veja (2.076)

si steklenico. Nadnju se sklanja ozelenela	veja	platane.Čez čas tudi oddaljen hrum avtomobilov	A
Nikar se ne boj.	Veja	jih je malo udarila, ko smo podirali neki stari	A
bolečine tam v strašnem tártaru, kjer se mu	veja	z razkošnim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo	A
pela je že lani. . / . / stran 52 . / Lovka	Veja	v klinču.Pesek se zažira v les.	A
gnilega je »kompromisa«, na narodnem drevesu	veja	suha. XXV Slovenija, dežela ti ubožna, neimenit	A
mogel rad imeti, jaz, na človeštva deblu šibka	veja?	Ljubezen me navdaja najgorkeja do vseh ljudi	A
Kopnela merzla je odeja, In razvijati popke	veja	Začenjala je že mladé. Trobentica je že trobila	A
odeja, dolga noč, mene pa zebe celo noč; veter	veja,	s snegom seja, me odeja malo greja!« Mati je	A
odeja, dolga noč, mene pa zebe celo noč; veter	veja,	s snegom seja, me odeja malo greja!« Mati je	A
odeja, kratka noč, meni je vroče celo noč; veter	veja,	s snegom seja, me odeja jako greja!« [ Prlekija	A
hip bo zaplapolala v vetru. Tedaj zahrešči	veja	in mlado telo zdrkne vznak skozi veje in za	A
so kosti sedle, tedaj se je roka kakor suha	veja	stegnila in iskala cokle, steklene zenice pa	A
jih pokončala. Kadar je zunaj v mrazu hrstnila	veja	ali pa je v slemenu pod težo snega zastokal	A
Vsi listi so odpadli. Platanina	veja	je štrlela mimo okna kakor pohabljena roka brez	A
Stegnil je roko, da bi pograbil vejo, toda	veja	je bila previsoka.Zavalil je k deblu težak štor	A
težak štor, stopil nanj in zavihtel jermen.	Veja	se je stresla in Žefu so padle debele kaplje	A
Čakal sem celo večnost.	Veja	se je vrnila brez gosenice. Po hodnikih	A
Garibaldijev spomenik vrh Gianicola. Gola, debela	veja;	na koncu je vihral širok zelen list, kakor zastava	A
napolnjena soba, samoten vran na nebu, gola	veja	v vetru.Ponoči pa je potegnila južna sapa, vran	A
pa je potegnila južna sapa, vran je odplaval,	veja	se je izvila iz vetra - in iz očes na mladikah	A
in rosni biseri so na njih. Strmim vanje in	veja	se odmakne daleč vstran in se poleže čez grič	A
se poganja više in više, iz debla šviga nova	veja	za novo vejo.»Nikdar ga ne bom dosegel!« me	A
in ponavljam z brezupno trmo: »Samo še ena	veja	in dosežem klopotec!Samo še ena veja!	A
še ena veja in dosežem klopotec! Samo še ena	veja!	Samo še ena veja!«	A
Samo še ena veja! Samo še ena	veja!	«In glej, naposled vrh res obstane in potegnem	A
nekakšni grofici, ki je bila stranska in suha	veja	nekdaj mogočnega Attemsovega rodu, in se je	A
vendar jo je večkrat preveč trdo pobožala mlada	veja.	Na Zgornji Travni smo spet počivali	A
se poganja više in više, iz debla šviga nova	veja	za novo vejo. »Nikdar ga ne bom dosegel	A
in ponavljam z brezupno trmo: »Samo še ena	veja!	Samo še ena veja pa ga dosežem!«	A
»Samo še ena veja! Samo še ena	veja	pa ga dosežem!« In glej, naposled vrh	A
Opombe vredno je samo še tole, da je bila	veja,	na katero se je obesil Venc Poviškaj, prešibka	A
več omotična, in vse je razumel: suha in mokra	veja	je padla po njem, naravnost na njegovo glavo	A
razumel je tudi in še bolj čutil, da je bila	veja	prekleto težka, ko mu je priletela na glavo	A
hribu, previdno je prestopal suhljad, da nobena	veja	ni počila pod njegovim korakom, pod njegovim	A
bo prišla. Odkar mu je padla na glavo bukova	veja,	visoko znamenje spod neba, so ga pogosto videli	A
čudno pogledal, tako čudno, kakor da bi tista	veja,	obtežena s snegom, še enkrat priletela spod	A
nekoliko zmeden pogled, odkar mu je tista bukova	veja,	visoko znamenje, priletela na glavo, solze se	A
...kjer si mi rekla, da je vsa ljubezen	veja	suhega gabra, ki se je nagnila nad naju, ko	A
na koncu vejevja. Pri tej priči se mu zlomi	veja,	za katero se je bil prijel in ki je bila po	A
počilo in zahreščalo. Odlomila se je debela	veja	in s truščem padla na tla.V daljavi je zavreščala	A
blizu ruskega tabora ... V bližini je počila	veja.	Sečko je utihnil.	A
resnica, kajti dejansko ga je ubila bukev: debela	veja,	ki se je bila zagozdila v sosednjem deblu in	A
zalesketala kri, kakor bi mu bila škrtnila čez	veja	in prebodla kožo, oče je izpustil svojo žrtev	A
naj bo še tako močan, pa se vendar boji, če	veja	ob vejo udari.« Na to pravi minister	A
bil moder, klestiti jo je pričel od spodaj.	Veja	je padla za vejo in šele, ko je prišel na vrh	A
je rasla visoka, stara lipa. Njena spodnja	veja	je molela vodoravno od debla.Čisto gladka je	A
sem, skrit za grmom, pogledal proti borovcu.	Veja	se je šibila in gugala, petelin je strigel poganjke	A
vozili ‒ vse nama je vsiljevalo, da je ta naša	veja	ljudstva prvotne pristnosti še izza dobe naših	A
»Le časa počakajmo. Ko se	veja	in rešeta, pridejo pleve same po sebi na vrh	A
Zdelo se mu je, da se mu je nasmihala vsaka	veja,	ki je visela na pot, da so ga pozdravljale krive	A
zmenil. Po plečih ga je često oprasnila bodeča	veja;	še začutil ni.Trgal je spotoma zelene bilke	A
zverjad. Hodili so oprezno in varno, da suha	veja	ni počila; v nobenem tulu niso zarožljale strelice	A
se suši v meni, kri mi je izpila žalost, suha	veja	sem na deblu našega drevesa.Sami črti še pihajo	A
z veje, po igličevju je zašumelo, sproščena	veja	se je dvignila kvišku in se gugala, kakor bi	A
Šimen med kosci in grabljicami kot nasekana	veja.	Gašper se pa ni ganil od Lucije.	A
Nikjer se ni spreletel ptič, nikjer ni počila	veja,	nikjer se ni kamenček strkljal izpod noge.	A
treba! Pod nogo mu je s treskom počila suha	veja	in le malo je manjkalo, da se ni zgrudil.	A
Ko se je poslovil, se mu je nasmehnila vsaka	veja	in vsaka bilka posebej; zato se je nasmehnil	A
tovariši, poslušen otrok med modrimi starci! Živa	veja	na drevesu; če bi jo odžagali, bi bilo ranjeno	A
toliko sem vedel, da nisem več živ človek, da sem	veja,	ki jo je bil odtrgal vihar ter jo treščil čez	A
tudi ona se je nasmehnila. Iztegnila se je	veja,	doteknila se je njene rame in zgenila se je	A
Franc, ali takrat se je doteknila dolga črna	veja	tudi njegove rame. ”In po tebi!“ se je nasmehnil	A
napravil zanko. Ni še dobro visel, ko se je	veja	odkrhnila in se je nesrečnik zgrudil na tla	A
stopal počasi in trepetajoč, klin za klinom.	Veja	se je udajala in zibala.Oklenil se je veje z	A
se je zamajala črna tepka, tako da je dolga	veja	udarila skoraj do okna. Krčmar je zaloputnil	A
Črna tepka se je zamajala v vetru in dolga	veja	je udarila ob zid. Najmlajši je stopil na	A
bilo hladno v noge. - Časih je zatrepetala	veja	nad njim, in na klobuk in na suknjo se mu je	A
da se je zgenila v vetru mrtva, nerodna črna	veja.	V parku, ki se je razprostiral od mesta do reke	A
da bi slišal, če bi bila padla v gozdu trhla	veja	na tlá...Od nerazumljive bojazni so se mu tresla	A
zašuštelo je še listje pod korakom, razkrhnila se je	veja	-- in nikogar več; tam je gozd, teman in velik	A
rdeče ustnice; ne boš se vzpenjal do jablane,	veja	se bo sama pripognila in trgal boš, kadar se	A
zastokala in je postala - tiho je bilo, črna	veja	je segala dol, skoro do njenega obraza.Zavzdihnila	A
zafrfotala s peroti? Ali se je odkrhnila preperela	veja?	Ali je nastopil jež svojo pot med uvelim listjem	A
trava je bila še mokra in časih se je stresla	veja	tam gori in kaplje so se usule na nas.	A
nisem bil val v potoku. Košček lesa, trhla	veja,	ki se je bila odlomila tam daleč gori v lepem	A
lepo smrt. Zame ni več radosti na svetu, trhla	veja	je moje življenje in kmalu jo zaluči v plamen	A
je k oknu. Veter je stresal črne kostanje,	veja	je bíla ob vejo. ”Le sanje so bile!“	A
vsako upanje. Ti nimaš doma, to se pravi, da si	veja	brez debla, odkrhnjena veja, ki je padla na	A
se pravi, da si veja brez debla, odkrhnjena	veja,	ki je padla na gnilo listje in se tam suši ter	A
ga govoriš, ni več tvoj. Kako bi zelenela	veja	na gnilem listju, odkrhnjena od debla? Mi smo	A
Drevo je narahlo zašumelo, odlomila se je suha	veja	in je padla na mehki mah. Župana je izpreletel	A
lešnikov in bi mu namignila tam gori težka polna	veja	s samimi gručami.Veselo v breg in v dolino in	A
Veselo v breg in v dolino in toliko lepša je	veja,	kolikor je lepša; časih je katera na tisti strani	A
rogovje se mu je dvigalo nad glavo kakor košata	veja.	Obstal je pri rumeni pšenici, se ozrl ponosno	A
Rod človeški je kakor list na veji.	Veja	ostane, list pa odpade v jeseni!« Gledala je	A
vrh drevesa, si visoko pod nebom; če se zlomi	veja	pod tabo, padeš na zemljo in polomiš se, morda	A
se, morda do smrti. Pod mano se je zlomila	veja	in sedaj nisem več gospodar svojega življenja	A
vsako spoznanje! Bil sem kakor odlomljena	veja,	ki je pri povodnji zašla v Soro: voda jo vleče	A
jo vleče s sabo in ustaviti se ne more. Taka	veja	je bila moja duša: božja jeza jo je drvila s	A
čudne ladje. Iz onemoglih rok iztrgala se mu je	veja	in valovi so jih podili dalje.Dvignil je roke	A
hribovja. Takoj se oživi ves roj, oživi se	veja	za vejo, povsod vse prepeva, vse žvrgoli in	A
pogledate nekoliko proti nebu, vidite, da se ta	veja	pregiblje.« Gledal sem proti nebu, ali niti	A
pregiblje.« Gledal sem proti nebu, ali niti ena	veja	se ni zmajala pred mojim pogledom.Vse je bilo	A
takrat se mi je videlo, kakor bi se bila zamajala	veja	pod vrhom, in res, slep sem moral biti, da nisem	A
je starec trebil drevje, pa se mu je zlomila	veja	in padel je z debla.Pohabil se je do smrti in	A
betico, pa je pal prenapošev, bližnja drevesna	veja	ga je nekoliko prestregla in oslabila. »Le stoj	A
čemu so. A marsikateri menih je res le suha	veja	na zelenem drevesu življenja.« »E,«	A
težo prekasnega spoznanja kakor suha, trhljena	veja	pod nerodno nogo.Postaral se je v tem kratkem	A
Božanje z rožnim listom je kakor bodeča brinova	veja,	če ga primerjam z mehkobo takegale robčka!«	A
mater za svojo drugo ženo. Za zapestje debela	veja	mu je zakrivala razgled.Segel je po kamnito	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani