ž (3.800)

da so mu taki zvezdogledi svetovali ženitev	ž	njo. HERIČ Vitez Jošt, si jo ti videl!	A
Veroniko. HERMAN Viseli bodo tvoji judi in	ž	njimi ti.Kje je Veronika? ARON Milost, milost	A
naslonim nate, da bolje vidim. JOŠT Po klancu	ž	njim prihajajo naravnost k hrastu. HERMAN	A
Oskrunjen celjski meč! Proč	ž	njim!Odnesi ga v mojo spalnico.	A
postane vdovec, se možje vlačugajo. Kako je	ž	njim?Še kliče po očetu?	A
se mu je pletel pod noge. HERMAN Je Aron	ž	njim govoril? JOŠT Hotel je Aron, a Friderik	A
kdaj je žid na dvoru? Ne razumem, kar uganjaš	ž	njim. JOŠT Stopiva v kolo.	A
res? Te tvoje oči so ga videle, ta usta dihala	ž	njim isti zrak, te noge šle čez prag, ki ga	A
biti mu enaka tudi v grehu. Da se pogrezam	ž	njim v solze in bolečine, ko mi ni dano, da	A
najti. Poslanik kralja Tvrtka ... HERMAN Kaj je	ž	njim? ARON Poslanik kralja Tvrtka razpošilja	A
Bosno in ti boš Fridericus-rex! FRIDERIK	Ž	njo je usoda ... Veronika je sama že dvomila o	A
Bug je nam sujga sinu dal, / čudne riči je on	ž	njim djal, / ta merkajte po redi. Pridružujej	A
Barbara ga vzame v naročje, tudi ona poje.	Ž	nim je stvaril zemlo, nebu, / v nebi sujo družino	A
ko trn bodeča. MERCUTIO Če je robata, bodi	ž	njo robát!Če bôde - bôdi: to jo umorí.	A
TUGOMER Zarad njegove žene Zorislave.	Ž	njo sva vzrasla oba, jaz in on.Ko je bila še	A
pozna njih šege in moči, nam more biti v boju	ž	njimi koristen.On se je naučil vseh njih zvijač	A
je nazaj prišel od Frankov in tudi Kajaznik	ž	njim.In veš, kaj je prinesel, kaj pripovedujeta	A
občuduje njegov sijaj. MENIH Mirno govori	ž	njim, mlada žena. ZORISLAVA Ali naj se še	A
Fridrih, vendar moraš tudi ostati, da se seznaniš	ž	njim.Veš, to nikdar ne škoduje, znanje z visoko	A
Niti nisem govorila dosti več kot dve besedi	ž	njim.Tako ga puščaš proč?	A
toliko čuta do mene. Ali govorila jaz o tem	ž	njim nisem.Potemtakem so že družina zapazili	A
mene ubožno deklico! . / . / stran 47 . / In	ž	njim vred imam dedovati po smrti njegovega očeta	A
pozna. Soteščanu: Bodi tako dober ... jaz imam	ž	njim ‒ kaže Fridriha ‒ nekaj razgovoriti se	A
mlada babnica, ki ti je možgane zmešala. Sem	ž	njo! FRIDRIH Imejte usmiljenje!	A
Jaz hočem storiti, kar želite, ali ravnajte	ž	njo usmiljeno... HERMAN Nič naukov!	A
Nič naukov! Jaz vem, kaj imam storiti tudi	ž	njo.Ti se imaš pokoriti brezpogojno.	A
prikrasti, da nečeš od danes naprej nobene zveze	ž	njo več, da je dozdanja zveza tvoja z njo bila	A
pismo. V njem je moja volja, kako ima ravnati	ž	njim.Med potom je Fridrih tvoj ujetnik.	A
odmiče! za rokó ga vódi, . / . / stran 29 . /	Ž	njim po izbi gor in doli hodi! Včasi ôna dolgo	A
po izbi gor in doli hodi! Včasi ôna dolgo	ž	njim poséda, Tujec dèkle, dèkle tujca gleda	A
Slovenskih je Svetih Písem; Pečí bil sem kúrit dal	ž	njimi povsód, Vseh mogel dobiti nisem.«‒	A
Mladí se vek življenja moj, Odkar porôčil sem se	ž	njoj.« »Cvetoča ôna, vél že jaz, Pri meni pač	A
je tisti čas; Ko tebe ní biló domá, Bilà sva	ž	njim samá, samá.« »Rokó ovíl okól vratú, V uhó	A
»Bog žívi v čašah naših sók tá zlati! Vsa	ž	njim slovenska nam vina! Bog žívi, ki rodí jih	A
Kdó kupil kríževnik bo bél? Kdó	ž	njim pri krstu te odél? »Jaz njemu botra biti	A
za dar si méh žita, K rojakom povrni se hitro	ž	njim, Če vojska še vaša ní sita.« »Čuj, kolikor	A
réka, Jedno úro dalje reka že neháva, Tamkaj	ž	njo se druži sestra njena Sava.« »Zdaj si zvedel	A
Privézana k stebru je deva, Obleko že snéli so	ž	njé ... Bogínja ti žíva si krasna, Ne hči iz ponílske	A
suho zlató! Ej, tisto zlató bi rad ímel ‒, Kaj	ž	njim bi počél in kakó?« »Tri bele bi kupil gradove	A
graščini svoji, Na Sosédu, gradu na Posavji.	Ž	njim je pije svetlih gostov družba, Grofov sedem	A
Zdaj na desni, zdaj na levi v trébuh. Jašejo	ž	njim gostje radovédni, Gledajo in vodo vsi motríjo	A
vodóvje, In kolnóč skoz zobe kletve grde. Jašejo	ž	njim vitezi in grofi, Tahija na glas pomilujoči	A
v kleti preveč jaz črnine, Da bi Savo barval	ž	njoj globôko; Tudi črešenj nisem kuhal črnih	A
Slavno jih pri Krškem sem premagal In Krščane	ž	njimi vred upórne! Vse pobili moji so Uskoki	A
Spoznavaj ga odslej iz knjig!« O glupost, ki	ž	njo ranili so me, o njih dokazi, vrag odnesi	A
Čuj, angel mladi!« No, detece beži, a Bog gre	ž	njim... VIII Kaj, ti bežiš?	A
perivoj s tisočkrat pomnóženoj močjoj, ali ga pa	ž	njoj razruši! Kajti samo v ljubem, samo v krasnem	A
od ljubezni. Kómur pevski duh sem vdihnil,	ž	njim sem dal mu pesmi svoje; drugih ne, le té	A
Zrinjski na visokem, sivem gradu svojem;	ž	njim sedí ob mizi družba krasna, družba krasna	A
Ali zdí se vino ti preslabo, da porósil	ž	njim bi ustna svoja? Ali pa ti v srcu je	A
a slavím te zarad večne slave, ki odela	ž	njó si dede naše: Slava tebi, vseh bogínj	A
zvesto, zvestó ga spremlja do groba -- in	ž	njim strohní pod zemljó. A z narodom tvoja	A
družina to, ni je moč pregledati, težko je živeti	ž	njo, da ni vam moč povedati! Zvonovi zvonijo	A
svetu k ljudem, tam vdovo z denarji dobim in	ž	njo zaživim... Pikapolonca, ho, zleti na Šmarno	A
drugi ‒ I ta je pesmica v obupnosti zapeta, le	ž	njo ubežim nesreči, tej vlačugi, ki že od zibeli	A
saj ni nič z napuhom ... Mislim, poročim se	ž	njo, pa vas vabim v svate ‒; plesal z ženko	A
bleščijo, vse čare razgrinja mi noč čudovite,	ž	njo diha i srce in v njem oživijo vse tajne	A
Še minulost pred meno ne obsojam je, a milost	ž	njo, duh nerad se je spominja! Ne obstojam strtih	A
In morebiti le je hladnost to in dušo hočeš	ž	njo prikriti; ‒ še meni, dekle, bilo bi hudo	A
svetu k ljudem, tam vdovo z denarjem dobim in	ž	njo zaživim ... Pikapolonica, ho zleti na Šmarno	A
pridi zdaj, s tabo se oženim! In domenil sem se	ž	njo in še z otcem njenim. Visoka molitev Večni	A
4 . / List za listom z drevja pada, Veter	ž	njim si igra; In takó za nado nada Gine meni	A
pesmi vró; Izbujajo se iz dolzega spanja, In	ž	njimi veselje, življenje novó. Po nogradu sem	A
dejanje, Če jim ga sama nisi že! Kaj bi neki	ž	njim začela, Ko bi res ti dal serce? Saj še	A
zvésto jej ostalo, Iz njenih persi pilo moč;	Ž	njo si terpelo, ž njo vživalo Pomlad in zimo	A
Iz njenih persi pilo moč; Ž njo si terpelo,	ž	njo vživalo Pomlad in zimo dan in noč. Da jaz	A
Natoro sem in rod in dom. Pa kaj! pomlad in	ž	njo zelenje Vernilo bo se tebi spet; Jaz zgubil	A
drobnó. Ljubezen nas je zapustila, Zvestoba	ž	njo šla iz svetá; Le v vašem gnejzdu, tica mila	A
Za róko je ljubi ljubo prijel, Sprehaja se	ž	njo po zeleni travi, Sladké ji besede v úho	A
besede v úho pravi, V cveteče germovje se zgublja	ž	njo. Kaj mokro za njima ti zre okó?	A
jadra, brez kermila Plava čoln mi čez morjé;	Ž	njim igrá valov naj sila, Križem jaz deržim	A
togovalo, togovalo, bridko žalovalo, ker se	ž	njo zediniti ni moglo. Vendar ni ljubezni popustilo	A
se luni dviga, dviga se, se dvigniti ne more,	ž	njo skleniti se nikdar ne more. Le vzdihljáji	A
ledenih zvit! Gorjé, če jezna ga zavzdigne, če	ž	njim po polju plodnem švigne, gorjé! Glej, tam	A
ki vre mi čez obraz, in plašč, ki se ogrinjam	ž	njim, po rajnkih nosim jaz. Umrla ni še mati	A
ob uri hudi mi; sovražni roj bo pač končan,	ž	njim morda ‒ tudi mi! DEKLETOVA MOLITEV Pred	A
zaročencem pred oltar? Nade mrtve, vene venec,	ž	njim jaz venem in bledim; daleč moj je zaročenec	A
me srce zvestó. Tam se v veke bom združila	ž	njim, ki bil je tod mi zvest: kar je bridka	A
žarki so uzori: en sam mi sončni žarek daj,	ž	njim božje sončece tam gori na prvi najdem ti	A
vprašal En šuštar me je vprašal, če plesat grem	ž	njim. Hm, hm, ne, ne, z enim šuštarjem ne!	A
smrdi. En tišlar me je vprašal, če plesat grem	ž	njim. Hm, hm, ne, ne, z enim tišlarjem ne!	A
smrdi! En birt me je vprašal, če plesat grem	ž	njim. Hm, hm, ne, ne, z enim birtom že ne!	A
. / En škric me je vprašal, če plesat grem	ž	njim. Hm, hm, ne, ne, z enim škricem že ne!	A
En gortnar me je vprašal, če plesat grem	ž	njim. Hm, hm, ja, ja, z enim gortnarjem pa.	A
potem pa je rekla, da mu vse verjame in da pojde	ž	njim.In je šla.«	A
šel med tiste, ki so lačni prave besede in bo	ž	njimi.Velik je naš bog, o poglavar, in velika	A
mladosti in borbe, poln svobode in upanje je	ž	njim, svetlo in mlado, govori sam. Najdù	A
novemu življenju. Najdù živi in upanje je	ž	njim, svetlo in mlado. - Česa mi manjka	A
Zdaj je ostal sam. O, saj ve, kako je	ž	njim.V bajti nad mestom je.	A
trčila drug v drugega sredi ceste. - Konec je	ž	njim, je dejal. - S kom?	A
se mu, tudi pomilovali so ga nekateri; čutil	ž	njim pa ni nihče. Nihče ni čutil ž njim	A
čutil ž njim pa ni nihče. Nihče ni čutil	ž	njim. Vsaj on, študent Peter sam, je	A
kako drži v žuljavi roki plevnico in udriha	ž	njo po suhi zemlji in pleve.Vse dni je tam,	A
še nekaj gori, ampak po vsem tem, kar delajo	ž	njim, res zanj ni nobenega Krista več.Kako bi	A
svetloba. Domislil se je, da so okno zabili	ž	istimi žeblji, orodja niso imeli s seboj.Z nekakšnim	A
triintrideset je pesnik na Bledu spoznal gospo	Ž.	Nanj sta bili vezani dve baudelairovski noveli	A
pesnik skozi roke svoje prijateljice? Gospa	Ž.,	to dobro veš, ni bila nikoli moja ljubezen,	A
115 . / Štirinajsto poglavje ČRKA	Ž	1.	A
»Kakšna črka je to?« »	Ž,	« je rekel, »to je črka Ž.« Sedela je za	A
Kakšna črka je to?« »Ž,« je rekel, »to je črka	Ž.«	Sedela je za mizo in si s poudarjenim zanimanj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani