vzduh (139)

stene v moji sobi, slike in stoli in preproge -	vzduh,	ki mi je padal na prsa težko in soparno ... vse	A
noči razpada temna halja, škrjanec se popenja	vzduh,	pojoč ratarju boža sluh, a sinek plava v sanji	A
NEB� Vse razbéljeno, vroče je nebó, mirni	vzduh	žarèč, težák; voz hití mim� in v obràz, v	A
je mane strah nocoj. . / . / stran 54 . /	Vzduh	opojen, težák; bledih luči svit na obrazih	A
3	Vzduh	opójen, težák; bledih luči svit na obrazih	A
Proč s temo žaluzij! Ah, ta hladni sopar in	vzduh	teh zidin, ta mistični žar nejasnih pramen izza	A
zunaj že tulpe žarijo, prsteni nad poljem gre	vzduh,	vse bilke od sonca bleščijo in sveti od sonca	A
enak poziv ... Monotoni koraki, v pisarniški	vzduh	zaprti ‒ dva tira v svet, skozi okno ‒ puščava	A
Na vratih v izbo me je vrgel nazaj neznosen	vzduh,	ki je bil tako vroč, da me je spekel v obraz	A
Seno nakladajo na voz. Vroče je, soparen	vzduh	megli pogled na hribe v daljavi.Konji hrzajo	A
oddaljenim pogorjem, potopljenim v soparen sivkast	vzduh.	Bela cesta teče proti trgu v drevoredu jablan	A
po mizah in stolih krpe, papir, ostanki jedi,	vzduh	prepojen s kislo rezkim duhom slabega tobaka	A
bralci ljubijo prizore v gostilnici; gostilniški	vzduh	je dramatičnejši od salonskega, tudi govorica	A
srebrnimi kraguljci. In pred zarjo razgibani	vzduh	bi ne ganil kodra na čelu, pa me je vendar poljubljal	A
ogibajo vse malenkostne, prozaične neprilike;	vzduh,	ki ga dihate, napolnjen je s samo čisto, zefirno	A
se je danilo zunaj; svež in blagodišeč je bil	vzduh	v izbi, zakaj okno je bilo nastežaj odprto.	A
sanj od resnice. Hladen in blagodišeč je bil	vzduh,	tenke bele megle so se vzpenjale v hrib in so	A
sanjajoči, napol že bdeči, da je bil zapihal mrzel	vzduh	preko izbe. ”Prišel je nekdó, vsaj skozi	A
proti Ljubljani. Prelepo jutro je bilo; svež	vzduh,	ves poln sladkega vonja, kipečega iz leh in	A
Ni se še dobro izvetril plesnivi in trohnobni	vzduh,	ko je Aleš spet zadelal okna in zaklenil duri	A
zdaj v gostem oblaku vzdignil v težki, dušeči	vzduh.	Vstopila sva v eno zadnjih hiš, mrtvo, dolgočasn	A
strop je bil nizek; nobenega okna ni bilo in	vzduh	je bil vroč in tako gost, da bi ga rezal z nožem	A
harmoniko, poleg sebe poln kozarec in kos špehovke.	Vzduh	je bil gost, da bi ga lahko rezal, poln sopare	A
od nikoder luči, ne glasu. Vroče ji je bilo;	vzduh	se ji je zdel težak, razpaljen in zatohel, kakor	A
stran 198 . / za popotnike in za jetične ljudi.	Vzduh,	ta težki, mirni, je poln bolezni, poln žalosti	A
svetlobi; na stropu so se bleščali zlati lestenci.	Vzduh	je bil poln različnih parfumov, tobakovega dima	A
nemirne luči, v obraz mu je udaril mrtvaški	vzduh.	”Dana!	A
neznane, v sive halje zavite. V izbi je bil	vzduh	težak in zatohel; dišalo je kakor po ostankih	A
morda od laških vrtóv, prihaja težek, opojen	vzduh	in polni prsa; mirnejše je srce in trudna zadremlje	A
prozorne cilindre in velike posode z vodo ...	Vzduh	je poln najrazličnejših plinov, ki te obkrožajo	A
sester. In pod vsem in nad vsem je bil težki	vzduh	žalosti, je bilo trpljenje brez upanja, molitev	A
zadišalo sladko po mladi krvi. V težki vinski	vzduh	se je izlila prešerna slast, ostri védomčevi	A
ki je toplo sijalo skozi odprto okno, je bil	vzduh	v izbi težak in soparen, poln trohnobe in plesnobe	A
prenežnih belih lic ni dotaknil zatohli, prašni	vzduh	delavnice, da ni čisto omrenila pogleda teh	A
so vodile na podstrešje. Odprl je in zadušen	vzduh	mu je prhnil v lica, duh po netopirjih in kakor	A
segala vrv in na vrvi se je sušilo perilo.	Vzduh	je bil gost in težak, dasi je bilo okno odprto	A
dihnil v sobo spomladen zrak, da prežene zadušni	vzduh	življenja.Spet so bile stene nedolžnobele, spet	A
sem v vežo, odprl duri v gostilnico; zatohel	vzduh	mi je bušil v lica, zaskelel me v oči.V gosti	A
malodušno, v život pa mu je bilo mraz, dasi je bil	vzduh	topel in soparen.Daleč je bila tolažba, upanju	A
je ležala v izbi, čudna potrtost na obrazih;	vzduh	je bil ves težak in soparen.Župana Frfilo je	A
Prijel jo je za roko. ”Zdaj pojdiva; zatohel je	vzduh	v tej ozki izbi, na srce lega, tako da je bolest	A
XI Topli večerni	vzduh	jima je dahnil v lica in obadva sta globoko	A
skozi sence in zastore je žehtel težki julijski	vzduh.	Župnik si je z velikim robcem otiral čelo	A
jasna, nebo vse do kraja posuto z zvezdami,	vzduh	pa je bil zatohel, poln težkih misli in mrkih	A
gledal ne poslušal take procesije. Težak je bil	vzduh	z ognjem in strelo, s hudim prerekanjem, s tepežem	A
meglo se gubé sive, objokane hiše; težki, mokri	vzduh	je poln zlovoljnosti in neprijetnih spominov	A
moje srce, polno domotožja ... Zgodaj je še;	vzduh	je hladen in miren.Ulica je v senci, visoko	A
globeljo celó še . / . / stran 140 . / trepeče beli	vzduh	...Živo je še na polju; nikomur še ni prišlo na	A
oplaknili suha grla. Soparno je bilo, težak	vzduh	je ležal na prsih.Na okna je potrkavalo, zunaj	A
Nizka soba je bila zakajena, gosti, smradljivi	vzduh	ga je zapekel v oči.Sedel je v kot za prazno	A
sobi, po mizi je bilo vse polito in razmetano,	vzduh	je bil težak in smradljiv. Kričali so nerazumljive	A
jutro je še ni pozdravilo. Zadušen, težek	vzduh	je puhtel iz nje, kakor iz strupenega močvirja	A
veselo, da je vztrepetal sam težki, strupeni	vzduh,	kakor da je bela roka mahnila vanj.Krik je planil	A
začutil sem na sencih potne kaplje ... Kakšen	vzduh	je to! Težak, gost; valí se v prsa, kakor smradljiva	A
je puhnil težek, prijetnodišeč, skoro prevroč	vzduh.	Steklo je zažvenketalo, Malinovec je prižgal	A
Lep večer je bil, poslednji pozdrav poletja;	vzduh	je bil čist in prozoren, v pisanih večernih	A
temnožoltega ognja. Marta je videla daleč; prozorni	vzduh	je odgrinjal obzorje, kakor da bi se bil vzdignil	A
je bilo zatohlo; tisti mirni, plesnivotopli	vzduh,	ki človeka ne uspava, temveč omami. Hana	A
Samo hropeče dihanje v izbi in težek, topel	vzduh.	Sezula si je čevlje, stopila je k postelji, sklonila	A
cesta je bila suha, vlažen in mrzel je bil	vzduh.	”Koristno je bilo, da sem oblekel to gorko	A
pil in vino mu je gledalo iz lic in iz oči.	Vzduh	je bil kakor v zakotni krčmi, napolnjen s tobakovim	A
SVATBE Marta je odprla okno, ker je bil v izbi	vzduh	dušèč in gost, kakor v krčmi opolnoči.Zvonilo	A
čela, nato pa je naglo in molče odprl. Topel	vzduh	mi je puhnil v lica, mirna svetloba je pozdravila	A
tam je bil mrak, okna so bila tesno zastrta,	vzduh	je bil poln zoprnega opojnega parfuma.V omotici	A
razkazujejo molče, resno in očitaje svoje mučeništvo.	Vzduh	je poln opojnih dišav in še se glasi iz daljave	A
stopil Jošt v izbo, mu je puhnil v lica opojen	vzduh,	napolnjen z vonjem rož in pomaranč. Fanny	A
padel na kolena. Težak, plesniv in smradljiv	vzduh	mu je bušil v obraz. ”France, ali imaš vžigalic	A
po razoru in so posedle po travi pod cesto.	Vzduh,	prej čist in svež, se je polnil s prašno, vročo	A
roke na rame in jo je poljubil. Svež, moker	vzduh	mu je puhnil v obraz, ko je stopil na cesto	A
Izba je bila polna kmetov in delavcev in težák	vzduh	jima je puhnil v lica. Zdravnik in Kačur sta	A
polna; tik do velikega oltarja so stale ženske.	Vzduh	je bil vlažen in zadehel; ljudje so kašljali	A
zemlje, od polja sem, je žehtela zgodnja pomlad;	vzduh	je bil poln težkega, opojnega vonja; zemlja	A
je držal njegove obleke tisti bolni, strupeni	vzduh,	še so ostale sence na njegovem obrazu in v njegovem	A
mi hotelo domov, stopil sem v kavarno. Težak	vzduh	je bil tam, vsi ljudje so imeli čudno rumenkasto	A
svetlo, visoko sonce. Učiteljev glas, plesnobni	vzduh,	zategnjeno, nosljajoče blebetanje sošolcev,	A
Mlad človek leži na zofi, roke pod glavo.	Vzduh	je zatohel, težak, stene so vlažne.Bog vedi	A
Neprestano žge sonce, težak, razpaljen je	vzduh;	tenke sence, ki padajo od drevja, so kakor z	A
skozi odprto okno v mlin; zatohel, smradljiv	vzduh	je bil v temni izbi; stene, tla, strop, vse	A
napotil po ulicah, da bi dihal zatohli, jetični	vzduh	svojega doma. Takrat so bile ulice polne in	A
koridorjih, da diha . / . / stran 178 . / težki	vzduh,	ki je naš delež; in to je bilo dovolj.Kaj je	A
in se nižala. V izbi pa je bil mrak in težek	vzduh	je ležal na mojih prsih.Tedaj se je polagoma	A
kdo pričakoval, odprl duri od znotraj. Hladen	vzduh,	poln trohnobe in smrti, nama je puhnil iz veže	A
in je močil blazino. V sobi je bilo temà in	vzduh	je bil težak in vroč; zdelo se ji je, da bi	A
Kakor v grobu je bilo tam - tiho, zadehlo,	vzduh	je bil poln trohnobe.Skozi okroglo okence je	A
težko in sladko; spala je nemirno; blagodišeč	vzduh	se je vzdigal zunaj iz vrta, iz doline, iz pokošenih	A
razgaljenimi prsmi, smrdeča sapa polni težki	vzduh;	otroci imajo starikave obraze, komaj so prišli	A
nemirna svetloba se je razlila po sobi. Zadušljiv	vzduh	ji je legel na prsi.Ozrla se je -- na široki	A
bližal kranjski meji. Začelo se je svetlikati,	vzduh	je bil rezek in vlažen. Grivar se je vzdramil	A
vzdramila, ko ji je zapihal v lica jutranji	vzduh.	In tudi ona se ni razveselila, ozrla se je vsa	A
sivo nebo, ali je bila streha od rosnega jekla;	vzduh	je bil gost in strupen, kakor mlaka. Brez	A
padale so debele kaplje in shladil se je soparni	vzduh.	Na okna je potrkaval dež; včasi se je zazdelo	A
pri nas je bilo varno, tiho in mrtvo. Težek	vzduh	je ležal nad nami in življenje je izginévalo	A
okno odprto in je dihal v izbo topel, mehek	vzduh,	je ležal Janjek na postelji in se je nenadoma	A
dolgimi požirki je dihal v prsa opojni, sveži	vzduh.	”Tam, pod tistim lepim drevjem bi se moral	A
pihal skozi izbe, odpiral je okna in duri, težki	vzduh	pa se ni ganil; če bi prižgal svečo, bi gorel	A
drugega, roke v suknji, obraz v ovratniku.	Vzduh	je bil težak in hladen; dišalo je po svečah	A
drugem; iz potu, iz bolne sape se vzdiga težek	vzduh;	oči so zatisnjene, zaspati ne morejo.Tako se	A
mojem srcu ni drugega, kakor tema in mrtvaški	vzduh.	Pišem ti šele teden dni po onem usodnem dogodku	A
predvečer mojega ponižanja. Lep večer je bil tisti;	vzduh	je bil ves opojen, zakaj slajše od pomladanskih	A
po stezah. Na grmovju je že brstelo listje,	vzduh	je bil topel in blagodišeč, v vrhovih kostanjev	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani