žarilo (26)

Tu je pri Sv. Andreju. Krasno se je	žarilo	nebo, ko so dospeli potniki do svojega cilja	A
Sonce se je skrilo na gore in nebo se je	žarilo	od večerne zarje.Slinar je do zdaj mirno gledal	A
njega, ognji so ugašali, nebo se je na vzhodu	žarilo	v tanki rdeči progi. Kakor bi se utrgal žarek	A
mladeniča iz dežele kanaánske! Vse to se je	žarilo	v svetlih okvirih in ponosna telesa čarobnih	A
perila vzeta in na lepem njenem obrazu se je vse	žarilo.	Sam cesar je prišel k njej!	A
tudi v njeno srce, v katerem se je od sreče vse	žarilo.	»Prijatelja hočeva ostati!«	A
je vojaško opravljen in nekaj redov se mu je	žarilo	na prsih.Snel je plašč in odpasal si sabljo	A
obraz, poln moške krasote. Na obrazu se mu je	žarilo	in ponosno je spuščal oko po zbrani družbi.	A
in njegova žena ti je nosila pas, da se je	žarilo	kakor od samega sonca.Temle boš ostal za petami	A
obstala. Sonce je zahajalo tedaj in v zlatu se je	žarilo	večerno nebo.Ko je tako pred pragom stala, plamtela	A
nekaj zgodovinskega spomina! V soncu se je	žarilo	zlato na njegovi obleki in obdajala ga je tolpa	A
Ponosneje je stopal nato med gredicami, kjer se je	žarilo	cvetje pozne spomladi. In bilo mu je, kakor	A
sicer to skakanje ni dopadlo, ali dekletom se je	žarilo	po obrazih, če je Marks Wulffing med plesom	A
zato, ne vem.« Byron Na jutrovi strani se je	žarilo,	noč je bila postala svetlejša, vendar belega	A
kraguljci na vratovih konjičev; na vzhodu se je	žarilo	nebo, z velikih topolovcev ob cesti pa so vstajale	A
bilo blizu; gori v oknih belega gradiča se je	žarilo	sonce, tam v ozadju je šumela voda ob tovarni	A
slabosti ne ve ugovora. - Ko so se razhajali,	žarilo	se je nebo na vzhodu in hladen vetrič je valil	A
že na ležišču. Tam na obrobku vzhodne doline	žarilo	se je malo, ko je grajski učitelj prikorakal	A
ležišču. Tam na obronku vzhodne doline se je malo	žarilo,	ko je grajski učitelj prikorakal tja na svoj	A
donelo na njegova ušesa in temno oko se mu je	žarilo.	»Kaj pa delaš, Janez?« ga potrka nekdo na ramo	A
bregu. Na odprti vzhodni strani doline pa se je	žarilo	nebo. II Nekoliko dni pozneje je bil v Št.	A
mislila, in v gosti tolpi, ki ju je obdajala,	žarilo	se je marsikatero oko od zavisti in slabo prikrite	A
glavici; zato se ji je pač tako svetilo oko,	žarilo	se belo lice, pogleda ni obrnila od Edvinovih	A
sanje?« odgovori ji Breda, ki se ji je lice	žarilo	od sreče in veselja, »to so sanje, to, ljuba	A
pogledava okrog, vse svetlo! Proti jutru se je že	žarilo	nebo.Zadnji čas, da se ločiva, brez pomude!	A
po prejetju svojega zveličarja, da se ji je	žarilo	obličje lepše od jutrnje zarje in je sijala	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani