela je bila najlepše	A
naletel nanj v teh poznih dneh, sem se prestrašil;	izpreletelo	me je, kakor da vidim v ogledalu svoj obraz	A
glavo in izpregovorila je tako tiho, da me je	izpreletelo	do srca. ”Povej mi najprej, preden ti sama	A
trenotku, ob njenih besedah, sem umaknil pogled in	izpreletelo	me je kakor strah ... Že nama je svetila večerna	A
bilo prišlo nikoli. Ko je izpregovorila, me je	izpreletelo	hkrati kakor sram in ljubosumnost. Najbolj navadna	A
pomlad in ne jesen!“ Mraz je bilo v parku,	izpreletelo	me je do mozga, ko sem stopil na skrito, ozko	A
bilo, ne glasu, senca se je strnila s sencami.	Izpreletelo	me je trudnega, malodušnega: kaj niso bile sanje	A
poprej; ko sem ga videl tik ob svojem licu, me je	izpreletelo	kakor sočutje in nerazumljiva bojazen. ”Ko	A
dišalo je neprijetno po spanju in vroči sapi.	Izpreletelo	me je zlobno, radostno poželjenje, da bi jo	A
razodeto, da je brat prišel med brate. Tako me je	izpreletelo,	kakor da ste mi bili že zdavnaj znani po obrazu	A
tuja ženska prinesla kavo v izbo. Takrat me je	izpreletelo,	zaskelelo me v srcu tako močno, da bi bil vzkriknil	A
Oči jastrebove, ki si iščejo mrhovine ...	Izpreletelo	me je hladno, in slabost me je minila v istem	A
nimajo teh misli? Če nimajo vsi teh misli?“ ga je	izpreletelo.	”Tisti Gorjanec, tisti debeli, strmí kakor uróčen	A
razume, saj vse ve, še predno sem govoril!“ ga je	izpreletelo.	”Mate!“	A
Slonel je ob meni in čutil sem, kako ga je	izpreletelo.	”Če se je zmotil ... saj to, glej, saj to je	A
Nenadoma je vztrepetal materin glas, da me je vsega	izpreletelo.	”Ni res!	A
ljubezen, ki daruje in se čuti obdarovano.	Izpreletelo	ga je veselo spoznanje, da je bogat in močan	A
umetnost!“ Slivar je nekoliko postal; za hip ga je	izpreletelo	nekaj neprijetnega, ali v glavi, polni vina	A
misliš obesiti, piši!“ Slivar se je začudil in	izpreletelo	ga je.A potem se je zasmejal sebi in Ambrožu	A
njih. Ko se je ozrl v kot pri durih, ga je	izpreletelo.	Gledalo je nanj živo in svetlo dvoje nenavadno	A
posebno če so umetniki ... glej!“ Slivarja je	izpreletelo	neprijetno, čisto zoprno čustvo in zazdel se	A
pregloboko vznemirjala prerokovanja Tratnikova.	Izpreletelo	ga je bilo pač, ali bolj od osuplosti, ko je	A
gledala za pogrebom in je šla Mira preko ulice.	Izpreletelo	me je nenadoma kakor tiho sočutje. ”Nje bi	A
reklo moje dekle s tako mrzlim glasom, da me je	izpreletelo.	”Čemu solze, ko je že tako vse zapisano in ne	A
Župan se je pokrižal. Po hrbtu ga je	izpreletelo	in čelo mu je orosil mrzel pot. ”Ni varno	A
čiste, jasne, ali tako trudne in vdane, da me je	izpreletelo	do srca.Na mizi je gorela sveča; dremotna luč	A
ženo. ”Tako bi ne spala prešestnica!“ ga je	izpreletelo.	Kadar kane v srce črna misel, ostane tam	A
zasvetile pod trepalnicami. ”Kolika gnusoba!“ je	izpreletelo	Grivarja.”Iztegnil je roke proti njej, razkrečil	A
...“ ”Nelepa misel je bila v izbi!“ je	izpreletelo	Grivarja v prav tistem trenotku.”Nelepa misel	A
pogledal je hudobno na voz, tako da je Petra	izpreletelo,	in ko sta bila mimo, se je sklonil in je zalučil	A
razmaknjenimi oblaki njen čudapolni obraz ... Petra je	izpreletelo	od mraza po hrbtu in brisal si je z rokavom	A
molek. In Peter ni vedel, kako se mu je zgodilo:	izpreletelo	ga je od obraza do nog, sklonil je glavo pod	A
nekje nekdo zaškripal z zobmi, in mrzlo ga je	izpreletelo.	»Pojdi spat in se ne boj,« je dejal	A
grede je zapazil Metko. Nekako čudno ga je	izpreletelo,	ko je pogledal starec v objokano lice. »Nisem	A
moj oče, ah!« je rekla in sprevodnika je takoj	izpreletelo	nekaj blagega in srečnega, pričel jo je nerodno	A
slaba risarija iz onih dni, pa me je prijetno	izpreletelo	po notranjosti ob prvem pogledu, če je zaigral	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani