dacar (327)

gospodovalna in nečimrna, še zmerom greha vredna.	DACAR,	od vseh rodoljubov obsojeni grešnik doline	A
sedé rodoljubi iz doline šentflorjanske: notar,	dacar,	štacunar, cerkovnik, županja, ekspeditorica	A
EKSPEDITORICA: Joj, taka reč!	DACAR:	Hudó čudna reč! ŽUPAN: Ti pa kar molči, gobezdal	A
VSI kimajo z žalostnimi obrazi.	DACAR	zacmoká: Zdaj pa k ženski! ŽUPAN ga ošvrkne	A
EKSPEDITORICA: O, taka reč!	DACAR:	Hudó čudna reč! ŽUPAN: Zdaj pa nastane vprašanje	A
Podajmo si roké, prisezimo!	DACAR	vzdigne roko: Prisežem! ŽUPAN: Čemú pa	A
VSI: Župan bodi predsednik!	DACAR:	Kdo bo blagajnik? ŽUPANJA: Ti že ne, motovilo	A
Zato pa smo poslali učitelja Šviligoja...	DACAR:	Zakaj njega? ŽUPAN: Vém, da bi te gnale tja	A
neizkušeno žensko: ona vidi, gleda - ne razume!	DACAR:	Torej pojdimo vsi! VSI ogorčeni: Nesnaga	A
pride in zlodej za njim VSI: Kakšna je?	DACAR:	Kaj sta počela? ŽUPANJA dacarju: Nesnaga	A
VSI: Kako je bilo?	DACAR:	Takega bi bili tja poslali, ki imá jezik razvozlan	A
ZLODEJ se globoko prikloni.	DACAR:	Ampak šepa! ŽUPAN: Ti šepaš na duši in na	A
voha po zraku: Zdi se mi, da je zasmrdelo.	DACAR:	Po tvojih grehih, cerkovnik! ŽUPAN voha	A
Po žveplu in grehu zasmrdelo!	Dacar,	kaj si naredil? DACAR ogorčen: Jaz nič	A
Dacar, kaj si naredil?	DACAR	ogorčen: Jaz nič, nocoj nič! NOTAR: Tam	A
Tako je, če se učitelji mešajo v nečistost!	DACAR:	Na dan s pohujšanjem! VSI udarijo dacarja	A
UČITELJ: in sram me je bilo!	DACAR	ves jezen: Ali sta bila oblečena, ali ne?	A
In sva pogledala, hm!	DACAR:	Tak, kaj? ZLODEJ: Na postelji... je sedel potepuh	A
Tako pohujšljivo, nadvse zapeljivo...	DACAR:	Ali je bila oblečena? ZLODEJ: Precèj!...	A
pripovedujeta, poglavitnih reči ne povesta!	DACAR	tudi ogorčen: Postavila bi se bila k oknu	A
Kam pa ti, nesnaga dacarska?	Dacar	se je tiho izmuznil proti durim in je izginil	A
SEDMI PRIZOR Zlodej, Peter; potem	dacar	ZLODEJ vstane izza mize: Dobro si povedal	A
zaradi uživanja sem prišel... . / . / stran 84 . /	DACAR	zunaj pred oknom: Ali ste še za mizo ko so	A
PETER: Le noter!	DACAR	se prikaže v oknu, skoči, drži se še z obema	A
PETER razprostre roké: Oče...!	DACAR	se okrene, da bi se vrnil skozi okno. PETER	A
hudo in glasno: razložil bom, in bom razodel...	DACAR	se hitro okrene: Komu? PETER: Pred petindvajse	A
PETER: Pred petindvajsetimi leti...	DACAR	zamahne nejevoljno: Kaj bi te reči raznašal	A
ali si pijan ti? PETER: Nobeden, rodoljubni	dacar,	nobeden izmed naju ni pijan!Ampak eden izmed	A
županja prihaja... tak brž: dvajset forintov!	DACAR	ves srdit: Odkod bom jemal, hinavec, rokovnjač	A
PETER: Pred petindvajsetimi leti...	DACAR:	Tak nikar ne vpij, tak molči o tistem! PETER	A
PETER: Pred petindvajsetimi leti, pravim...	DACAR:	Saj vem; kaj dražiš!Pa kako bi dal, ko nimam	A
Tisti Mojzes, pod vrbo skrit, v plenice povit...	DACAR:	Tak tiho - usmili se, nevernik!Ne raznašaj!	A
PETER: Daj, kar imaš!	DACAR	išče jezen, žalosten in trepetaje po suknji	A
k oknu: Kaj pa ti, motovilo malopridno...	DACAR	skoči skozi okno. OSMI PRIZOR	A
PETI PRIZOR Peter in Jacinta;	dacar	pride ves prihuljen PETER: Le dalje očka	A
Kaj prinašate?	DACAR	ostane blizu duri in iztegne dolgo roko: Še	A
PETER: Poljubi!	DACAR	pogleda Jacinto ves potolažen: O, tisto že	A
JACINTA vesela: O!	DACAR:	Vsaj nekaj radosti za to neznano žalost!	A
skozi okno ter odskoči; z velikim skokom je	dacar	pri durih in se prihuli. DACAR: Ali je kdo	A
skokom je dacar pri durih in se prihuli.	DACAR:	Ali je kdo videl to sramoto? PETER: Kaj bi	A
ŽUPAN pride in ugleda ob durih dacarja: O!	DACAR:	O! ŽUPAN: Kaj pa ti tukaj, dacar?	A
DACAR: O! ŽUPAN: Kaj pa ti tukaj,	dacar?	DACAR: Jaz?	A
ŽUPAN: Kaj pa ti tukaj, dacar?	DACAR:	Jaz?Pipa mi je ugasnila, pa sem prišel malo	A
pa kadiš pipo in v teh krajih in opolnoči?	DACAR:	Kaj je tudi tebi ugasnila, župan? PETER:	A
PETER: Poberi se!	Dacar	odide. SEDMI PRIZOR	A
ŽUPAN: Nič nisem rekel. Ampak	dacar,	štacunar, cerkovnik, notar... PETER : Kaj	A
DRUGI PRIZOR Zlodej ;	dacar	pride od desne s svojo ženó, suhljatim	A
babiščem ZLODEJ: Tega je bilo najprej treba!	DACAR:	Pozdravljeni, gospod Konkordat! ZLODEJ: V	A
DACARKA: Ni je dal Bog.	DACAR:	Prav je storil.- Natihoma, gospod Konkordat	A
DACARKA: Če ni brezbožno ravnanje!	DACAR:	Jedi in pijače bo zadosti! ČETRTI	A
DACARKA: Kako ti šepa - kakor da bi imel kopito!	DACAR:	Čudno diši ta učenjak! UČITELJ dacarju:	A
črne dni je doživela dolina šentflorjanska!	DACAR	skesán: Kaj bi rekel jaz!Kdo me še pozná,	A
jezna: Počemú, počemú? . / . / stran 106 . /	DACAR:	Zaradi bridkosti, ki jo je doživela dolina šentflorjanska	A
Peter, gospodar in graščak, ne na črno sedmino!	DACAR	čemerno: Saj smo veseli! VSI zlovoljni	A
ŽUPAN: Prišel sem, ker sem moral priti.	DACAR	pomežikne: Moral, res, moral! ŠESTI	A
DACARKA: Če je sajast, ga dimnikar ne bo umival!	DACAR:	Jaz pa vprašam: v kakšnem oziru sajast?Vprašam	A
ŠTACUNAR: Kaj boš razodeval, ko si sam pod plahto!	DACAR:	Ali si čutil moje bedro? NOTAR: Ni treba	A
tekel gledat pohujšanje; povedal pa ni nič!	DACAR:	Čemu pa ste prišli?Ali vas je vabil, ali vam	A
Dacarju tiho: Kako?	DACAR	tiho in čemerno: Slava njemu, čast Jacinti	A
poljubil roko: Pozdravljeni! PETER dacarju: O,	dacar,	vseh čednosti začetek!Skoro sem že mislil, da	A
JACINTA: Pozdravljen!	DACAR:	O, tisto že!Poljubi Jacinti roko.	A
DACARKA: Kam pa si gledal?	DACAR:	Nikamor. PETER županji: O milostiva!	A
PETER dacarki: Pozdravljena! O ta lepota -	dacar,	kjé, odkod? DACARKA: O, saj ni res!	A
malodušni besedi boš popotnik, kakor si bil in celó	dacar	bo tvoj gospod! ENAJSTI PRIZOR	A
in Jacinta ; gostje prihajajo z verande	DACAR	pride z verande pijan, s kozarcem v roki:	A
DACARKA dacarju: Kam si gledal?	DACAR:	V kozarec!Izpije.	A
Vsi pijó in so že zabuhli v obraz	DACAR	poje nečedno: Ljub'ca moja, kaj si taka	A
kakor se svatom spodobi: moj dom je vaš dom!	DACAR	s pijanim smehom: Tisto je že res: tvoj dom	A
VSI zakričé od groze: Zlodej sam!	DACAR	popotniku: Samó tale spetka je kriva, ta reva	A
neomajna je ostala čednost doline šentflorjanske!	DACAR:	Resnično! ŽUPAN: Pri tebi, dacar, ni bilo	A
DACAR: Resnično! ŽUPAN: Pri tebi,	dacar,	ni bilo kaj omajati!- Zvesta in neoskrunjena	A
je pripetilo tiste dni, da je bil upokojeni	dacar	Jurko Karanfil nezaslišano razžaljen v svoji	A
za žive in mrtve prosila odpuščanja. O, saj	dacar	Karanfil ima srce ‒ kdo pravi, da ga nima!Toda	A
Kaj pa to!	Dacar	je pogledal svojega odvetnika, ta se ni ganil	A
s sabo pripeljala, naj se zasliši za pričo!	Dacar	je strmel.Pa se ni še jasno zavedal, kako se	A
stresalo. Dr. Piš pa je resno zrl v papirje in	dacar	v doktorja. Oni so se nasmejali in namuzali	A
sodniji in jecljal je malo, ako kdo trdi, da on,	dacar,	ni razžaljen.Nemara bo sam vendarle najbolje	A
vsej dobrohotnosti ne bo moči ustreči. Gospod	dacar	pa bodi uverjen, da bi mu on, zagovornik, iz	A
rad privoščil razžaljenje, ki se zanj gospod	dacar	tako vneto poteguje; on, zagovornik, načeloma	A
zagovornik, načeloma celo rad priznava, da gospod	dacar	zasluži razžaljenje in da ga je vreden; ampak	A
razža . / . / stran 45 . / ljenja nima gospod	dacar	nikake pravice.»Od tega razžaljenja,« je rekel	A
Korenina, ‒ »od tega razžaljenja roke proč, gospod	dacar!	Saj zato ni treba obupati,« je nadaljeval dr	A
In če mu besede ne bi zadoščale, bo gospod	dacar	oklofutan in opljuvan tudi še lahko in stvar	A
treba plačati, in sicer najbolje kar takoj.	Dacar	je skomignil z rameni.Ta poziv odvetnikov se	A
Sicer pride birič.« »Kakor mislite,« je rekel	dacar	in poznalo se mu je, da je užaljen.»Vzeti mi	A
Fej te bodi!«	Dacar	se je vzravnal.»Oprostite, gospod doktor ...	A
tako hitro in silno za njim zaprl, da jih je	dacar	začutil na plečih, pod hrbtom in na petah.	A
hrbtom in na petah. Tako se je zgodilo, da je	dacar	tisti dan slednjič vendarle dosegel razžaljenje	A
dvignil stol z doktorjem vred kvišku pod strop;	dacar	Jožko, ki štajersko pleše z do vrha polno čašo	A
prinesla nič jasnosti. »Jej, jej,« je rekel	dacar,	ki je bil nekaj let preslužil pri orožnikih	A
pristopil k dacarjevi mizi. »Oprostite, gospodine	dacar,	jaz ne poznam vseh postav tako dobro, nego jih	A
pravice ne razumem! Jaz vas vprašam, gospod	dacar,	in vse navzoče gospode: Ali se naj drug drugega	A
vredni sodnije!« »Glej ga brivca,« je vzkliknil	dacar,	»kaj se nosiš nad mano!Mar delam jaz postave	A
parfumirane, nič ne pomagajo.« »Prosim, gospod	dacar,	« je rekel brivec in bil užaljen, »jaz vas nisem	A
nisem žalil!« »Mar sem jaz vas?« ga je zavrnil	dacar.	»Kar tožit me pojdite!«	A
»Kar tožit me pojdite!« Malomarno jih je	dacar	izpregovoril te besede in se gel po kozarcu	A
Drugače se nam vse podre.« »Kako pa!« je pritrdil	dacar.	»Jaz vedno pravim: Pri nas se preveč govori.	A
boli brivca in ga draži. Povzel je besedo	dacar:	»Tako je pač: tisti, ki so v kurniku, tišče	A
delajo sive lase!« »Kaj sive lase!« je hitel	dacar,	da ga kdo ne prehiti. »Zdaj dobiš takega zeta	A
Potem se je, hoteč rešiti položaj, ojunačil	dacar	in udaril po šaljivi struni. »Beži no, beži	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani