vzdih (360)

krasna, zdrava, pametna otroka ... (Globok	vzdih,	ki se ga sam ne zave.)Vsekakor mi sporôči,	A
hrepenenja. Ali izgubljen ni noben samoten	vzdih,	tudi solza slabotnega ni izgubljena.S trpljenjem	A
ŽUPAN: Ah da, pozdravljeni! ZLODEJ: Čemu ta	vzdih	in ta pogled, gospod župan?Peli bomo nocoj in	A
z drevesa ob cesti, v vetru umre neizraženi	vzdih,	kdo ima srce, ki ve te bolesti, kdo ve za boli	A
66 . \/ Vsaj eden njenih svit oči, vsaj eden	vzdih	nje grudi da videl bi, da slišal bi, sladko	A
hipotezoj hranili so me in zamorili v srcu slednji	vzdih...	Brez dogem in brez vaših energij sem vedel bolje	A
Mračen, zamišljen hrast na višavi sameva,	vzdih	preotožni njegóv glasno po gori odmeva:	A
grešim. Ne točejo mi več solzé, nobeden	vzdih	več ne pové, kakó umira mi srcé. Le k	A
greším ... Ne tečejo mi več solzé, nobeden	vzdih	več ne pové, kakó umíra mi srcé ... Le k	A
Marija Jelen Brenčič:	Vzdih	cvetne dobrave / Spev tihe doline, 2. zvezek	A
v njem šepetale splaval iz njega bolesten je	vzdih...	Nikdar vznemirjali niso vetrovi drzni pokoja	A
tebi, o dolina mila! . /\ .. stran 19 . \/	Vzdih	dobrave Jasen vrisk odjekne preko senožeti.	A
šelestijo suhe trave; iz redi zaplava tožen	vzdih	dobrave. Vrisk planine V mladem jutru zablestijo	A
čuj prošnjo siromaka‒kmeta, sprejmi naš jok in	vzdih	in stok, ne uniči žuljev pridnih rok! Ti migni	A
čujem strojev težko brnenje, čujem pod njimi	vzdih	v življenje! ‒ Kam si poslala nas, kam si poslala	A
‒ ‒ Roža dehti kot	vzdih.	Večerno sonce Tiho sonce, sonce pod Sežano,	A
in se prebuja znova onkraj jasnosti; tam ima	vzdih	vonj po mladem kruhu in pravljična pesem je	A
svetloba ga ščemi v očeh. Nenadoma se mu izvije	vzdih	iz prsi.Tesno mu je, da se mora prekobaliti	A
tako počasi in tako nežno skozi gozd! Kakor	vzdih.	Kakor stok.«	A
je sklonil po nahrbtnik. Tedaj je zaslišal	vzdih	starega Blažiča in nato njegov vdani glas:	A
in niti besede ni slišati. Slišati je samo	vzdih,	ki je prišel iz vseh prsi hkrati.To je kljub	A
prišel iz vseh prsi hkrati. To je kljub vsemu	vzdih	olajšanja, vzdih človeka, ki je po dolgi in	A
prsi hkrati. To je kljub vsemu vzdih olajšanja,	vzdih	človeka, ki je po dolgi in mučni poti za trenutek	A
ptič ko misel tih trepeče, na meji	vzdih	slovenske domačije...	A
čaka, da priplava izpod strmega temnega pobočja	vzdih	noči.Tedaj se mu skrči srce v grozljivi, a vendar	A
»In zdaj bom legla,« je vzdihnila. Ta	vzdih	je bil tako podoben vzdihu, ki se je zadnjih	A
»O, to prekleto maslo!« Ta	vzdih	je prišel ravno o pravem času, kajti kuharica	A
krikniti, ampak iz njenih ust je prišel samo globok	vzdih,	vse hitrejše in sunkovitejše vzdihovanje, ki	A
dihajmo enakomerno, dva koraka -- en vdih,	vzdih,	začel sem s tremi, tri korake -- vdih, tri	A
Viliju pa se iz prsi utrga slaboten, parajoč	vzdih.	-	A
njegovo ime pa se je spremenilo v tak čudno otožen	vzdih.	Po tem, kako je prej klicala, sem mislil, da	A
otožno vzdihnila, da imam ta globoki in otožni	vzdih	še zdaj v ušesih.Moja ljuba pa si je zatiskala	A
debelo, zanemarjeno. Racu ni ušel razočarani	vzdih,	ki ga je nehote spustil iz sebe.In kdo sedaj	A
dit vročo glavo v večernem zraku, in težek	vzdih	je odnesla hladna sapa.‒ Pozno drugi dan so	A
količkaj zadremala, jo je predramil udušeni	vzdih.	Začela je moliti.	A
Zdajci ji čelo potemni, glavo pobesi, težek	vzdih	se ji ukrade iz prsi, okolo ust ji nekaj zaigrà	A
mir, ki ga je od časa do časa pretrgal starkin	vzdih.	Naenkrat se je slišalo iz črne noči pasje tuljenje	A
Zaupno sta se zgrudila na kolena. Proseč	vzdih	se je dvignil k Onemu, ki je v usmiljeni ljubezni	A
Mati je dvignila glavo. Štefanov	vzdih	jo je vzdramil. Začudeno je pogledala kovček	A
je počila pred barako. ‒Oh! ‒ se je slišal	vzdih.	‒Izgubljeni smo! ‒ je zastokal neki polkovnik	A
Le kraljevičevi dojilji se je iz prsi izvil	vzdih,	saj je na njenem vratu prepoznala zlato verižico	A
ostalo za njim, je bil tisti težki Bumbašev	vzdih,	da bo zdaj pač res treba zaslužiti. A Bumbaš	A
ali jo celo sam zapel, se je zavedal, da ni le	vzdih.	A tako je bilo z vsem drugim.	A
ki se ga dotakne tvoja roka ‒ uh!« je zdajci	vzdih	nil kraj njega Bobojedac.Med plesom se je bil	A
kam meri ta radovednost. Segel je po globok	vzdih	in odgovoril je s hvalospevom: »Daj ti Bog milost	A
izpraznila čaša, tedaj se mu je izvil iz prsi globok	vzdih:	»O, domovina,« je dejal, »ti si kakor nov škorenj	A
je: »Šipelj! Šipelj!« »O jeja!« se je slišal	vzdih	in prišvepal je v sobo kislega obraza Šipelj	A
tista sestra moje Hilde ... Globok, nevoljen	vzdih	mu je ušel iz prsi; korakal je po sobi, včasih	A
je postalo vroče in mraz, zaječala je pobožen	vzdih,	skrila se pod odejo in pričela vzbujati kes	A
pripovedovanje in globoko iz prsi ji je vzkipel	vzdih:	»Bog mi podeli samo to milost, da bi bila otroka	A
molitev je bila, na dnu srca porojena, samo	vzdih:	»O Bog, o Kriste, poglej, kako so tvoji!« In	A
stran 179 . / V tihi večerni gozd je šel ta	vzdih	in iz gozdne sence se je režal Jerin obraz in	A
spet molčala. Vsak stavek je bil pravzaprav	vzdih	in topa tožba.Na razpotju sta za hip obstala	A
ostrmela in onemela. Počasi se je izvil iz nje	vzdih,	kakor bi vzdihnile prsi, s katerih se je odvalila	A
Vojska je nategnila v žalosten, grenkosti poln	vzdih.	»Vprašam vas, kaj je naša dolžnost, ko smo zvedeli	A
dvignil na ležišču. Iz prsi se mu je izvil	vzdih,	kakor bi se prebudil iz morečih sanj.Oči so	A
»Alena,« je spregovorila Minka in bridek	vzdih	je bil v tej besedi. »Ti si otrok in ne veš	A
prevzelo radostno očaranje in po sobi je zaplul	vzdih	začudenja:A‐a‐h!	A
sedeti, je planila kvišku, iz prsi se je utrgal	vzdih,	glavo je naslonila na mrzlo steklo in po licih	A
Tedaj je vstopila Alena. Materi je umrl	vzdih	na ustnicah, razširila je roke in objela hčerko	A
Vlažno poleno je cvileč zasičalo. Kakor	vzdih	trpeče duše... Takrat je pri fari zazvonilo	A
iskati po žepu za molkom; iz prsi mu je zaječal	vzdih	groze. Tedaj je enooki obmolknil in dvignil	A
zaradi temnih kotov vedno strah, mi je ušel	vzdih	olajšanja. Zagnala sem se k hišnim vratom.	A
ravnodušno, toda Martini se je slišalo kakor dolg	vzdih.	»Sploh ne vem, kako to.	A
Veronika. Njen glas ni bil ne govor ne jok ne	vzdih,	temveč vse to v enem.Bil je nedoločen izraz	A
zgrbančena. »Lovrek, moj fant!« je prišlo kakor	vzdih	iz njenih ust. »Bog me je uslišal, vendar sem	A
vendar se vojakom kljub temu izvije iz ust	vzdih	olajšanja, ko se pojavi pred njimi kopica lesenih	A
Žalostne gore in do Krima. Zamolkla pesem, kakor	vzdih	iz globoke zemlje, od visokega neba, pretrese	A
. / . / stran 244 . / Jan je slišal tisti	vzdih	in še pustejša je bila samota v njegovem srcu	A
bližini, med drevjem. Pa ni bila smrt, ni bil	vzdih	umirajočega, le gozd je izpregovoril v sanjah	A
zunaj, zavito v prah in v črni dim trpljenja.	Vzdih	ob večerni zarji preteklosti, trpek gnus ob	A
kakšen dober nauk ali pa mu posvetila žalosten	vzdih;	potem pa so zvončki zacingljali in sani so letele	A
najglasnejšega krika. Z živimi očmi ga vidim, vsak	vzdih	njegov slišim.Od tistega trenutka nadalje, ko	A
potne kaplje pod nosom; časih se izvije težek	vzdih	iz ožganih pljuč; oči so zaprte, sumo trepalnica	A
zastokalo časih iz daljave, vzdignilo se kakor	vzdih	iz globeli, otožna, enakomerna pesem, ki je	A
se ni oglasila; odmevalo je po cerkvi kakor	vzdih.	”Nespametna je bila taka beseda!“ je pomislil	A
spodaj se je oglasilo; mračna beseda, kakor	vzdih	in stok.Preblediš; slab si, osramočen in ubog	A
Zakopala je nohtove v meso, vzdihnila je in	vzdih	je bil podoben siloma zadržanemu kriku...Malči	A
je zdelo, da so se menili o meni, ali materin	vzdih	me je užalil.Čemu je rekla: ”Bog sam vedi, kako	A
ga nisi poznal; starca, ki mu je bil zadnji	vzdih	obenem zadnje trpljenje, si pokrižal po čelu	A
obtožbo; izvila se je bila iz življenja kakor	vzdih.	Edino, kar sem podedoval iz tistih lepih časov	A
drugačen, ljubezniv in poln sočutja. Še težák	vzdih	in glava je legla na blazino, prsi so sople	A
okrenila počasi in se je vrnila v izbo; komaj	vzdih	ga je spremil do konca vasi. Dramila se je	A
razlila po životu in mukoma, sunkoma se je izvil	vzdih	iz prsi. IV	A
mu je omahnilo kakor po silnem naporu; en sam	vzdih	je izbruhnil, osvobodil jezero trpljenja ...	A
je to? ... Po sobi je zazvenèl globok, glasán	vzdih	umirajočega človeka ... Skratka: Emerencija	A
pokrižala, se ji je zazdelo, da je zasopel težek	vzdih	iz močvirja, težek in žalosti poln; tako težak	A
žalosti poln; tako težak in žalosten bi bil	vzdih	grešnega sveta, če bi bil Bog človek omagal	A
je k meni, nagnila je nekoliko glavo in dolg	vzdih	se je izvil izza polodprtih ustnic.Jaz nisem	A
dom, onkraj spominov njih življenje; le kakor	vzdih	gre njih hrepenenje na vekomaj iz daljave v	A
Spomin je sladek kakor pesem; prsa napne	vzdih,	zastro se oči in ustnice boža smehljaj. Oko	A
pogledu tiho očitanje; z vsako besedo grenek	vzdih.	Življenje, od ure do ure, od dne do dne, od	A
kakor je bil. Noben vzklik ne izgine, noben	vzdih,	nobena solza in noben smehljaj.Roka božja piše	A
politične ali družabne kariere in solza v očesu,	vzdih	na ustnicah je znamenje nezanesljivega značaja	A
več! Solza kane iz očesa, razpuhti se v prahu,	vzdih	dahne iz ust, izgubi se v vetru!Izrujte križe	A
lahko, kakó se zbira v utrujenih prsih zadnji	vzdih;	atom zraka se druži k atomu, počasi in hropeče	A
slišal jo bom! . / . / stran 209 . / Samo	vzdih	da bi obsenčil tvoje ustnice -- in vedel bi	A
mladosti, vsa njena nedolžnost v besedah. Vsak	vzdih	čista daritev, vsak objem brezmejna vdanost	A
bilo in globokega oproščenja. Vzdramil ga je	vzdih	otroka, ki je zamahnil s tanko roko preko odeje	A
se je spogledal s svojimi sosedi in čul se je	vzdih	iz blaženo kipečih prs. ”Blagorodje, ne srdite	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani