drevo (5.905)

velika slika čez vso steno. Veš, Jošt Soteški,	drevo	na sliki ... z drevesa padajo vse nage ženske	A
storili tako, da so splezali na goro, pa tudi na	drevo	ali na lestev.Nekateri, ki so imeli posebno	A
nerešenih vprašanj. Vsaka stvar, vsak kamen,	drevo,	ženska.Nikamor nisem smel pogledati, ne da bi	A
poglavitno je ne se oplašiti, ne odjenjati; nobeno	drevo	ne pade na prvi mah; a hrast se omaje in hrib	A
Pred kočo miza in klopi krog nje. Visoko	drevo	za kočo spušča vejo do strehe.Na levi prav v	A
pojavi sredi dreves. Ko zapazi Lenčko, skrije za	drevo	puško.Po prstih se bliža Lenčki.	A
ki se prehiteva.) Gabrijela je splezala na	drevo,	da bi otrokom natresla majskih hroščev, toda	A
seveda slabo meri. Zdaj pač sedi, naslonjen ob	drevo	in si želi, da bila bi mu draga zrel sad, ki	A
kaj se meni, da v korenini deblu žije moč ‒	drevo	poseka s krepkima rokama, premeri debelino in	A
II. Katero je	drevo	lepote vzor? Smereka vitka ali ravni bor, košati	A
krajih osamelih voda ziblje čoln brezdanja. In	drevo	se nad valove tiho, radovedno sklanja iz dežele	A
zopet v trudno melodijo me objamejo valovi. In	drevo	se nad valove tiho, radovedno sklanja, sladka	A
italijanska trta in jaz, ki nanj opiraš se,	drevo.	ti sad dajala, senco jaz hladnó. V Zaman,	A
gozd v srcu žalost in bridkost. Vprašal je	drevo	zelenečih vej: »Imaš-li drugóv, povej!« Reklo	A
zelenečih vej: »Imaš-li drugóv, povej!« Reklo je	drevo:	»Imam, imam jih, kot je listov zélenih. Če se	A
pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve; kdor sadí	drevo,	al bóde zréd′lo veje, sam ne ve. Se pod stropam	A
Vsak zase ječijo . / . / stran 68 . / v noč.	Drevo	se sklanja, a pomagati ni mogoče ‒ dremavica	A
naj mi zbeži. . / . / stran 29 . / Zastonj,	drevo!	si zelenelo, Zgubljena ti je ta pomlad; Mladó	A
Drobna pesem Jaz sem droben, droben list, ki	drevo	mu daje hrano. To drevo iz zemlje rase, zemlja	A
droben, droben list, ki drevo mu daje hrano. To	drevo	iz zemlje rase, zemlja pa je vir življenja,	A
jo bom sprejela lahka in mirna, kot sprejme	drevo	v našem vrtu hladno jesen. Bila sem lisica	A
bi - kot mi, če sreče smo pijani prvo hrapavo	drevo	objel. Res je včasih človek prav po pasje srečen	A
živilo naše, naša nada, pod težo sklonjeno	drevo,	glej, nežni cvet na mladem vrti, ognjeni sok	A
družico drug tam prosto leta, izbral si gosto je	drevo,	in drobno gnezdo skrbno spleta, da spal bi nežni	A
lipa še čaka! . / . / stran 109 . / OLJKI	Drevo,	rastoče v vinskem bregu, lepó zeleno v belem	A
lepó zeleno v belem snegu, oj drago oljkovo	drevo,	pozdravljam te srčnó, srčnó! Ko travnat ôtok	A
oko! ‒ . / . / stran 110 . / Prijazno oljkovo	drevo,	pomnik nekdanjih dni cvetočih, prerok krasnejših	A
soncem sneg kopni. In glej, iz vode se sušeče	drevo	priraste zeleneče, golobček bel se nanj spusti	A
nebo. Kako v črnini sameva, korenine žge in	drevo.	Vsa iskanja bodo v ptičjem letu, gnezdu jastrebov	A
brez oči v višavju sliši klic. Demona so v	drevo	vklenili, mu pobelili lica. Apnasto se telo	A
konjenik, pred menoj se ustavi gologlav. V	drevo	čarobno so skrita imena, slap vode žareče, sveti	A
poslavlja, življenje je kakor večnost, ujeta v	drevo...	Otožje Zlato sadje diši.	A
bolestnem trenutku? O, kako rad sredi trav bi stal,	drevo,	ki čuti v sokovih, da pride pomlad, da bi pognal	A
valoval čez dolino bo. ‒ Jaz sem majhno, majhno	drevo,	ko pride veter, igra se z menoj, in če, vihar	A
poplavlja polje in les: ‒ Kako, kako ti je, malo	drevo?	‒	A
‒ V svobodi razstrlo je roke	drevo	in raste z viharjem do sinjih nebes. Ecce homo	A
skalah slap. Ti. . / . / stran 31 . / Kakor	drevo,	ki se strele boji Kakor drevo, ki se strele	A
31 . / Kakor drevo, ki se strele boji Kakor	drevo,	ki se strele boji in tiho sredi polja stoji	A
52 . / Nad travnikom Nad travnikom poševno	drevo,	sonce preko zelene gladine, mimo, mirno stoje	A
prijateljem, bodi sam, grenko‒sočno, samotno	drevo,	čuvaj laži se, lokavih omam, rasti trpko, a	A
kako, žaluješ in ne veš zakaj, ti si kot črno	drevo	v jeseni, ko razblesti sivino sijaj ... Mogoče	A
Le bežno potovanje.	Drevo	in stolp.In hiša.	A
izza rosnega cvetja gledajo tvoje rjave oči.	Drevo	v višnjevordečem cvetju orošeno v soncu večernem	A
Tiho vse: med življenjem in smrtjo edino	drevo	na gmajni šumi; po cesti nekdo gre z dušo potrto	A
izmed njih je v njem nekdo, a sam brez drugih le	drevo!	NE BODI ŽALOSTNA Globoko vase vdihni , ko	A
žalost jim je domovanje. Ranljivo v tebi je	drevo.	Osmukano do vitkega bo kola.	A
cvetnega uljesa. Metulj me ljubi, kot da sem	drevo.	Je kruh in drugim lakota samo.	A
PESMI ‒ 1995 ‒ KO SEM BILA	DREVO	‒ 1997 ‒ KADAR PRIDEŠ K MENI Že naslov obeta	A
šušmarjenje na korenikah, skrajšal poganjke v vrhu in	drevo	posadil v izkopano jamo.Čudno je hropel med	A
noge, da bi ležale čim udobnejše. Naslonjen na	drevo	si otare pot z obraza in zazeha, da se mu skoraj	A
jerbasom na glavi. Drozeg se upre ob palico in ob	drevo	ter se vzdigne mukoma.Dekla se ustavi poleg	A
niso več gledale sveta, je bil res kot močno	drevo,	ki ima korenine v davnini; in trda, stoletna	A
vso razrili kot krti, ko smo kopali okope; in	drevo	z divjimi rožiči in mi, ki imamo pokrivala iz	A
najvišji, za celi dve nadstropji visok, tam moli	drevo	svoje veje čezenj.Pozno popoldan je in kaki	A
Bedak! Poglej to	drevo,	poglej ta hrast!K soncu raste in prav gotovo	A
Počasi je stopil k javoru. Res lepo	drevo.	Deblo je bilo ravno in gladko, samo v višini	A
bila zelena ravnica. Tam je raslo precej visoko	drevo;	listje je bilo gosto, drobno, temno zeleno.	A
Delal je z jezo in neprevidno. Nekega dne se je	drevo	zrušilo nanj in ga ubilo.Ko so ga nesli mimo	A
boj. Gosenica je bila vsekakor bolj živa kot	drevo:	imela je rilček, imela je noge, skratka, živela	A
še čas. Treba se je odločiti: gosenica ali	drevo.	Obeh ne morem imeti, ker tu življenje žre življenje	A
življenje žre življenje. In odločil sem se za	drevo.	Zakaj, sam bog ve.	A
Listje žre.	Drevo	žre!« Razkoračil se je, da so podkovani	A
ste gosenica, ki grize in izpodjeda državno	drevo!	« se je zadrl.Da se mu je posrečila tako globokoumna	A
globokoumne misli o gosenici, ki izpodjeda državno	drevo.	Že popoldne me je zaslišal ravnateljev	A
ušel smrti in kako bom splezal na tako visoko	drevo.	Tedaj pa se spomnim pravljic	A
zlata, včasih bela,« je povedal kamen. »Ali je	drevo?	« je vprašala jelka. »Ne, ni drevo.	A
»Ali je drevo?« je vprašala jelka. »Ne, ni	drevo.	Njiva je.«	A
Tudi človek. Kakor	drevo	je, kakor smreka pravzaprav.Navzgor sili, v	A
so bili plotovi, na dvorišču je raslo veliko	drevo,	ki je dajalo senco. Martin Jakončič je šel s	A
Ampak, recimo, drevje. Vsako	drevo	v vetru drugače zapoje.«Pomolčal je in nato	A
mimo smrti, in kako bom splezal na tako visoko	drevo.	Tedaj pa se spomnim pravljic in mladih junakov	A
se pognati do prve veje in se potegniti na	drevo.	Zajamem sapo, se poženem in res srečno dosežem	A
je spomnil, je kar sredi dneva obesil koso na	drevo	in šel domov. »Spomnil sem se, da moram	A
bolehno, z mahom in gobami poraščeno, skrivenčeno	drevo,	za katerega vedo samo kokoši, ki grebejo okrog	A
navadno odteka k njegovim koreninam. Sonca to	drevo	ni deležno, pa tudi viharji ga ne bičajo k tlom	A
sonce ne vrže okrog vogala šop žarkov, ki jih	drevo	sprejme, zatrepeče in potem kar na lepem zacvete	A
enak znoj in nabirali enake žulje. In če se je	drevo	zrušilo, ni prav nič izbiralo, na koga naj bi	A
koreniko, iz katere mora vzkliti polno in mogočno	drevo.	Vsaditi moramo v svoje srce koreniko prerojenja	A
postav. Starka se z obema rokama nasloni na	drevo	in spet skloni glavo k tlom.Torbica ji kot utež	A
Potem stopi nekaj korakov naprej, nasloni se na	drevo	in snema bežeče iz zadnjih vrst, ki so se priključili	A
ukaže z brega zvleči s koreninami vred izruvano	drevo,	sam ga grabi in ga premika, drevo je treba potisniti	A
izruvano drevo, sam ga grabi in ga premika,	drevo	je treba potisniti čez hudournik, hojajo in	A
naga, je iz sramežljivosti tekla pod figovo	drevo,	Agnes pa je Gospod pokril z lasmi, da ne bi	A
pobočja, posajenega z vinsko trto, ugledala	drevo	s čudnim, velikim sadežem, ki je skrivenčeno	A
močila tilnik. Tekel je in lezel na nekakšno	drevo.	Nič prav ne ve, kako in kaj je bilo tisto noč	A
na pol oblečena, potem ko sem ugledal tisto	drevo	in ko sem pritiskal na zavore, da so gume zateglo	A
sedežu pokončal. A je bilo znenada pred menoj	drevo	in sem potem ležal naslonjen na volan, Feliks	A
si v Oaxacu z navdušenjem ogledovali veliko	drevo,	ki je bilo tako debelo, da ga je s težavo objelo	A
vem, kaj je mraz in kaj je vročina, nisem ne	drevo	ne kamen.Ugani, kaj sem?	A
odsotnim začudenjem, kakor da gleda v temno neznano	drevo	nad seboj.Kakor da se na robu gozdne jase nenadoma	A
na mokro listje, s hrbtom se je naslonil na	drevo.	Sem je dopotoval, na grobove, ki jih je poznal	A
Bila je Marjetica. Naslonjena na	drevo	v sadovnjaku, sva se dolgo poljubljala.Ko smo	A
na levo niti na desno. Sedla sta na posekano	drevo	ob poti in čakala. Kakor hitro sta se žrtvi	A
Oblaki.	Drevo.	Gozdni obronek.	A
Gnali so divje svinje, Ivica se je postavil za	drevo,	zadaj za sodnikom.Lovci in gonjači so gnali	A
čmrlja. Tekel je in tekel, letel po zraku,	drevo,	ki je označevalo njegovo rešitev pa se je čedalje	A
razmočeno zemljo. Mirno je vstal, se naslonil na	drevo	in skoraj ves nabojnik spraznil v oklepnik,	A
bukev in se poskusil kar se da tesno pripiti ob	drevo;	ni imel časa za tisti kratki skok na varno,	A
da se mu je zabliskalo pod vekami, kdaj se je	drevo	tako zelo stanjšalo?!Še kratek hipec pred tem	A
na tla; spekel se je. »Verjetno je zadel v	drevo,	se deformiral in ti enostavno padel na hrbet	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani