zinil (349)

kako pojdem mimo ogledala, kako bi še kdaj	zinil	v družbi, da bi me jezik ne izdal? HVASTJA	A
prišel je v pozni uri?« »Le-to jetničar mi je	zinil,	da v ječi je nekdo poginil.« Glavar oči zatisne	A
Hudo ga je trla zavest popolne zapuščenosti.	Zinil	ni nikdar o tem, še manj pa tožil; ponosno je	A
zanikrnost je ugonobila ženo in otroka!« A	zinil	nisem nič, ker se mi je zdelo vsako besedičenje	A
Okrogličar je že razklenil čeljusti, da bi	zinil	kaj krepkega, pa se je sredi zaleta premislil	A
Pa bomo vsi molčali. Nihče ne bo	zinil	in nihče ne bo niti z mezincem ganil zanj.	A
Oče si je spet položil dlan na hrbet nosu,	zinil	pa ni ne bele ne črne. Modrijan je spet	A
pri moji veri, kakor hitro je tako pametno	zinil,	sem takoj podvomil, ali je hudič res neumen	A
je povezoval v pisan robec svoje stvari, ni	zinil	besede. »Konec revolucije,«	A
nabrali moški, ki tudi niso odprli ust. Nihče ni	zinil,	kakor bi se bali, da bi prva glasna beseda zrušila	A
kuhalo globoko v notranjosti. Potem je zmeraj	zinil	kaj takšnega, kot je bilo tisto o bogomolki	A
Halgato je pomislil. Kaj pa noži ‒ je	zinil	‒ ki jih brusi? Eh, noži! je odmahnil deček	A
Kaj? No? je naposled	zinil	ona. Kaj ‒ kaj? se je zmrdnil on.	A
pojdeš zdaj lepo nazaj v šolo! Le še: E! je	zinil	dijak. On pa le prikimal, ko bi to storil Bumbaš	A
seveda ni bilo niti malo prijetno. No!? sem spet	zinil,	zdaj že povsem ogorčen.Vseskozi sem bil prepričan	A
picajzli. Torej najbolje nobene? sem končno	zinil.	O, ne! je poskočil in je že spet kadil tam v	A
mali nima niti pasoša. Seveda ga imam, sem	zinil.	Imaš ti pasjo mater! je kar bevsknil mojster	A
več drobiža, se je zvonko posmejala. No, sem	zinil	nejevoljno ‒ a to le zato, ker sem ji iz svojih	A
/ stran 129 . / Kdo pa govori o babah? je	zinil	profesor.Kot častilec filozofije pač še kako	A
Kako je ime tebi? Dj, sem končno le	zinil.	Dj, je napisala s prstkom po zraku in se srčno	A
le kakih sto let po Kristusu. V ostrigah? je	zinil	Gajaš.Kaj so ostrige?	A
in hladno pritisnil na petelina, kot pa da bo	zinil:	Oprostite.Potem pa še: Prideva midva lepo doli	A
zadnja je pa tako in tako muzika. Muzika? je	zinil	profesor. Muzika, muzika, je zmagoslavno razširil	A
raztresenih drobnih nabojev. Pištola? sem	zinil.	Kaj pa? je zmignil.	A
Pa Severino. Kaj ‒ Severino!? je	zinil	Gajaš. Pripeljem ti jo lepo po nastopu, je dejal	A
izbrani cilj. Seveda o svojih razmislekih ni	zinil	nobene pred nikomer, najmanj pa pred Zarko.	A
gorico ali naletel nanje v hiši, se ni ne ozrl ne	zinil,	še z glavo ni mignil ali s cimrako, ko je tesal	A
postavljati na glavo. O pokopancu samem potem ni	zinil	nobene osebne. Neosebnost pridige je	A
Toženec je bil redkobeseden, komaj je toliko	zinil,	da je zanikal sleherno kupčijo za telico in	A
oddal listine. Poslušal ga je župnik in ni	zinil	besede, gubal pa je čelo.Pogledoval je krstni	A
solze. »Marička pomagaj, kakšno si zdaj le spet	zinil!	Kdo ti krade, kaj ti krademo?«	A
krčmarje videli, nego je on. »Domači petelin« ni	zinil	ne besede, pobral se je iz sobe, zaloputnil	A
niti koristki in zgolj za svojo osebo ne bi on	zinil	ne enega koraka, sedeč za to svojo samotno pisalno	A
črnovojniško čast! ‒ naj jo zabrusijo; ‒ ne bom	zinil	in tudi popravljal je ne bom ne s h 19. ne s	A
pričakujte »na utrdbah!« Detektiv Lončar ni	zinil	besede.Ali obraz mu je zlezel v čudne gube,	A
In tudi prijatelju Bajžlju nisem ne besedice	zinil,	ko me je prišel obiskat, ne zaradi vrečic ne	A
je bilo do nedelje. Pri Mokarjevih ni nihče	zinil	o ponočnem spopadu.Vsi so bili prepričani, da	A
Mokarico. Vsak stavek ga je zbodel in za vsakim je	zinil.	Toda besede ni bilo iz njegovih ust.	A
polilo mizo pred Janezom. »Čedna nerodnost!« je	zinil	Janez skoz zobe.Ančka je segla po brisačo in	A
skrivala za oknom. Janeza je tiščalo v grlu, da ni	zinil	besedice Mihu.Ko so odšli ljudje k nauku, je	A
da sem ves drgetal.« »Od strahu,« je nekdo	zinil	na glas. »Seveda od strahu.	A
kako bi se njemu lepo podala kraljevska krona.	Zinil	pa ni nihče nič. »Takole sem preudaril.	A
Oče je bil kar zadovoljen, sin Francelj pa ni	zinil	nobene. Izpod čela je meril tujega strica.	A
napralo in nakrišpalo!« je jecljal Nejc, široko	zinil	in vtaknil v usta zalogaj kruha, z záseko namazanega	A
ovčarju hrano na Belščico.« Nejček je široko	zinil,	oči so mu zažarele, od veselja je začel poskakovati	A
se je vračala Franca s kolodvora. France je	zinil,	da bi izpregovoril besedo, kakor si jo je bil	A
prigriznili. Kozolec se je praznil, nihče ni	zinil	besede, ker ni utegnil. Ko je Franca poklicala	A
»Ali sem jo, kar je zaslužila!« Nato je pa	zinil	naglas, kakor jezen: »Ti držiš z njo.« A Lojza	A
utegne imeti, mu je bila v tolažbo. Edini, ki ni	zinil,	je bil Matic.Hitro je pil, predse gledal in	A
zrahljali, in biti nared ‒ opolnoči. Nihče ni	zinil,	‒ nihče premišljeval.Vse se je zgodilo, kakor	A
mi naznanil, da je Iztok v ječi.« Evnuh je	zinil,	da bi odgovoril.Toda sršečega pogleda se je	A
Skopušček!« Trpotec je	zinil,	da bi razodel strah in jezo zaradi svoje prevelike	A
obrazu je trepetalo, dušilo ga je v grlu, da je	zinil,	lovil sape in globoko hropel. »Še trideset	A
vse hkrati. Teden je potekal, o pravdi ni	zinil	nihče. Smrekar je bil vesel, žaga je pela svojo	A
steno. Potrkalo in zbodlo je za hip v srcu, toda	zinil	ni nobeden. - Božnar pa je brez hrupa	A
ju je izpodrinila. Toda na Podlcgu ni nihče	zinil	o njiju, dasi so vsi vedeli, kje sta.Fanta se	A
Saj mogoče se pa bom,« je skoraj kljubovalno	zinil	Tine.Hotel je še nekaj povedati, a se je v hipu	A
dolgocevko in molčal; odkar sem ga poznal, ni	zinil	besedice; tudi njegove oči so bile navadno zatisnjene	A
da so vsi pozabili nanj. Če se ne motim, ni	zinil	v sobi ves čas niti besedice.Tudi izraz njegovega	A
dovolj oddahnil?“ Francelj je zlezel s peči, ni	zinil	besede, povezal je culo ter se okrenil proti	A
svojem mestu tiho in nepremično, kakor prikovan.	Zinil	ni ves čas niti besedice ... Opolnoči sem ga stresel	A
kakor meni do nje ... Kaj mislite, da sem ji	zinil	besedico o tem, kar sem mislil?... Ne, storil	A
in ogrnjen v raztrgano plahto. Ves čas ni	zinil	besedice.Ko je stopil v Ljubljani na voz, ga	A
zakaljeno in neprijazno. Lenart je zardel, ni	zinil	besede in je šel stran; srce mu je bilo bolno	A
Iznad čela, krog nosa in ust mu je curljala kri.	Zinil	ni nobene besede, buljil je belo prédse, kakor	A
Kdo je dedoval, ti ali jaz? Prvo besedo si	zinil,	prvi nisi!« Jernej se je veselo nasmehnil	A
oče; ko je spoznal površno moje razmere, ni	zinil	besedice; stresel je z glavo, vzel klobuk ter	A
Kedaj se zastor odgrne?“ O nji sami pa ni	zinil	besedice.Razmotrival je zagonetno soho na senci	A
Otrok pa se je tresel in je stal tam in ni	zinil	besede.Voznik je pognal, voz se je zazibal in	A
odgovoriti, toda premislil se je, še predno je	zinil	besedo.Pogledal je graščaku v obraz, a ta obraz	A
še ni bilo. Stali so bledi, noben jezik ni	zinil.	Ali ko so šli in ko so bili že daleč, je	A
najprej z levim, nato z desnim očesom ter je	zinil	navsezadnje táko prečudežno besedo, da so debelo	A
gledal topo predse. Doma je sedel za peč in ni	zinil	besedice. Popoludne je prišel gospod doktor	A
Saj vama ničesar očital nisem, še besede nisem	zinil!	Kdor bere misli in jih razume, se je bal tistih	A
človekom ni več govoril, tudi v šoli ni več	zinil	besede in je otroke samo še pretepal, dokler	A
vsakdanjim, skoraj neumnim obrazom. Ves večer ni	zinil	besede in nihče se ni zmenil zanj.Ko mi je segel	A
tolažljive resnobe, zdelo se mi je, da nisem	zinil	dotlej še nobene vnebovpijoče neumnosti.	A
ne morem gledati; raztopilo bi se mi srce in	zinil	bi neumnost. Sram me je bilo, da sem prijel	A
in s plašljivim, golobradim človekom, ki ni	zinil	vso pot besedice; ne vem, ali je sanjal o prihodnosti	A
Na njeni desni strani je sedel Gradar, ki ni	zinil	besedice do poznega večera.Nihče se ni obrnil	A
prebledel, če . / . / stran 159 . / sem, razmišljen,	zinil	besedo, ki je spala v meni in je bila moja in	A
tako peli ...“ Mihov se je nerodno poklonil,	zinil	ni besedice in je šel. Kakor otroku mu je bilo	A
Govoril je z mehkim, sladkim glasom, nikoli ni	zinil	nedostojne besede in vedel je celo veliko.Bil	A
imeli vsak dan hleb kruha na mizi. Le pisar ni	zinil	nespoštljive besede, zmajeval je z glavo ter	A
nad njim, sklonil se je in je zaprl oči in ni	zinil	besede, ko so ga bíli s pestjo ...Strepetal je	A
je kos kruha po mizi in se ni ozrl nanj, ni	zinil	prijazne besede, Lojze pa je slišal dobro:	A
tega ali onega lahko prezré ...“ Čutil je, da je	zinil	nekaj neprimernega. ”Pardon!	A
odgovoril, rad bi me zadavil -- pa še besede ne boš	zinil!	“ Grivar je umaknil pogled in ni zinil besede	A
boš zinil!“ Grivar je umaknil pogled in ni	zinil	besede ... Milena se je okrenila do Lavrina	A
gorenjem koncu mize in le malokrat je katero	zinil,	a kadar je govoril, govoril je počasi, pokroviteljsko	A
odgovoriti srdito, ali izprevidel je, še predno je	zinil,	da bi se z vzburjenostjo samo osmešil.Pogledal	A
koncu tisti trenotek, tista minuta. Nihče ni	zinil	besede o tej bojazni, ali gledala je vsem iz	A
strani! Mirno bom poslušal, nobene besede ne bom	zinil	... tiho se bom priklonil in roko mu bom poljubil	A
opotanjem koles v nerazločno bučanje. ”In Tabula ni	zinil	o tem ves čas niti besedice ...“ ”Ne, čemu	A
maral zanj, četudi je govoril sladko; kadar je	zinil	besedo, zavila so se mu ustna, kakor bi hotel	A
stvar konča, gospod Bauer ...‘ Komaj sem bil	zinil	prvo besedo, šinila mi je od srda vsa kri v	A
je kar na ulici z drobnimi pestmi, on pa ni	zinil	besede, klonil je glavo in je čakal, da se mati	A
zaničljivim pogledom na literata‐profesorja, ko je	zinil	besedo o ”vzvišeni nalogi umetnosti“; iz tega	A
umetniške razgovore se ni vtikal nikoli in če je	zinil	besedo, je profaniral vseh devet muz.Lužar se	A
upornost; za trenotek se mu je hotelo, da bi	zinil	surovo besedo, da bi jo zalučil prešerno v ta	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani