car (1.379)

in Rim na kronanje. Tvoj zet bo rimskonemški	car,	potem ‒ HERMAN Hm.Da bi po mojem zetu zrahljali	A
in zaslišeb, Teh tôžeb in prôšenj ves dan!«	Car	Makso vzdihuje v Avgsburgu ‒ »Sejm tá bo li	A
ide, In s plenom odnese peté! A jastrebi,	car,	z gnezd gospôskih Kljujó nas in ‒ ne odleté	A
Črníti se upate ví?!« Ne zméni za dvor se	car	Makso, Za hrup njegóv nič mu ni mar; Zre resno	A
resno v poslance slovénske, Sočutjem déje jim	car:	»Krivíce, ki vam se godijo, V nebó so vpijóče	A
kremênko naslonjen Kmet Pásanec pravi, velí: »	Car	daleč, a Bog je visôko! Odkód pomoči in svetá	A
V daljno krajino, ah, v boj opasni kliče me	car.	Da se še ljubiva, da se še vidiva, ljubica,	A
hočeš biti carica, ne morem ti pomagati, ne, ne:	car	mora ljubiti ves rod, a kaj bi zate bilo?Kot	A
na njen pogled vdani! Ti do dna jim siješ,	car	nebesni, visoki, nad zemljo hiteči jastreb bistrooki	A
OB GROBU TIRANOVEM Upognil zdaj si glavo,	car,	če nisi je doslej nikdar. Ves svet je	A
teboj, ves svet široki bil je tvoj. Oj	car,	oj car, pa zapovej, naj bela smrt beží naprej	A
ves svet široki bil je tvoj. Oj car, oj	car,	pa zapovej, naj bela smrt beží naprej!	A
kakor še nikdar, smehljá se v krsti -- mrtvi	car.	IVAN KACIJANAR	A
kleto glavo, -- a ušèl je, kot bežé tatovi ...	Car	pohvali te, Nikola Zrinjski, da je mrtev	A
Sočutno tedaj nasmehlja se mogočni krilati	car:	”O, da bi to vedel, verjemi, ne streljal	A
kaj mi dejala je? V sen me zazibala lep je:	car	sem ‒ vse sluša okrog, svetla dvorana me krije	A
Sirotek Tiho med oblački se po nebu vozi sonce,	car	luči. Po poljanah in po lozi beli sneg kopni	A
soncu: »Sij, pomladno sonce, sij nam, dneva	car,	da iz daljne zemlje naglo kot vihar, naglo v	A
desno in na levo cvetje trosi. Sij nam, dneva	car,	sij nam, car luči! Morda jutri, morda kmalu	A
cvetje trosi. Sij nam, dneva car, sij nam,	car	luči! Morda jutri, morda kmalu tvoj prijetni	A
Jaz pa pojdem tja iskat ... Sij nam, dneva	car,	sij nam, car luči, da tvoj topli žar viteza	A
pojdem tja iskat ... Sij nam, dneva car, sij nam,	car	luči, da tvoj topli žar viteza zbudi ...!	A
pes voha denar, denar mu je bog, denar mu je	car,	voha denar in mu sledi in sam je suženj svoje	A
Tam je bil drug cesar, ki so mu sicer rekli	car,	in o katerem so govorili, da se mu maje prestol	A
kakšni lopovi so Sarajlije! Danes nam vlada	car	častiti, ne več sultan in svobodno lahko govorimo	A
bogme! ‒ ker učene ljudi pošilja k nam naš	car	častiti.«In v deklamatorskem, gotovo že mnogokrat	A
odkar si ti tukaj. Živio, gospodine Franjo, ti i	car	tvoj čestiti ‒ bogme!« General je, visoko dvignivši	A
in lepi gospodin,« je važno razložil deček. »	Car	častiti sam ga je poslal, da postriže peroti	A
poiščem pravico. Ne vlada več turški sultan, ampak	car	čestiti.Moja uboga zemljica mi je toliko vredna	A
Copatkovi kravi pa se je raznesel po svetu in ko je	car	izvedel o njej, je morala predenj in je dobila	A
za župana, je prišel v Butale sam presvetli	car	in so ga Butale slovesno sprejele z novo brizgalnico	A
imenitno obnesla, vsi so bili do kože mokri,	car	in njegovi ministri, strežaji in lakaji. Je	A
njegovi ministri, strežaji in lakaji. Je vprašal	car:	»Povsod drugod so nas častili s streljanjem	A
« Je odgovoril župan: »Vaša milost, gospod	car,	da nismo streljali, za to smo imeli devetindevetdeset	A
imeli devetindevetdeset vzrokov.« Je velel	car:	»Radoveden sem, katere!Govori!«	A
župan: »Prvič: Nismo imeli smodnika.« Pa se je	car	nasmehnil in je dejal, da mu že ta prvi razlog	A
pijanstvo in razuzdanost. Naveličal se jih je	car	in ga je pozval predse, da ga sodi in pogubi	A
si glavo, še danes ti je umreti.« »Častiti	car,	« odgovori bekri Mustafa, »kakor naredita Alah	A
si, da moram umreti ‒ pravo je. Ali, častiti	car,	dopusti mi, da te eno prosim!« »Taka je stara	A
eno prosim!« »Taka je stara pravica,« veli	car,	»govori in naj ti bo!« »Častiti car,« dé zopet	A
veli car, »govori in naj ti bo!« »Častiti	car,	« dé zopet bekri Mustafa, »pravična je tvoja	A
soditi pijancem po pravici tudi brez citaba!«	Car	se je nasmehnil, bekri Mustafo je poslal v zapor	A
vere, s čim bi se izlečil!« »Vala, častiti	car,	« veliki bekri Mustafa, »to ti lahko povem hitro	A
povem hitro: delaj, kakor si delal včeraj!«	Car	ga posluša in sede piti.Dalj ko pije, manjše	A
razneslo mi jo bo!« . / . / stran 49 . / »Častiti	car,	tako delaj kakor včeraj!« veli bekri Mustafa	A
lopov, iz zla v hujše?« »Ni drugače, častiti	car!	To je edini lek.	A
Pa kako dolgo naj se tako lečim?« se vpraša	car.	Veli bekri Mustafa: »Tako dolgo, častiti car	A
car. Veli bekri Mustafa: »Tako dolgo, častiti	car,	da se boš ti zavijal v umazano hasuro kakor	A
zavijal v umazano hasuro kakor jaz.« Častiti	car	se nasmehne in izpusti pijanico bekri Mustafo	A
starodavna Dukleja. Tukaj, pravijo, se je narodil	car	Duklijan, ki o njegovi zlati krsti še dandanes	A
stoji še danes, spremenjena v turško mošejo	car	na voljo, da ostaneš v Afriki in odpošlješ v	A
ga nese ladja v Afriko. V Bizancu, kjer vlada	car,	nabiralec zakonov, je vse mogoče.Helenske šole	A
radosti lice največjega despota vseh vekov.«	Car	ni izpustil pergamenta iz rok.Lice se mu je	A
čulo dihanje. Ves Bizanc je vedel, da je Iztoka	car	imenoval za magistra palatinskih pešcev.Vojaki	A
ki ga je pozval predse!« »Upravda, o, veliki	car	vzhoda in Afrike, o, Tunjuš je eden, edin!Atila	A
Zadnjo steklenico šampanjca je izpil ruski	car	leta 2905 po rojstvu Odrešenikovem in od tedaj	A
živahno, »da sta se kardinal iz Varšave in ruski	car	merila na ravninah smolenskih in se ljuto borila	A
kongresniki mu v tem pogledu ni bilo vrstnika;	car	Aleksander je seveda izvzet! Na dan svetih treh	A
naš cesar, škof Avguštin (čigar gost je bil	car)	, viceguverner grof Porcia in generali. Sprejem	A
stotnija z zastavo, ki je navsezadnje defilirala.	Car	Aleksander je napravljal na Ljubljančane, posebno	A
tudi vojvoda modenski. . / . / stran 20 . /	Car	Aleksander pa je v istem hipu s svojim spremstvom	A
diplomatoma, ker se ni prav dobro počutil. Cesar,	car	in kralj pa so stopili v sosednjo sobo ter sedli	A
globoko zdihne. »Čemu zdihuješ?« je odgovoril	car	lahkodušno.»Raje poglej, kako ju jaz gladim	A
»Kakor ti drago, veličanstvo!« In	car	Aleksander Pavlovič je obmolknil. Cesar Franc	A
nakazal 1000 cekinov. Isto vsoto sta mu nakazala	car	Aleksander in pruski kralj.Tudi Angleška, katero	A
Nesselrodeju: »Tako ne more dalje iti! Za Boga,	car	Aleksander mora tu red napraviti!« Hardenberg	A
»Kdo neki?« »Recimo,	car	Aleksander!« »Car Aleksander?	A
Recimo, car Aleksander!« . / . / stran 123 . / »	Car	Aleksander?Kaj pač mislite!	A
Bog jo je bil udaril s slepoto! Bil je sam	car	Aleksander in njo je vodil pod pazduho s sabo	A
Zaihtela je: »Odpustite, veličanstvo!« Takoj jo je	car	Aleksander vzdignil in bil je toliko galanten	A
ledvice, na kislo vino, o katerem je govoril ruski	car.	Zapomnite si to še enkrat, grof Wallenstein!	A
donelo priletnemu cesarju do srca. »Ruski	car	je bil pač enkrat tu,« je odgovorila bolj hladno	A
»Kdo?« »No ‒	car	Aleksander!« Cesarju se je odvalilo težko breme	A
carju Aleksandru!« »Kaj pa je vendar zagrešil	car	Aleksander, da me zaradi njega veličanstva ljubezniva	A
izraziti, zopet svoje muhe!« Ta »moj« je bil ruski	car	sam. »Suvereni so nepreračunljivi,« je vzdihnil	A
»Pa je vendar tako! In	car	Aleksander je za trdno sklenil, v tej vaši kronovini	A
Rusija je sedaj avstrijska satrapija!« »In naš	car	se je postaral na duši, kakor da je živel že	A
prehitro poteče!« Ko se je bilo dekle nasitilo, je	car	izpregovoril: »Sedaj moraš pa še piti!« Natočil	A
skoraj do tal priklonil. »Kaj je?« je zarežal	car.	Oni je opazil srd svojega visokega gospoda.	A
Odrini!« Dvornik je izginil.	Car	pa si je jezno ‒ grizel ustnico: »Kaj neki hoče	A
obložen z zlatom. Bil je to cesar Franc, ki ga je	car	Aleksander vodil v notranje svoje stanovanje	A
naselile v ljubljanskem škofijskem dvorcu!	Car	Aleksander Pavlovič je slabo spal tisto noč	A
drznil izpregovoriti, dobro vedoč, da bi se	car	takoj znosil nad njim, ako bi ga motil z ogovorom	A
je bila tu pa tam raztrgana. Razjezil se je	car	ter na straži stoječega kozaka ostro vprašal	A
odrinil kot sapa, da bi sklical cesarsko stražo.	Car	še ni hotel misliti najhujšega.»Vzeli so ti	A
razoglava ter se vstopila pred vrsto kozakov.	Car	sam je stopil v njuno sobo, pa se je takoj vrnil	A
Volkonski mu je povedal imeni obeh oficirjev.	Car	je nato pristopil k vojaški vrsti. Ivan Arkadjevič	A
izvihralo v tako imenovani decembrski zaroti.	Car	tudi ni vse!Ta misel je navdajala oba.	A
misel je navdajala oba. . / . / stran 302 . /	Car	je obstal pred Ivanom Arkadjevičem.Vprašal je	A
kadar potegne močna burja čez požeto strnišče.	Car	je vrgel bič na tlak in zapovedal: »Volkonski	A
He, Volkonski?«	Car	se je lahkotno smejal.Prihajal je v dobro voljo	A
Tedaj ju pa le kaznuj, Volkonski!« je zahitel	car.	»Napravi, kar hočeš, samo toliko skrbi, da o	A
spremstvom. Pri procesiji je bil tudi ruski	car,	ki je hotel s tem posebno počastiti svojega	A
postavil malo lopo, ki še danes stoji, je prišel	car,	da mu je izrekel najsrčnejša voščila.Suverena	A
»Vas bi rad videl! In ruski	car	tudi.V tej lepi narodni noši!«	A
bile avstrijske čete zadoščale, je zaukazal	car	Aleksander, da se je zbirala v kongresni Poljski	A
Leopoldovega reda in reda sv. Štefana. Ali ruski	car	ga je še presegel, ko je podelil Francu Modenskemu	A
močvirju ‒ »mit Juchtenstiefeln angetan«36;	car	Aleksander pa je pohajkoval po mestu, kakor	A
cesarica na grad, kjer je bila tedaj kaznilnica.	Car	Aleksander si je ogledal vojaško bolnico in	A
Vljudno je pričel: »Njegovo veličanstvo, naš	car,	je bil iznenaden, ko je čul narod v tej okolici	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani