ivanka (918)

SVETLIČ BREŽAN VRANČIČEVKA	IVANKA,	njena hči VERNIK, Mlakarjev pisar	A
kaj razvedrila, - toda nič se ji ne ljubi.	IVANKA	Pavli: Ti si gotovo že dovršila svoj prt;	A
naredila do polovice, potem bi že šlo. PAVLA:	Ivanka,	stori mi veliko uslugo; ali hočeš? IVANKA	A
Ivanka, stori mi veliko uslugo; ali hočeš?	IVANKA:	Kar zahtevaš. PAVLA: Ti si veliko bolj razumna	A
kakor jaz in dobiš lažje kakšen pameten vzrok ...	IVANKA:	O -! PAVLA: Jaz bi šla nocoj rada ven, nekako	A
toda prej ali pa pozneje, kakor tvoja mama.	IVANKA:	Ah, ti imaš sestanek? PAVLA: Povem ti med	A
VRANČIČEVKA: Kakó je pridna! - Tu imaš vzgled,	Ivanka.	Mislite si, niti do polovice še ni prišla s	A
prej pričela, in tudi je delo slabše ... Pojdi,	Ivanka.	Pavla in Ivanka odideta; v Pavlino sobo.	A
tudi je delo slabše ... Pojdi, Ivanka. Pavla in	Ivanka	odideta; v Pavlino sobo. TRETJI PRIZOR	A
obednici. Prejšnji. P a v l a, I v a n k a	IVANKA:	Prekrasno, mamá!Kakšen prt!	A
nisem bila tam; Milka je morda že razžaljena.	IVANKA:	Ah, ti prosiš takó hladnó ...Ali saj ni treba	A
nikamor ne uide. VRANČIČEVKA: Ti si kakor iskra,	Ivanka,	da se te človek prestraši.Izmisli si kakšno	A
lahko odideš, Pavla, če ne more biti drugače.	IVANKA:	Bravo!- Ali slišiš?	A
svobodna! ... Ali si me videla že kdaj takó veselo,	Ivanka?	Kakó razkošno mi je pri srcu, kakó je vse takó	A
Bojim se, da me sreča ne onesvesti.	IVANKA:	Ti blêdeš, Pavla; kakó te morem razumeti?Kam	A
gnusnem, - nad teboj pa sonce in svetlo nebó?	IVANKA:	Kadar sem brala v romanih o kakšnem samotnem	A
čutim, kakó se mi bliža z ljubimi rokami.	IVANKA:	Kaj hočeš storiti? PAVLA: Ti še zdaj ne veš	A
Ti še zdaj ne veš tega? . / . / stran 42 . /	IVANKA:	Pripovedovala si mi vse mogoče stvarí, - a kaj	A
je gorelo v mojem srcu, - zakaj on me ljubi.	IVANKA:	Doktor Strnén?In ti ga ljubiš?	A
Zató ga ljubim in pojdem z njim.	IVANKA:	A kaj so ti storili tukaj?Kdo te je tako žalil	A
A zdaj se bo končalo.	IVANKA:	In vse to misliš resno?... Ah moj bog, kam si	A
sebi takó hudega, da naj bi stala pod drugimi?	IVANKA:	A tega vendar nihče ni rekel ...Ti si bila bolna	A
lahko tudi sama; kdo mi more braniti? Zbogom,	Ivanka;	ne vidiva se najbrže nikdar več. IVANKA:	A
Zbogom, Ivanka; ne vidiva se najbrže nikdar več.	IVANKA:	A ne tako, Pavla, - oprosti mi.Zahtevaj, kar	A
Prejšnji. S t r n é n, - pri vhodu	IVANKA:	Jaz ostanem v obednici, da te ne bodo motili	A
Prejšnja. I v a n k a, - med vrati obednice	IVANKA:	Pavla!Kavo!	A
MAKOVKA od znotraj: Ne mudita se predolgo.	IVANKA:	Če opraviva hitro, spremim potem Pavlo nazaj	A
... da ne bo prepozno. VRANČIČ: Ti si tukaj,	Ivanka?	IVANKA: Že davno, papá; prišli sva z mamo	A
VRANČIČ: Ti si tukaj, Ivanka?	IVANKA:	Že davno, papá; prišli sva z mamo; ali vi s	A
najidealnejši človek, najbolj romantična duša ...	IVANKA:	Kdo? Mlakar? MAK: Takó pripovedujejo ...	A
kar si pripovedujejo o njegovem življenju.	IVANKA:	Čas je, Pavla, da odideva ...Poslovi se.	A
PAVLA: Ne, mamá.	IVANKA:	Torej pojdi; ali če ti je slabo, ostani rajša	A
MAKOVKA: Kje je Pavla?	IVANKA:	Prosila me je, naj jo pustim sámo. VRANČIČ	A
Kje?	IVANKA:	Na cesti. MAK: A kakó se je to zgodilo?	A
Zakaj vas ni hotela s seboj?	IVANKA:	Šli sva počasi par korakov po tlaku, - in nato	A
VRANČIČ: Kakó to?	IVANKA:	Ali papá, saj sem povedala ... ona je takó hotela	A
bili obé takó vznemirjeni, ko sta odhajali?	IVANKA	pol jokaje: Jaz ne vem ...Zakaj me sprašujete	A
. / VRANČIČEVKA: To ne more biti resnica ...	Ivanka,	ali ni pravila tebi ničesar? IVANKA: Kaj	A
resnica ... Ivanka, ali ni pravila tebi ničesar?	IVANKA:	Kaj mi je hotela praviti?Jaz ne vem nič, ne	A
Jaz bom pa pripravila siromaku tople kave!« »	Ivanka!	« sem pozval služkinjo, »stecite, kakor ste,	A
jutra, ko z ženo v postelji tiho skrbita.	Ivanka:	»Če ne boš vzel masla od Kraševke, bomo brez	A
In tehtnica ni mogla priti do sape.	Ivanka	pa je rezala, tehtala in štela denar. »Nekaj	A
»Kakšna predrznost!«	Ivanka	pa tehta in tehta; a tedaj je že bil ob banku	A
maslu je stal kos ledu, z banka je kapala voda.	Ivanka	je potrta stala ob tehtnici.Karla je tedaj prišla	A
obraz, ko da je rezan v rjav les. »Kakó je,	Ivanka?	« »Pekel je to, ne življenje, pekel,« je rekla	A
življenje, pekel,« je rekla z votlim glasom	Ivanka.	Siloma se brani joka in se skloni.	A
maslom in vrsto bankov z rožami. »Ha, nisem	Ivanka,	jaz!Bi ti že pokazala!«	A
»Ni hudoben,« je rekla.	Ivanka	je topo gledala predse. »Ni hudoben, saj vi	A
se pričkal s kupovalkami kot mi. In pozimi,	Ivanka,	pozimi veste, kako je, pozimi.« Ivanka je molčala	A
pozimi, Ivanka, pozimi veste, kako je, pozimi.«	Ivanka	je molčala. »Dve rožici,« je rekla Karla in	A
Zakaj si delate škodo,« je potolaženo rekla	Ivanka.	»Prošnjo za na občino mi je sestavil,« je rekla	A
zmedeno bolščala v bank. Tedaj je neslišno prišla	Ivanka.	»Čajno tolminsko, signora, prvovrstno,« je ponudila	A
Samo to bi rad vedel!«	Ivanka	si je opasala bel predpasnik.Samo učitelja in	A
Vsi so zdaj lepo doma.	Ivanka	gradi jaslice in krasi božično drevesce. Vladko	A
Danilo, se pogovarjajo. - Dragica, Mirica,	Ivanka,	Vladko, oče, tu sem in mislim na vas in pismo	A
tu sem in mislim na vas in pismo vam pišem.	Ivanka	je zdaj obesila na drevesce edino pomarančo	A
popasti, pa se odkrhne ono, kar uteši naše želje.	Ivanka	je bila vzrasla že v sedemnajstletno dekle in	A
in poleg njega stoji pol prikrita za drevesom	Ivanka.	On jo je držal za roko, ona je stala nekoliko	A
kakor bi še dvomilo, sta li to res Lazar in	Ivanka,	ali so to druga bitja, ravnodušna zame, tuja	A
šel pod grad Podturen uživat svežega zraka.	Ivanka	je bila moja prva ljubezenska misel, in da sem	A
prava šiba božja je obema.« »Ali se ti je	Ivanka	sama pritožila?« »Ivanka - Ivanka ne	A
»Ali se ti je Ivanka sama pritožila?« »	Ivanka	- Ivanka ne toži.Gregorka mi je pravila in drugi	A
se ti je Ivanka sama pritožila?« »Ivanka -	Ivanka	ne toži.Gregorka mi je pravila in drugi ljudje	A
bil dal s takim pridom porabiti pri knjigah.	Ivanka	prejšnje čase ni bežala tako tiho, lahko, po	A
priprte duri sosednje sobe, kjer je prebivala	Ivanka.	Izza teh duri je zabelelo pri najinem vstopu	A
Mlad gospod, ljub gospod!«	Ivanka	se je odmaknila za duri, pa kmalu je stopila	A
Primakni klop, deklina!«	Ivanka	je nama primaknila klop.Poklonila sva se ji	A
seveda vsak moški tako pravi!« se je vnela	Ivanka,	ljubko se smejoč.Kazala se je malo užaljeno	A
To je prav žalostno za Slovence!«	Ivanka	črke ‘ž’ ni mogla čisto izgovoriti, izgovarjala	A
kolikor njemu koristi ta uprava ali zavod.«	Ivanka	se je čutila že kar domačo ob Lazarjevi navzočnosti	A
se sedelo pri Vahovih, ko bi ne bilo Vahulje.	Ivanka	se je za hip zganila, kakor bi hotela uiti v	A
Jelite, gospodična, da je tako?«	Ivanka	je koprnela ob tem naskoku nemile gospodinje	A
neprilično in povsem lažnivo,« se je zdajci oglasila	Ivanka,	katero je minilo prejšnje koprnenje, a glas	A
da bi bilo čas zapustiti to odurno žensko. »	Ivanka!	« se je zaslišal iz sosednje sobe star, hripav	A
glas. »Precej, precej, mati!« je odgovorila	Ivanka	pospešno v duri in precej se je tudi odzvala	A
je dejala obrnjena z vsem telesom k Vahulji -	Ivanka	je stavke rada začenjala z vzklikom: »Oh - Oh	A
Kolikokrat sem upala prejšnja leta, pride čas, in	Ivanka	spozna, kako je dobro, če ima ljudi, na katere	A
»Da, to je težka vest, ob katero je zadela	Ivanka.	« »Meni se zdi neumestno, zakaj baba	A
Ravnokar je prišla od maše.« »	Ivanka	te pesmi ni spravila zastonj na dan - to je	A
»Kaj Vi veste!	Ivanka	je navezana nanjo in se ne more ganiti od nje	A
zanetilo tako globoko sovraštvo v tej družini?	Ivanka	pač ni zakrivila ničesar?« »Kaj je zanetil	A
»In pripetilo se je, da je imela tistikrat	Ivanka	opravka pod streho in je naletela na Vahuljo	A
preživiš, in v tem se pripravljaj na kaj boljega.	Ivanka	je vredna, da se potrudiš za kako stalno službo	A
desetaka in da ga ji nihče drug ni vzel kakor	Ivanka.	Pomislite!«	A
mislila, da bi bila tatvina pri nas mogoča.	Ivanka,	ki je stala na pragu, je vse to videla, nihče	A
rekla, da si je izmislila, da je skovala laž.	Ivanka	mi je popoldne sama pravila in je tako bridko	A
Včasi govori prav pametno. Nič ne jokaj,	Ivanka,	je govorila popoldne, gori grem k nebeškemu	A
poštenega človeka, kakršen so bili tvoj oče. Oh,	Ivanka,	pravi, ali še kaj pomniš, ko je ležala tvoja	A
moja ljuba mati umirajo!« je viknila zdajci	Ivanka	in planila iz zadnje sobe pred Lazarja.Angel	A
zaprtimi durmi. Ostala sva mirna, ker je bila	Ivanka	pred Vahuljo že varna. Zapustila je precej po	A
Pospravljala je po sobi, pri mizi je šivala	Ivanka.	Gospodinji sem moral podrobno razložiti vse,	A
domovja, ker ona je zelo čislala mojo mater.	Ivanka	je sedela s stranjo proti meni.Povedati vam	A
ji govoril o materi, bratih in sestri, si je	Ivanka	menda naslikala v svoji glavici najlepšo podobo	A
tistega povabila pričakujem. Ali meniš, da bi	Ivanka	mogla odoleti takemu javnemu sumničenju?Ti je	A
njega. Vrh stopnic sta nas čakala Gregorka in	Ivanka.	Deklici je že pojemal jok, solze niso tekle	A
obotavljala izpolniti te želje in kmalu je stala	Ivanka	na pragu, na katerega še nikdar ni stopila,	A
Spremila ga je do stopnic.	Ivanka	je obstala med durmi kakor uvezana; Lazar je	A
bosenski upravi, kjer službuje še dandanes.	Ivanka	njegova žena. Pred nekaj leti mi je	A
stiskanja desnic ni bilo ne konca ne kraja. Tudi	Ivanka	je kazala odkritosrčno radost in večkrat je	A
kočiji - drugače ta žlahtna roža ne!« Dočim je	Ivanka	z dečkoma presedela cele ure pri Gregorki, sva	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani