Irena (5.126)

dotika Irenine noge, nisi Irene, reče, ti si	Irena,	eno Ireno sem poznal in sem jo ljubil.Irena	A
Irena, eno Ireno sem poznal in sem jo ljubil.	Irena	umika nogo in se smehlja noter vase, mimosa	A
tukaj prepletajo, ki se tam prepletajo: Ana,	Irena,	Fred, Meg, Gumbo, on sam, vsidrugi, prihajajo	A
Neznosna praznina bivanja, temu rdečelasa	Irena	iz obrata Vezje reče zelo preprosto: šit.Z zelo	A
strahu, ki so ga razgalili pred sostanovalci...	Irena	se je med televizijsko konferenco prestrašeno	A
preteče dvignjenim prstom zazrl vanjo: »Molči,	Irena!	Molči!«	A
Zadnje besede je z gnusom izpljunila. »	Irena!	« »Tvoja armija ga je odklonila, se spomniš?	A
Na oči so ji planile solze. »	Irena!	« je zavpil in ji nevede pritisnil krepko klofuto	A
zavpil in ji nevede pritisnil krepko klofuto;	Irena	je zavpila, bolj od presenečenja kot od bolečine	A
dovolj elektrike...« V klet sta vstopila Boško in	Irena.	Če bi v tistem trenutku padla bomba, bi bili	A
slišali odločni in glasni protesti. Boško in	Irena	sta obstala med vrati; neprijetno presenečena	A
razložiš?« »Pusti, kaj bi to,« se je tiho oglasila	Irena;	večino je poznala že skoraj trideset let, a	A
kleti je ponovno zavladala smrtna tišina. »	Irena,	počakajte,« je zavpil in stekel za njima. »Spremil	A
zlobno zavrnil Boško. »Boško!« je vzkliknila	Irena.	»Kaj zdaj boste pa še vi taki!?	A
»Sinko, vrni se v klet...«	Irena	ga je ogorčeno prekinila: »Boško!«	A
licu, kako se je zganilo v njenem srcu. Toda	Irena	je ostala spokojna, dvignila se je, sporočila	A
boginja, Teodora, z zlatim nimbom krog glavé. »	Irena,	lep je Azbad!« »Lep je, sveta despojna!«	A
»Njena vsemogočnost zmaguje povsod!« »	Irena,	tvoje lice je kakor zarja!Ti ljubiš zmagovalce	A
Toperos je varna, odkar jo brani on!« »Oj,	Irena,	tvoje besede so, kakor bi govoril prerok, in	A
rekel: Učite vse narode.« »Pustiva evangelij,	Irena.	Naj se pravdajo menihi, Irena ti ljubiš zmago	A
Pustiva evangelij, Irena. Naj se pravdajo menihi,	Irena	ti ljubiš zmago ‒ in zmagovalce!« »Ljubim junake	A
zmagovalce!« »In če zmaga Azbad vse lokostrelce,	Irena,	ali ga boš ljubila?« Deklici zagori lice v krvi	A
Deklici zagori lice v krvi, a hipoma pobledi. »	Irena,	ljubila ga boš, reci, povej!Uril sem se in se	A
nagrado in carsko milost položim k tvojim nogam,	Irena.	Povej, ali boš ljubila Azbada?«	A
vse sile, da se pomiri. Ustnice so šepetale:	Irena,	Irena.Zopet se je napela tetiva, zazvenela,	A
da se pomiri. Ustnice so šepetale: Irena,	Irena.	Zopet se je napela tetiva, zazvenela, puščica	A
zmagovalca z ruticami, pretkanimi z zlatom, in	Irena	je s plamenečim veseljem na licih šepetala:	A
temi modrimi očmi in beračili za milost. Toda	Irena	se ni ozrla.Njene ustnice so se smehljale, njene	A
nedosežno razsodnost. Iz vrst dvorjanic je stopila	Irena	in ogovorila Iztoka slovenski »Junak si, stotniče	A
iz naših logov, ali si živa ‒ oj, govori!«	Irena	pa se mu je samo nasmehljala in se ozrla v njegove	A
trkale njegove oči na zagrnjena okna in prosile: »	Irena,	samo en pogled, eno besedo z domačih tal, samo	A
čelu, otresel nejevoljno z roko in zamrmral. »	Irena?	Kaj mi je v glavi?	A
Kaj mi je v glavi?	Irena	‒ dvorjanka, to se pravi hotnica.Čemu bi se	A
Svetovita, ne izneverim se! Sedaj se mi skrivaš,	Irena,	skrivaš, ker veš, da me mučiš. In v krogu družic	A
neštetokrat ponoči ko si jecljal in vzdihoval:	Irena,	Irena?Ne enkrat, stokrat!	A
neštetokrat ponoči ko si jecljal in vzdihoval: Irena,	Irena?	Ne enkrat, stokrat!	A
je prisegal na Peruna, da je ne mara, da je	Irena	ničvrednica, da bi bilá ljubezen do nje nejevera	A
Iztok izmed vrst bojevnikov zoper Hilbudija,	Irena	še ni govorila z njim.Kadar se ji je približal	A
noči po razkošnem pirovanju! Njega zaničuje	Irena,	na pol barbarka!Vse njegovo hrepenenje, vsa	A
razširili ustnici in na njih je umrla beseda:	Irena!	Vzklikniti si ni upal.	A
dveh dneh izve ves dvor, kako ga je zmagala	Irena.	Zbadali ga bodo, pomežikovali si med seboj in	A
Osupel, srečen in omamljen hiti proti njej. »	Irena,	« mu vzklika srce, »Irena,« mu prihaja na ustnice	A
hiti proti njej. »Irena,« mu vzklika srce, »	Irena,	« mu prihaja na ustnice, dokler glasno ne zakliče	A
korake in vnovič izreče s tresočim se glasom: »	Irena!	« Tedaj zadoni zvoneč glas: »Čestitam, magister	A
poveljnik in se bližal šotorišču dvorjanic.	Irena	je sedela poleg despojne in ji z mehkimi prstki	A
in častniki stokali in omagovali od napora.	Irena	je zardela in v trenutku zopet pobledela.Srce	A
Azbad se je vgriznil v ustnico, da je krvavela,	Irena	je neslišno vzdihnila v duši: Kriste eleison	A
plača neizmerno dobrotljivost velike despojne!«	Irena	se je nagnila z bledim licem k Teodori.Tresoče	A
izginil v pesku in travi. . / . / stran 168 . /	Irena	se je sklonila k Teodori, prijela njeno roko	A
je v lučki sebe, ko je bilá še nekdaj kakor	Irena.	Dvignila je roko, usmiljenje se je budilo, pobožala	A
šlem in srebrni oklep se je bleščal v soncu.	Irena	ga je šele sedaj spoznala, dasi ga je njeno	A
glasno carica in se začudeno ozrla na Ireno.	Irena	je zardela.Čutila je, da so ji pordela lica	A
equitum. »Naj se poskusita tvoja ljubimca,	Irena,	da bo zabava večja!« Irena je Teodoro proseče	A
tvoja ljubimca, Irena, da bo zabava večja!«	Irena	je Teodoro proseče pogledala in sramežljivo	A
Tako je mislila Teodora. Ko je	Irena	videla poraz Azbada, je tlesknila glasno v dlan	A
odložil ščit in šlem ter legel v zeleno travo. »	Irena,	postrezi junaku!Ali se ti ne smili?«	A
ustnice so se razprle in trepetajoč zakoprnele: »	Irena,	Irena ‒« »Okrepčaj se, centurio, dobro si vodil	A
se razprle in trepetajoč zakoprnele: »Irena,	Irena	‒« »Okrepčaj se, centurio, dobro si vodil četo	A
dobro si vodil četo!« . / . / stran 173 . /	Irena	ga je ogovorila slovenski.Tudi njen glas se	A
bogovi ‒« Ali tedaj se je Sloven v hipu streznil.	Irena	se mu je z resno kretnjo umaknila, centurio	A
slovo smel poljubiti roko. »Kako te ljubim,	Irena!	« je zašepetal slovenski, ko se je sklonil s	A
razumel, da bi mu sredi logov onstran Donave	Irena	naslonila glavo na prsi in prisluškovala njegovi	A
radujejo okov in verig na rokáh starešin, tukaj	Irena	ne sme na njegove prsi.Ali tedaj se mu je zjasnilo	A
in še nikdar je ni mislil. Ko odide, mora	Irena	z njim. Začudil se je sam sebi.	A
tretjič, a vendàr ni trenutka dvomil, da mora	Irena	z njim v gradišče Slovenov, da te jasne oči	A
pretrgal je molk. »Gospod, kajne, da pojde	Irena	z menoj, ko zapustim Bizanc?« Epafrodit je umaknil	A
odgovoril. »Tvoje veličanstvo misli, da me	Irena	ne ljubi?Ljubi me, tudi ona me ljubi.	A
glasno ‒ zato me poslušaj. Pomni: Bolj kakor	Irena	te ljubi ‒ despojna!« Iztok je onemel.	A
v najlepši dobi. A sedaj so ji dajali Azbad,	Irena	in Iztok zadosti snovi, da se je mogla naigrati	A
koncu na desni strani mize je sedela osamljena	Irena.	Edina ni prišla v pohotno razgaljeni tuniki.	A
zavisti, ki so kipele v grla iz zlobnih src.	Irena	se je dvignila in prišla, da se zahvali Teodori	A
Pripognila se je do tal, carica ji je ponudila roko,	Irena	jo je poljubila in šepetala: »Velika despojna	A
Poznamo se, menišič!«	Irena	ni segla po dateljnu in ni odgovorila zabavljici	A
posreči to vzbuditi, potem sta izgubljena oba,	Irena	in Iztok, on pa doseže največjo milost in neomejeno	A
je šalila in norčevala iz Irene! Da bi znala	Irena	tako vzorno nositi krinko pred carico samo zato	A
strasti je plulo više in više. Ko je prišla	Irena	s sužnjo Cirilo v svojo sobo, ji je velela prižgati	A
priljubiti ‒« Skoraj šepetaje je brala Cirila dalje.	Irena	je sedla na mehek stolček, naslonila se na okno	A
Rahlo so tekle besede z njenih ustnic.	Irena	jih ni več slišala.Pivi stavki so jo pretresli	A
Vsi so še pri večerji.	Irena	je ogrnila temno stolo, plašč, zavila glavo	A
šumele, pinije so šepetale v mračnih vrhovih in	Irena	je spela po belih stezah vsa vesela in navdušena	A
čelo in na rame. Vetrovi so se igrali z njimi,	Irena	se je sprehajala in sanjala lepe sanje. Kar	A
postava v svetlem oklepu in ji zastavi pot.	Irena	je vztrepetala in kriknila.Cirila je prihitela	A
prestregla stolo, ki je zdrknila z njenih ramen. »	Irena,	Irena, ne boj se, jaz sem ‒ Iztok, ki te ljubi	A
stolo, ki je zdrknila z njenih ramen. »Irena,	Irena,	ne boj se, jaz sem ‒ Iztok, ki te ljubi!« Irena	A
ne boj se, jaz sem ‒ Iztok, ki te ljubi!«	Irena	se je obrnila in hotela zbežati.Toda Iztok jo	A
uslišala in privedla tvoje korake do mene.	Irena,	bogovi se vesele najine ljubezni!« Srce je utripalo	A
nocoj sem mislila nate!« »Kako sem ti hvaležen,	Irena!	Samo zato, da si enkrat name mislila, samo zato	A
ostani ob meni!« »Prek morjá grem za teboj,	Irena.	Zakaj brez tebe ne morem in nočem biti, brez	A
si se mi, Iztok!« »Bogovi so ti ganili srce,	Irena!	«Iskal je njene roké, ki je bilá tesno zavita	A
katere je skozi vrhove pinij lila mesečina. »	Irena,	če bi rekel, da so tvoji bogovi laž, bi te razžalil	A
morali slušati, ne slušajo?« »Ne govoriva,	Irena,	o bogovih.Če ti rečeš: Glej, pinija nad nama	A
vlije vina v morjé za daritev ‒ ne govoriva,	Irena,	o bogovih!« »Iztok, ti ne boš veroval meni,	A
bi ti ne hotel govoriti nikoli več o tem, bi	Irena	ne govorila s teboj. Mislila bi nate in molila	A
Spoznaš resnico in najdeš ljubezen.« »Le pošlji,	Irena,	tisočkrat bom bral, česar so se dotaknile tvoje	A
Za grm je utonila!«	Irena	je zbežala po stezi proti palači.Visoko gori	A
bakanal. Trepetaje po vsem telesu je dospela	Irena	v sobo. »Kaka senca je bilá, Cirila?	A
Naučila se ga je v areni!«	Irena	ji je dala znamenje, naj odide.Nato se je ozrla	A
uživam jaz in mordà nikoli ne užijem, naj tudi	Irena	ne okusi! Odločno je udarila s slonokoščenim	A
vinom in govorila »Spiridion, ali je že poslala	Irena	evangelij centuriju Iztoku?« »Vsemogočna despojna	A
povedati. Ali zvedel je le toliko, da je poslala	Irena	sužnjo Cirilo h knjigotržcu.« »Dobro!	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani