Luka (12.546)

roke mu Oče, in Platon je Andrej, in Kant je	Luka;	kaj truda treba njemu je in uka, ko je prvak	A
videnje telo čokato ‒ nosilcu luči se dobrika	luka.	Nemara pota vberem za sibilo, mečkam otroško	A
čutni obotavljam ‒ Nosilcu luči se dobrika	luka,	peruti stresa nad pribrežnim dniščem. Spreminja	A
moral poiskati pomoč slovenskega prevajalca (	Luka	iz Dobrepolja). 54 Piran (1290), Milje (1328	A
morejo do njega, čeprav ga imajo pred nosom; Nova	luka	in doki so jim napoti. A pod Lanterno je morje	A
prinašal iz mesta. Da, njihov stari slepi sosed	Luka	je bil zmeraj hud na dekleta, ki so sanjale	A
se odsrkava od brega, kako cmoká kot otrok.	Luka	jim je povedal, kakó nesejo žene opoldan kosilo	A
boš zapustila svojo staro?« Ona je molčala,	Luka	pa je škrtnil s palico. »Saj si pridna,« je	A
je spet rekel. In sonce jo je grelo in stari	Luka	je bil ob nji kakor deblo grčavega hrasta.V	A
ne sobice, ne Fani. »Ubogi otrok,« je rekel	Luka	o Fani.»Ubili so ji oči.«	A
od žerjavov in skladišč! Ker je samo velika	luka,	sijajno izhodišče za tovore, ki potujejo dosti	A
je robida in so akacije, pod nama je Prosta	luka,	jaz pa se smehljam, da bi Bruno ne opazil, kakó	A
posebno ne. . /\ .. stran 259 . \/ A kaj,	luka	zdaj prav takó preži za parniki kakor trgovine	A
zaveda se, da je ujeto bogastvo srca razsvetljena	luka,	ki noč za nočjo izgoreva v svoji nerodovitni	A
Ali želite kuhane ali pečene?« »Oh,	Luka!	« je obupano vzdihnila žena in zavila oči proti	A
bodo že same vedele, kako je bolj prav.« »Oh,	Luka,	ti bi samo norce bril!« je vzdihnila Loputnica	A
spomnil, da je tako pozdravljal ponoreli zidar	Luka	iz njene zgodbe o Tantadruju.Res, kako čudna	A
zagrmel, po vojaško pozdravil in šel naprej.	Luka	je precej časa zidal v Gorici in Trstu, zato	A
je bilo na ogled in naprodaj kovano orodje.	Luka	je premetaval zidarske žlice in kladiva ter	A
ta bo prava!« »Božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka	in tudi njega po vojaško pozdravil, a ker je	A
ne bo prava pa božorno‐boserna!« je pribil	Luka.	»Tantadruj, ne bo navzgor!« je odkimal	A
norček in se obrnil. »Kam pa greš?« je zgrmel	Luka.	»Tantadruj, tri zvonce grem kupit,«	A
veselo povedal. »Tri zvonce?« se je začudil	Luka.	»Ti si nor!«	A
Hotejec je tako rekel.« »Hotejec?« je zategnil	Luka	in takoj nato zagrmel:»Če je rekel Hotejec,	A
Tantadruj, greva!« se je razveselil norček.	Luka,	ki si je bil že ogledal ves semenj in je zato	A
repa in krompir!« »Ti si nor!« je zagrmel vanj	Luka,	ki ga je do zdaj samo grdo gledal.	A
patacis, repa in krompir!« »Mir!« je zagrmel	Luka.	»Midva greva po zvonce pa božorno‐boserna!«	A
polomljeni kosi. »Božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka	in tudi njega pozdravil po vojaško.	A
njemu. »Mir pa božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka.	»Žornoboserna,« je vztrepetal Enaka	A
njem videl svojega zaščitnika. »Ti si nor!« je	Luka	zagrmel v Enako Palico. »Ti si nor,	A
si nor, pa božorno‐boserna!« je divje zagrmel	Luka.	»Pha!	A
lahko zgodi!« »Božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka	in po vojaško pozdravil Hotejca. »Tantadru	A
In zdaj jih bomo kupili!« je odločno zagrmel	Luka.	»Dobro, dobro, otroci moji!« je prikimal	A
Razumeli! Spat pa božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka	in pozdravil po vojaško. »Tantadruj	A
in zaničljivo rekel, da je repa in krompir.	Luka	pa je takoj pograbil prav tistega, ga stisnil	A
In res je bilo tako.	Luka	je pograbil vse tri zvonce, ki jih je bil Rusepatacis	A
Božorno‐boserna!« ga je po vojaško pozdravil	Luka,	nato pa je še zakričal za njim:»Če bo navzgor	A
sedeli na razmajani klopi Furlan Rusepatacis,	Luka	Božorno‐boserna in Matic Enaka Palica.Pred njimi	A
lakoto. »Božorno‐boserna!« je prešerno zagrmel	Luka	in po vojaško pozdravil z veliko kostjo, ki	A
bila navzgor, ni bila prava!« ga je zavrnil	Luka,	ki je prav tedaj odvrgel oglodano kost in se	A
poiskal modrasa, modras me bo pičil in bom umrl.«	Luka	in Rusepatacis sta preveč zagrizeno obirala	A
.. . \/ . / »Navzgor?« je užaljeno zagrmel	Luka.	»Navzdol!« je pribil in nato s kostjo v roki	A
prinesem repe in krompirja!« mu je zagrozila Pepa. »	Luka	ima že prav!« je vzdihnila.»Tudi jaz bom kmalu	A
»Ne počasi! Naravnost!« je zagrmel	Luka	in s kostjo navpično pokazal v tla.	A
boserna!« je tako nenadoma in tako glasno zagrmel	Luka,	da se je Tantadruj stresel in se nehote ubogljivo	A
glasno obirali kosti. Ko so vse obrali, je	Luka	vstal in se pretegnil. »Fantje, ko se	A
jokali. Ko se je znočilo, so stopili v sobo	Luka,	Furlan Rusepatacis in Matic Enaka Palica.Prišli	A
Hotejcu in božorno‐boserna!« je ukazujoče zagrmel	Luka,	po vojaško pozdravil in se obrnil proti vratom	A
Tantadruj, ali bom zdaj umrl?« »Ti si nor!« je	Luka	butnil vanj.»Če je mesec krvav, se pravi, da	A
lampijon. »Gremo!« je tako odločno zagrmel	Luka,	da jih je odmev njegovega glasu skoraj vrgel	A
opletal z dolgimi rokami, zadnji je korakal	Luka	Božorno‐boserna; korakal je tako trdo, da se	A
Raus e patacis, repa in krompir!« »Mir!« je	Luka	jezno zagrmel vanj.»Zakaj pa ne bi umrl, a?	A
umrl?« »Zakaj ne bi?« se je še bolj razburil	Luka,	ki je bil dobrega srca in se mu je Tantadruj	A
je povedal norček. »Štirje!« se je začudil	Luka.	»Štirje župniki?	A
počakaj, da odbije tvoja ura.« »Ura?« je poskočil	Luka.	»Kakšna ura?	A
bil kriv. »Treba je vprašati!« je zamrmral	Luka.	»Jutri boš šel in boš vprašal!«	A
preden pride do jame.« »Trpeti?« je vprašal	Luka.	»Ali še nisi trpel?«	A
Tantadruj, ne vem.« »Hja?« se je popraskal	Luka.	»Nemara pa si.«	A
treba trpeti, če hočeš priti do jame?« se je	Luka	spet razburil.»Zakaj pa je treba trpeti, če	A
je začudil norček. »Jama je tam!« je zagrmel	Luka	in zmagoslavno pokazal na pokopališče.	A
veselo vzdihnil norček. »Jama je tam!« je pribil	Luka.	»In če je še ni, jo izkopljemo, pa božorno‐boserna	A
stopil izpod zvonika. »Kam pa greš?« je vprašal	Luka.	»Tantadruj, k jami!« je srečno odgovoril	A
jami!« je srečno odgovoril. »Ne!« je odbil	Luka.	»Jutri.	A
je zaprosil norček. »No, dobro!« je popustil	Luka.	»Bomo šli pa potem spat.	A
»Raus e patacis -« »Tiho!« je	Luka	zgrmel vanj.»Zdaj gremo na sveti kraj!«	A
vzkliknil norček in obstal. »Jama!« je zagrmel	Luka	in ponosno dodal:»Ali nisem rekel?«	A
Ležeš in umreš, pa božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka.	»Pha!« je prhnil Furlan.	A
»Raus e patacis -« »Ti si nor!« je siknil	Luka.	»In zdaj bodi tiho!«	A
je tiho. In ker je bilo predolgo tiho, se je	Luka	obrnil k Tantadruju: »No, ali bo kaj	A
prava.« »Če je prava?« je užaljeno zagrmel	Luka.	»Tantadruj, saj moram prej povedati	A
zaničljivo prhnil Furlan. »Tiho,« je zagrmel	Luka.	»Če mora vprašati, mora vprašati!«	A
ponovil Matic. »In vprašal bo takoj!« je odločil	Luka.	»Kar zdaj gremo k župniku, pa božorno‐boserna	A
patacis, repa in krompir!« »Mir!« je zagrmel	Luka.	»Ti si nor!«	A
kakor bi se hotel vrniti. »Ne nori!« je rekel	Luka	in ga potegnil k sebi. »Tantaradra!	A
zaničljivo prhnil Rusepatacis. »Tiho!« je zagrmel	Luka.	»Župnik je zdaj hud!«	A
se je spet premaknil. »Daj mir!« je ukazal	Luka	in ga potegnil nazaj. Senca se je še	A
je prava?« »Je že prava!« je jezno zagrmel	Luka.	»Ali ni rekel, da je treba priti do jame?«	A
oddahnil norček. »No, potem je prava!« je pribil	Luka.	»In zdaj se vrnemo in te pokopljemo!«	A
obrnil navkreber. »Umrl!« je ponosno zagrmel	Luka.	»Umrl pa božorno‐boserna!«	A
kravji zvonci. »Nikar ne nori!« ga je pokaral	Luka.	»Tukaj smo na svetem kraju.«	A
Seveda bom, kadar bom šel mimo,« je prikimal	Luka.	»Ali zdaj tam kaj zidajo?«	A
šel tam mimo, bom že povedal,« je mirno rekel	Luka.	»Tantadruj, boš videl, kako bo vesela	A
rada umrla.« »Je že prav!« je suho zaključil	Luka,	ki je bil že nestrpen.»Tukaj je jama.«	A
zdaj?« »Zdaj se kar spusti noter!« je rekel	Luka.	»Tantadruj, ali ne bomo nič zapeli?	A
»Revežem nikdar ne pojejo!« je zviška odbil	Luka.	»Ne pojejo!« je mrmraje potrdil Matic	A
navdušiti norček. »Jelčica je še otročja!« je odbil	Luka.	»Tantadruj, vsi pravijo, da je pametna	A
rad pel, bomo pa potem zapeli,« se je omehčal	Luka.	»Tantadruj, a potem, ko bom umrl?« je	A
vprašal. »Potem, ko boš umrl,« je prikimal	Luka.	»Zdaj se mudi.	A
rob jame in nato bliskovito zdrsnil vanjo.	Luka	se je sklonil nad temo in nestrpno spraševal	A
vzkliknilo iz teme. »Toplo?« se je začudil	Luka.	»Ali ni vetra?«	A
vetra ni.« »Počakaj, grem pogledat!« je rekel	Luka.	Spustil se je v jamo, počepnil in zadovoljno	A
. \/ . / »Matic, poišči kamen!« je ukazal	Luka.	»Lep kamen!«	A
ubogljivo ponovil Matic in ga tudi takoj poiskal.	Luka	je kamen položil, kakor je treba, in zlezel	A
ležim.« »No, potem pa začnimo!« je ukazal	Luka,	zgrabil prgišče zmrzle zemlje in jo vrgel v	A
zvoniti smo pozabili!« »Res je!« je pritrdil	Luka.	Obrnil se je k Maticu in ukazal:	A
norci?« se je zdaj spomnil Okrogličar. »Kje je	Luka?	Kje je Rusepatacis?	A
zemljo v jamo. »Božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka	in po vojaško pozdravil. Stražmojster	A
Zgrabite jih!« »Tiho!« je zgrmel	Luka.	»Tukaj smo na svetem kraju!«	A
stražmojster in skočil naprej. »Ti si nor!« je	Luka	zagrmel vanj. »Dominik, ne nori!« ga	A
»Razumeli pa božorno‐boserna!« je zagrmel	Luka.	»Pažornoserna,« je prestrašeno ponovil	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani