zajček (356)

mora stati široka kad. Tako široka, da lahko	zajček	izproži noge v njej.Globoka ‒ po preudarku.	A
je kaj vjelo. ELZA Če bo samo tako majhen	zajček,	kakor je bil zadnjič, ga zate ne bo nič ostalo	A
Vsaj te reve se usmilite. MENTEJ	Zajček	ni moj.Če pa, Kovač in Vihra odpustita ‒. KOKALJ	A
so vse modrosti ena sama prašna metafora.	Zajček	pa je živ. Odpustki Odpuščam sanjam, ki mi	A
govorico v temni hosti. . /\ .. stran 39 . \/	Zajček	v suknjici preprosti toži srni križe svoje v	A
na jago v to globoko drago, hojli! hojlo! oj,	zajček	dober bo! Medved′ so ga dobili, so ga na tla	A
v naročje, kakor bi bila živo bitje: jagnje,	zajček	ali svetla srnica.Starec ga je objel okrog ramen	A
na glavi je imel slamnik. Ena je bila očitno	zajček,	druga se je potila pod velikansko lasuljo, tretja	A
Še nedavno me je izpraševal, ali velikonočni	zajček	leže samo pirhe ali leže tudi sladkorčke in	A
času razodevajo sveti Miklavž in Božiček in	zajček,	pa sodi mali mož v svoji dečji nepoučenosti	A
lepo: v nebesih je sveti Miklavž in Božiček in	zajček	je tudi v nebesih.« »Ti moj angelček!« je rekel	A
plošček na komatu proti soncu, da je skakal ‚	zajček’	po zidu. »Poglej se vanj!	A
gozdnate hribe. Nihče me ni motil; morda kak	zajček	ali plaha srnica. Ko sem šel nekega dne po stezi	A
»Kako je ujela zajčka?« »	Zajček	je v rži spal, ko se je šla stara zajklja past	A
priplazila do njega in ‒ čavs ‒ po njem!« »Revček	zajček.	Lisica je hudobna.«	A
prišla divjad!’ ‚Lejte, tukaj gor jo bo primahal	zajček.	Tamle tam se bo priplazila lisica.	A
palico, v levi svetilko. Vsak šum: če mi je	zajček	pretekel pot, če se je prebujena ptica preletela	A
Tako droben in nedolžen obraz je imela, kakor	zajček,	in tudi oči so bile tako nedolžne in neumne	A
mestu sram, če ne bi znal govoriti...« je dejal	zajček	na moji roki. Oni v zaboju pa je molčal	A
Lačen...« Bil je moj črno‐beli	zajček.	Pa res, nanj sem čisto pozabil.	A
seboj, pa ti jo primaha tam doli rjav in kosmat	zajček.	Kak streljaj od mene skoči na pot.	A
»Joj, pater opat, kaj ne poznate živali?	Zajček	je, zajček.« »Zajček, praviš?	A
pater opat, kaj ne poznate živali? Zajček je,	zajček.	« »Zajček, praviš?	A
Zajček je, zajček.« »	Zajček,	praviš?Kdo pa ti ga je dal?«	A
brž popadem smrekov storž in ga vržem za njim.	Zajček,	glejte, pade, urno ga poberem, še malo se stresne	A
stran 6 . / »Koliko?« se ustraši. »Kakor slečen	zajček!	«Nasmehnil bi se rad, ali strah, čuden strah	A
zaliva stala nekaj sežnjev vsaksebi Hrček in	Zajček,	sinova Čopaste Pribe, oba še otroka.Niti prepasnic	A
naglo vrgel za seženj daleč na suho. Hrček in	Zajček	sta od veselja poskočila in kaj brž za poldrugo	A
Hihihi!«	Zajček	se je z obema rokama držal za trebušček in se	A
navezal nanjo težko ribo. In sta si Hrček in	Zajček	vrgla čez ramo k vlaki pritrjeno vrv in odvlekla	A
se je pozibaval, da je skoraj zajemal vodo,	Zajček	pa ni poprijel, kakor bi mu bile otrpnile roke	A
težak drevak in za njim še drugi in tretji.	Zajček	je spustil mrežo, pokazal z roko in vzkliknil	A
Planil je v vodo in naglo plaval proti bregu.	Zajček	ga je komaj dohajal. Pribina fantiča se še svoj	A
Preliv se je polnil z drevaki. Ojej! Hrček in	Zajček	sta stekla proti domu, kar so ju noge nesle	A
zbežali v goščave. Preplašila sta nas Hrček in	Zajček,	ki sta prikričala v naselje, da gre nad nas	A
ha, ha!« K Opreznemu sta pritekla Hrček in	Zajček.	Od samega veselja sta bila kakor iz uma.	A
naselju, . / . / stran 119 . / sta se pa Hrček in	Zajček	pričela kar na glavo postavljati. »Haj, haj	A
samo zavoljo lepšega. Njena bratca Hrček in	Zajček	sta pa Opreznega s pestmi tolkla po hrbtu, kakor	A
mislil, da sem Tinkara in bom pobegnil kakor	zajček,	če mu pokažeš pest.O, naj pride mačka s krvavimi	A
ne more trpeti. Kosobrin je bojazljivec in	zajček.	Strese se in zbeži, če samo veja zašumi nad njim	A
pestjo je zažugal Kosobrinu in je zavpil: »Hej,	zajček!	Hej, Kosobrinček!	A
pridi semkaj, če se upaš, ti Kosobrinček, ti	zajček!	Pridi rešit Kekca, ki mora trpeti zaradi tebe	A
je jeknilo vseokrog: »Hej, Kosobrinček! Hej,	zajček!	Ali slišiš?	A
in je zavpil preko soteske: »Kosobrinček, ti	zajček!	Ali si slišal to lepo pesem?	A
zelen in pisan. Ali si slišal, Kosobrinček, ti	zajček?	« Kosobrin je vreščal in je grozil s pestmi.	A
tudi jaz nisem bal ... Nemara pa je Kosobrin res	zajček	in se mi ni Bedanec lagal.Hej, hej ... « Orel	A
proti Bedančevi koči. »Zakaj je Kosobrin tak	zajček?	« je vprašal samega sebe.»Boji se, boji in strah	A
lepih peres! In orel bi vedel, da Kekec ni tak	zajček,	kakor je Kosobrin.« Kekec je prišel do samotne	A
»Rekli ste mi že nekajkrat, da je Kosobrin	zajček.	A veste, da ste resnico govorili?	A
sam, na lastne oči sem videl, da je Kosobrin	zajček,	ki se ustraši vsake muhe.In ravnokar se je ustrašil	A
in se mi umakne, kakor hitro me zagleda.« »	Zajček	je Kosobrin, velik zajček,« je odgovoril Bedanec	A
hitro me zagleda.« »Zajček je Kosobrin, velik	zajček,	« je odgovoril Bedanec. »Zato ga pa ne morem	A
svoje silne pesti in je zaškripal z zobmi. »	Zajček,	ti prismojeni zajček!« je zaklical Kosobrinu	A
je zaškripal z zobmi. »Zajček, ti prismojeni	zajček!	« je zaklical Kosobrinu. »Otroci se že norčujejo	A
»Otroci se že norčujejo iz tebe, ker si tak	zajček	...A pokazal ti bom še pošteno, ko te zgrabijo	A
siromašen otrok, ki ima stokrat več poguma nego ti,	zajček!	« »Pa pridi k meni, če moreš!« se je grohotal	A
A nikar se ne zanašaj na Kosobrina!	Zajček	je in te ne reši nikoli, kot je rešil Meno.	A
bolj strah. O, le pojdi, če se upaš ti in oni	zajček!	« Bedanec se je zasmejal in je izginil v goščavi	A
se mi je posmehoval in klical: mSem pojdi, ti	zajček,	ako se upaš.Za ušesa te primem in te malo privzdigne	A
da boš imel ušesa še daljša. Hoho, pridi,	zajček!	l‒ A jaz se nisem upal in sem se samo tresel	A
sladkorja ... O, Kosobrin bi bil pobegnil kot	zajček	in bi jadikoval, da bi bilo joj.A kaj sem napravil	A
sam sebi bi se moral posmehovati, da sem bil	zajček,	ki desetkrat poskoči, če samo enkrat kihneš	A
O, Rožle je velik bojazljivec! Kakor	zajček	je, ki si ne upa preko ceste, ampak se rajši	A
/ . / stran 136 . / A jaz se tresem kakor	zajček	in si ne upam niti prsta dvigniti, da bi ga	A
potrpljenje kakšna zastarana trakulja, kakšen	zajček	za zdravniške eksperimente, kaj?Ne boš, za vraga	A
prvem planu podobe. Čez tire steče majhen bel	zajček.	Vozimo se ob eni reki navzgor do mesta, kjer	A
« »	Zajček.	Robotofobija je bila značilna za naše prednike	A
nad dvokrilnimi vrati spet zasije elipsasti	zajček.	Nemirno zapleše, tako da se mu celo oblika zvije	A
med njima raven zelen hodnik, in gleda gor.	Zajček	še zmeraj poplesava, njegov glas pa, ki se je	A
noter, se bomo že stisnile!« Potem priskače še	zajček,	potrka in vpraša: »Kdo je tam notri?« »Jaz,	A
kaj znaš?« je vprašala gospodinja. »Jaz sem	zajček.	Šivati znam kakor krojač,« se je glasil odgovor	A
krojač,« se je glasil odgovor. Nato je tudi	zajček	dobil svoj kotiček pod piskrčkom. Mojca je bila	A
moker jezik. . / . / stran 159 . / Od kdaj ima	zajček	kratek rep Prvi vinograd je prekopal in z vinikami	A
Hoj, hoj!« »Kaj pa je?« sta vprašala volk in	zajček.	»Na botrinjo me kličejo!« se je zlagala lisica	A
volk. »In kmalu se vrni na delo,« je dodal	zajček.	In lisica je odšla pod grm, kamor je volk skril	A
»Ste dobro jedli, botrica?« je vprašal še	zajček.	»Dobro in sladko,« je zahinavčila lisica.	A
Hoj, hoj!« »Kaj pa je?« sta vprašala volk in	zajček.	»Na botrinjo me kličejo,« je odgovorila lisica	A
privolil volk. »In skoraj se vrni,« je prikimal	zajček.	Lisica je odšla.	A
dela in polizala ves med iz lonca, sta volk in	zajček,	utrujena od težkega dela, zaspala. Zvitorepka	A
zahihitala lisica. »Ste dobro jedli?« je vprašal	zajček	in si otiral krmežljavčke. »Dobro in sladko	A
Zdajci je lisica priliznjeno spregovorila: »	Zajček	je polizal med, ko si ti spal, kumek volk.«	A
volk.« »Jaz ga že nisem, res ne!« se je branil	zajček.	»Oh, kaj bi le lagal, saj imaš še zdaj gobček	A
planil proti zajčku, da bi mu raztrgal vrat.	Zajček	pa jo je ucvrl v dir, da se je kar prašilo za	A
ni, da bi mu pregriznil vrat. Od takrat je	zajček	‒ kratkorepec. Od kdaj so mravlje kruljave Bila	A
vščipne v lice. . / . / stran 146 . / »Gingica,	zajček	srebrni, kaj se še nisi prebudilo?« Gingica	A
srebrni, kaj se še nisi prebudilo?« Gingica,	zajček	srebrni, se prebudi, se pretegne, uh! na vso	A
iskati med Mitikinimi igračami. V škatli je bil	zajček,	ki mu je izpulila ušesa, pes, siromak brez repa	A
marjetice, ko je nenadoma tik mimo nje pritekel Beli	Zajček	z rožnatimi očmi. V tem ni bilo nič	A
tudi prav nič čudno, ko je zaslišala, da si je	Zajček	zamrmral: »Ojoj, ojoj, prepozen bom!« (ko je	A
je takrat zdelo vse tako naravno); ko pa je	Zajček	potegnil iz žepa svojega telovnička pravo uro	A
trenutka - Alica je poletela kot veter in ko je	Zajček	zavil okoli vogala, je še slišala, da si je	A
solze, da bi videla, kdo prihaja. Bil je Beli	Zajček,	tokrat v sijajni opravi, s parom belih rokavic	A
pripravljena za pomoč prositi kogarkoli, in ko se ji je	Zajček	približal, je tiho in previdno začela: »Oprostite	A
»Oprostite, gospod -«	Zajček	pa se je samo jezno zdrznil, izpustil bele rokavičke	A
svojo zgodbo. ČETRTO POGLAVJE	ZAJČEK	POŠLJE PO MALEGA BILLA Beli Zajček	A
ZAJČEK POŠLJE PO MALEGA BILLA Beli	Zajček	se je počasi vračal in se pri tem oziral na	A
lahko izpustil?« Alica je takoj uganila, da	Zajček	išče svoje bele rokavičke in pahljačo, in požrtvovalno	A
steklena mizica in vratca so popolnoma izginili.	Zajček	je kmalu opazil Alico, ki je tekala naokrog	A
je takoj stekla v smeri, ki ji jo je pokazal	Zajček,	ne da bi mu niti poskusila razložiti njegovo	A
bleščeča medeninasta ploščica z imenom »gospod	Zajček«	. Vstopila je, ne da bi kaj potrkala, ter pohitela	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani