butaro (171)

c. Poseka, oklesti, pripravlja si les, ga v	butaro	veže, ravna si ga vmes, na voz ga naklada, živinca	A
in v nikako korist in niti združitev hrbtov v	butaro,	ki bi se kot en sam čok upirala mrazu, ker takó	A
mrazu in se grejejo z guganjem. Kot strnjene v	butaro,	v čok.Človeška butara, ki niha.	A
morajo spodobno praznovati. Juri je povijal	butaro	za cvetno nedeljo. Dve je bil naredil, eno zase	A
padel sam; da bi ustregel drugim, je vzel nase	butaro,	ki jo bo nosil vse žive dni. Gospod Strada se	A
vračali veselo vriskaje v mesto. Vsak je nosil	butaro	šib na rami in prepevali so staro latinsko pesem	A
časih prosila Boga, naj odvrne od sina vojaško	butaro,	kadar pride vrsta nanj.A danes je njen sin gospod	A
vzdihe in pritožbe: »Oh, ta gospa Butara!« Gospo	Butaro	sva bila pravkar srečala.Menila se je bila z	A
tudi še danes. Pa bi bilo grdo sitno za gospo	Butaro,	če bi ji gospod soprog resnično postal osel	A
pa zaropota pred kočo. Maruša je vrgla na tla	butaro	suhljadi in stopila na prag. »Le počakaj me	A
ga ti. Napisano je tako, kakor bi kdo mokro	butaro	hoste vrgel na papir. Da bi se bil vsaj pisati	A
drugod so vekale ženske in pulile vojakom zadnjo	butaro	iz rok, ko niso imele več toliko, da bi drugi	A
svoj greh. Ko je Lenart povezal in naložil	butaro	ter se poslovil od bratov in sester, je varno	A
bilo zaleglo; veslati ni znal. Ko je odložil	butaro	v veži, je odložil obenem tudi svoje sanje,	A
bridkostjo in sramom v srcu je nosil Lenart težko	butaro	svoje nehvaležnosti.Bral je in slišal venomer	A
v obraz in oči so se mu svetile, ko je zadel	butaro.	”Če vam je pretežka, pa mi še svojo naložite	A
zadeni, če hočeš!“ Naložila mu je še svojo	butaro	in Jure se je sklonil v pasu; tako majhen je	A
bilo veselo. Pred vasjo je Meta vzela svojo	butaro	in jo je zadela na glavo. ”Da ljudje ne bodo	A
lepša!“ Tako se je tolažil Jure in je povezal	butaro.	Dolgo je iskal poti in ko je stopil iz gozda	A
Ob potoku je počival.	Butaro	je zvrnil v travo, pa je stopil v vodo varno	A
pobegnil je in se je skril. Dalje je romal z	butaro,	še trikrat je počival.Zakaj časih se mu je nenadoma	A
kolena so se mu zašibila. Tedaj je urno zvrnil	butaro	raz pleča, ker je vzrasla kakor gora.Trikrat	A
komaj je rekel, mu je bilo na jok in zvrnil je	butaro	kraj ceste, pred vasjo, ki je gledala temna	A
truden in opotekel se je. Spomnil se je tudi na	butaro.	”Kje sem jo pustil?	A
In pisar je šel dalje. Ko je privlekel	butaro	do hiše, je popil Jure poln korec vode, nato	A
dvoje ljudi. Vsaki izmed obeh je nosil težko	butaro	na hrbtu.Eden je stopal, stopal, stopal, ali	A
duši! -- Drugi je nosil težko in trudno svojo	butaro,	zakaj plesal ni z lahkimi nogami, temveč stopal	A
sem šla zadnjikrat v gozd in ko sem prinesla	butaro,	veliko butaro, tako da je še napol nisem mogla	A
zadnjikrat v gozd in ko sem prinesla butaro, veliko	butaro,	tako da je še napol nisem mogla objeti?“	A
vendar se mi je sanjalo, Jokec, da sem nosila	butaro,	veliko, težko butaro, in da sem mislila nanj	A
Jokec, da sem nosila butaro, veliko, težko	butaro,	in da sem mislila nanj in da mi je bilo sladko	A
tako nelepi obraz? O, in kam to veliko, težko	butaro,	ki jo nosim že toliko, toliko časa, kakor da	A
v mojem srcu za zmerom, da bom vlekel svojo	butaro	po gladki cesti med smradljivo množico do konca	A
Tako sem mislil. In zdaj: človek je vrgel	butaro	raz ramo, ko je spoznal, da je pretežka zanj	A
sem vedel takrat, da bi bilo potreba odložiti	butaro.	Tako bi ne bilo več ne praznega hrepenenja	A
storil, kakor je storil tisti, ki je odložil	butaro,	še predno je bil doma.Ali treba je bilo veliko	A
zakríj oči z obema rokama in skoči ... odloži	butaro!	Tako sem mislil, Nina ...	A
Morda je tudi on kdaj mislil, da bi odložil	butaro,	težka je bila ... Stal sem ob vodi za mlinom	A
mraz. ”Če je treba, da odložim kdaj svojo	butaro	... , tukaj ne!“ sem pomislil. Hitel sem dalje	A
stran 157 . / je bilo. Vstal sem, povezal sem	butaro	ter jo naslonil ob bukev, da bi jo lažje zadel	A
me je spreletelo ...: ”Da bi radovoljno odložil	butaro	...“Spreletelo me je, toda obotavljal se nisem	A
spreletela globoka groza. Nisem se ozrl; prijel sem	butaro	krepko z obema rokama in sem hitel po črni stezi	A
vznak. V tistem hipu, ko sem zadel z glavo ob	butaro,	sem začul vdrugič tisti tožeči klic in tudi	A
zgrabil sem za prevezo, vlekel sem z eno roko	butaro,	v drugi sem držal svitek.Ni mi prišlo več na	A
prišlo več na misel, niti za hip, da bi pustil	butaro	tam, da bi pobegnil svoboden, skočil iz gozda	A
glasu ni bilo več, ne korakov. Sedel sem na	butaro	in sem skril obraz v roke; obšla me je bila	A
Zakaj nisem storil, kakor tisti, ki je odložil	butaro,	še predno je bil doma?“In dalje sem mislil:	A
se, da bi bil kakor on ... Jaz pa bom nosil to	butaro	in je nikoli ne bom odložil ...“ Slutnja je	A
navzgor, ne navzdol; poslušno boš nosil svojo	butaro	in vse hrepenenje te ne bo rešilo ... Tako	A
do konca ... Tako kakor takrat svojo povezano	butaro,	sem nosil nekoč pozneje svojo žalost, ki je	A
je bila že smrt v njem, še on je bil odložil	butaro	in si je bil sam izbral cesto!...	A
trpljenjem; dovolj sem že nosil, zadel bom še to	butaro	... Noge so se mi tresle, ko sem prestopil	A
tisti, ki je s prešernim smehom zadel na pleča	butaro	svojega trpljenja?To sem bil jaz, Anton Grivar	A
bilo meni enakega; vsi drugi so padli pod svojo	butaro.	Morda je bil samo slučaj, da so drugi padli	A
ravnal ni napak; ker ni mogoče, da bi zvrnil	butaro	v vodo -- pa vanjo z butaro sam!Kaj bi šele	A
mogoče, da bi zvrnil butaro v vodo -- pa vanjo z	butaro	sam!Kaj bi šele bil storil, ti sirotni Peter	A
premeril, če sem šel s sklonjeno glavo in z	butaro	na hrbtu skozi ozko globel; zdaj te ne premerim	A
ko je po strmem ilovnatem klancu vlekel silno	butaro	drv za svojega gospodarja; oddahnil si je, pogledal	A
med notranjskimi lazi in bukovimi gozdi, težko	butaro	drv na glavi, in v glavi sanje, silne, neizmerne	A
truden, ves omahujoč, kakor da sem si naložil	butaro,	pretežko zame ...Sram, bolest, strah, utrujenost	A
mladoleten, v cunje oblečen; na glavi je imel	butaro	drv in je jokal. ”Kam, otrok, in čemu jokaš	A
po licu. . / . / stran 115 . / ”Odloži to	butaro	in pojdi z menoj!“ Otrok je zvrnil butaro	A
to butaro in pojdi z menoj!“ Otrok je zvrnil	butaro	na cesto, prijel je tujca za roko in je šel	A
globoko na čelo, uravnal si svitek, naslonil	butaro	ob deblo ter jo zadel na glavo.Malo se je opotekel	A
hodil prej lehak in svoboden in ima zdaj težko	butaro	na glavi ...Pretežko si je bil naložil, dolga	A
neprijazna stoje tam visoka debla. Privzdignil je	butaro	z obema rokama, nagubal je čelo in zamajal z	A
sonce ...“ In komaj mu je prišla misel, je vrgel	butaro	na tla in svitek na njo; snel je klobuk, lasje	A
ezadovoljnosti in grenkobe. Vstal je in se je ozrl na	butaro	s sovražnim pogledom.”Ko bi le mogel kam ... nenadoma	A
vzdiga kraj neba kakor siv oblak! - Zadel je	butaro	in se napotil.Strah ga je bilo, iz strahu pa	A
gledale oči, kakor pijano, ko je spustil spodaj	butaro	na travo ter si oddehnil.Čelo mu je bilo rdeče	A
čelu; še zmerom mu je bilo, kakor da bi imel	butaro	na glavi in ni se je mogel otresti.To ni bil	A
tukaj ...“ Že je nagnil glavo, da bi prevrnil	butaro	na tla, toda hipoma jo je zgrabil z obema rokama	A
ustnicami mrzlo vodo. Ko se je napil, je sedel na	butaro.	”Kaj ni prevelika?“ je ugibal.	A
upognjen je stal kakor starec. Gledal je na	butaro	in jo je sunil z nogo. ”Še ne gane se ne!“ je	A
sključen na poti in ni mogel vstati, zakaj težko	butaro	je imel na glavi.Ali v daljavi, tam v daljavi	A
napolnila z repo in s peso, sta meni prinesla	butaro,	sam pa sem moral nanositi še drva in krmo skuhati	A
Kadar se praprot spravlja, zlože jo v veliko	butaro,	katero s tanko vrvico obvežejo.Na obeh koncih	A
mu pamet in učakali bomo, da pozabi na težko	butaro	menic in da požre Vida Lesovéja groše Malčev	A
hipoma prikazala! V nar�čaju nosila je polno	butaro	cvetja in rož, da je bila njena podoba še bolj	A
ga je menih meril. »Marijano, tisto Trlepovo	butaro,	si spravil na Šumberg?« »Jejhata, saj je nisem	A
Jelen vrnil v svoj drevak. Prinesel je s sabo	butaro	smrečja in otep suhe trave.Morebiti utegne malo	A
na dandanašnji Rožnik, in se kmalu vrnil z	butaro	za prst debelih leskovih palic. Ris je začudeno	A
boječe in nerodno sedel, zraven pa še svojo sitno	butaro,	z obleko in knjigami natlačeno, moral držati	A
vpraša starega, zgubanega moža, ki je nesel	butaro	rogovilastih, neobrezanih brezovih vej na hrbtu	A
urbasih preozki! Deseti brat je imel pa še eno	butaro	bankovcev, bog ve koliko.V ruto je imel zavite	A
je vse pokonci. Vsak posamezni je imel svojo	butaro.	Po vsem zapuščenem poslopju so bile luči razstavljene	A
drva pobirat. Nabral si je bil precej veliko	butaro,	in ko si je šel v brezovo goščo trto rezat,	A
si je šel v brezovo goščo trto rezat, da bi	butaro	zvezal, je preplašen odskočil. Tam za grmom	A
Kosoman!« zavpije mož, strah ga obide, pusti	butaro	in teče v bližnjo vas po kmete, da bi šli po	A
nagubana ženica, ki je imela s trto povezano	butaro	suhih drv na glavi. Štefan ji ne odgovori	A
in katerega je videla ob kozolcu izginiti z	butaro	na rami; ah, morda je nesel človeka, ubitega	A
mesta, da je pa, njo zagledavši, vrgel svojo	butaro	in čez polje šel v goro za tremi drugimi, ki	A
Molči!« je velel Lovrač, odnesel Matevža kot	butaro	drv skozi vrata in ga treščil na grobljo. Matevža	A
ognjišče. »Mati!« je kriknila Agata in klecnila na	butaro	poleg burkel. 16.	A
pome, kakor tisti starec: ‚Pomagaj mi nesti	butaro.	’Smrt je krt ‒ mora riti krtine, zdaj Petru,	A
cvetni nedelji je sestavil za Balasa najlepšo	butaro	cele fare, razobesil je po nji cele kupe bršlina	A
v skušnjavi in mi da z voljo prenašati težko	butaro	mojih nadlog.Srce je razbijalo od konca, da	A
po gospoda. Rada bi odložila pred smrtjo celo	butaro,	da bom korakala laglje na oni svet.« Jože maje	A
posejano Dolinsko je imelo svoj zavržen kraj ‒	Butaro	vas.V bližini je bil rudnik kamene soli, ki	A
se naposled odpravite šestdeset dni nazaj v	Butaro	vas,« ga je znova opozoril.»Denar smo dobili	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani