sova (2.730)

metlo. MAREK: On pa še zmeraj čepi tam kot	sova	in nas gleda ... no, kje je metla? Vasilka	A
nikoli več ... DIONIZ se vrne: Ne kliči smrti,	sova!	Sede na zofo.	A
dom... naši grehi so ga sezidali! VSI: Molči,	sova!	POPOTNIK plane od leve: Postava se ziblje	A
dajejo mi duh cvetice. Oglasi se gladna	sova	z nizke v noč zavite breze; pevka s strahom	A
ljubeznívo? V mírnem gozdu nad vasíco víka	sova	mi hripávo: ”Huj, nikdó ne bo te ljubil;	A
je hitel res.“ In ob jezeru se tožno,	sova	oglasí ... njé, le njé nikar ne prašaj bolna	A
bolna deva ti ... ”Ali ni moj ljubček bežal,	sova,	tod mimó?“ In ob jezeru ji sova govorí	A
bežal, sova, tod mimó?“ In ob jezeru ji	sova	govorí takó. ”V temno jezéro je bežal	A
s popustom. Neko noč bo v ostrešju prespala	sova.	Les bo škripal, luna šepetala svoj mrak, hišica	A
revic ne pojé, Tje v gosti germ se urno skrive.	Sova.	Hu, hu! bal, bal! kasmata kapa! Tako! zdaj	A
stran 76 . \/ Silhueta Vse tiho je le v gozdu	sova	vpije: njen glas odmeva po samotni vasi. Po	A
ko plazi se v senik na kup otave. Skovika	sova	glasno in grozeče vso dolgo noč vprašuje iz	A
s trebuhom je svojstven tip, našpičen kakor	sova.	Dere se, ker ima težave s sluhom.	A
kdo, ko je hitel po ulicah osamljen, ali pa	sova	je živela blizu nas. Bil sem še ravno toliko	A
Čuk se je oženil Čuk se je oženil, tralala,	sova	ga je vzela, hopsasa! Čuk sedi na veji, tralala	A
vzela, hopsasa! Čuk sedi na veji, tralala,	sova	na vereji, hopsasa! Sova čuku miga, tralala	A
na veji, tralala, sova na vereji, hopsasa!	Sova	čuku miga, tralala, dajva se, vzemiva, hopsasa	A
še zmeraj zaprta in v gozdu se začne oglašati	sova,	kakor da se je nenadoma prebudila v prestrašeni	A
Vrata pa so še zmeraj zaprta in v gozdu skovika	sova,	ko da prihaja iz prestrašenih oči otroka, ki	A
priletel netopir, nekje prav blizu je zaskovikala	sova,	njegovo srce je poskočilo in začelo burneje	A
komaj nekaj korakov nad kolovozom, zahukala	sova;	zahukala je trikrat po trikrat zapovrstjo, kar	A
mlajši sin, partizanski kurir (22 let ) STRIC	SOVA,	po domače Travnikarjev stric, dolgoletni drvar	A
že od nekdaj doma. To je partizanski stric	Sova.	Tretji je človek srednjih let.	A
Pred njimi se odpre sedlo. Stric	Sova	kar plane mimo Malega in se požene navkreber	A
Vsi se poženejo za njim.	Sova	se prihuli, se na vrhu vrže na tla, se okrene	A
970715140332~970715140930 .. . / nasvo.006 . \/ . /	Sova	si potisne triglavanko na tilnik.Nato stegne	A
»Po desetih letih! ...« »Eh!« takoj zamahne	Sova.	»Mene ni bilo svoj čas dvanajst let iz Bosne	A
na tem sedlu.« »To je res,« skesano prizna	Sova.	»Si doma ...	A
je! Najina vas!« takoj ponosno pritrdi stric	Sova.	Vsi ga pogledajo in se veselo zasmejejo	A
zasmejejo. »No, pa naša vas!« v zadregi zagrmi	Sova	z narejeno osornostjo.Nato potegne iz torbe	A
je živ kot sam hudič!« navdušeno reče stric	Sova,	ki ima očitno rad vse drzne ljudi. Iz	A
minirali proge.« »Počakaj, no!« se široko oglasi	Sova,	ki se s svojimi nerodnimi, lopatastimi rokami	A
Stane zamahne z roko: »Pusti to,	Sova!	...Pohitimo!	A
Vsi vstanejo in se spuščajo za njim. Samo	Sova,	ki obrača v rokah svoj daljnogled, se ne premakne	A
ljubeznivo ogledujeta in rahlo otipavata. Stric	Sova	junaško prisopiha navkreber. Moj Jezus	A
kriči s hripavim glasom in ga hoče poljubiti.	Sova	ga s široko kretnjo odpahne in dobrodušno zarenči	A
Stric!« radostno klikne in se zakadi v Sovo.	Sova	vzame v svoje lopataste roke njegov žareči obraz	A
»Pride! Pride!« ga pomiri	Sova.	»Z brigado!«	A
»Živeli!«	Sova	ga premeri z nekoliko jeznim, razočaranim in	A
v tem trenutku zareglja v Dragi strojnica.	Sova	sunkovito poskoči, zviška zabode oči v Okrogličarja	A
bolj gosti streli. »Boga mi!« ironično zagrmi	Sova.	»Saj imamo nekje dva Angleža, toda ni je bolj	A
Mojega Jezusa in plane po cesti. »S temle,	Sova,	s temle!« klikne Peter in pokaže top.	A
Sova, s temle!« klikne Peter in pokaže top.	Sova	se takoj zasuče. »Bravo, Peter!« košato	A
pri vhodu na Dragarjevo dvorišče široko stoji	Sova.	Zraven njega stojijo Boris, Moj Jezus in Okrogličar	A
970811140916 .. . / na_svoji.044 . \/ . /	Sova	jih zadovoljno motri, nato se okrene k Mojemu	A
bi ga prosil, naj se vendar potegne zanj.	Sova	začudeno pogleda okrog sebe nato pokaže Giusta	A
skoraj proseče pogleda mrkega Sovo. »A?!« zazija	Sova.	Obraz se mu dobrodušno razleze.	A
»Jest za partižan ...« »Boga mi!« zagrmi	Sova	in mu z obema rokama da znak, naj spusti roke	A
začne mahati z rokami in glasno pozdravljati.	Sova	se prerine do Staneta, ki je že stopil iz avtomobila	A
Mi ... mi smo zmeraj pomagali siromakom ...«	Sova	jo besno premeri. »Kakšnim siromakom	A
Mi ...«	Sova	stopi korak bliže in jo gromovito nahruli:	A
pa se premisli in se proseče ozre v Sovo.	Sova	pa z velikim užitkom po njej: »Stane	A
enkrat že strohnel na Španskem ...« »Dovolj,	Sova,	dovolj!« ga dobrohotno prekine Stane.Nato se	A
bojim zanj! ...« »Lažeš, baba!« zlobno zategne	Sova.	Dragarica dvigne objokano glavo.	A
žepa ter jo začne v zadregi ribati ob hlače.	Sova	je že ves na trnih.Ne more se premagati, da	A
gruča partizanov in domačinov. Med njimi so tudi	Sova,	Moj Jezus in Okrogličar.Vsi domačini napeto	A
kdor lahko puško nosi!« ga z užitkom zbode	Sova.	Moj Jezus leze vase, gleda v tla in	A
Stric! ...« prevpije šum veseli ženski glas.	Sova	se sunkovito okrene. Mlada Travnikarica	A
krilo. »Justina!« široko in veselo klikne	Sova,	plane k njej in hoče objeti kar vse štiri hkrati	A
049 . \/ . / »Štruklje?« se dobrodušno začudi	Sova,	se skloni k njej in jo vščipne za okrogla lica	A
»Stric, kam si dal brado?«	Sova	ga hudomušno premeri: »Z ušmi sem jo	A
še vedno globoko zamišljena, otožna. Stric	Sova	jim z razširjenimi rokami plane naproti.	A
»Kar pomladil si se.« »Ha!« ponosno buhne	Sova	in mu krepko stresa roko.»Kopriva ne pozebe	A
Očka Orel stegne roke, da bi ga zadržal, toda	Sova	se zakadi proti vratom in veselo kliče:	A
Stane stopi na prag.	Sova	se mu umakne ter mu s široko kretnjo in ponosnim	A
množici. Obrekarica, Tildica, Angelca, Nančika,	Sova	in Boris se umaknejo za njim. Stane	A
bomo!« »Pa če nas vse hudič pobere!« zagrmi	Sova.	»Bomo!	A
»Bolj na levo, Tone, bolj na levo!«	Sova,	ki se nemirno in košato vrti med množico, obstane	A
stopi k njemu in mu nalije kozarec žganja.	Sova	ga z užitkom zvrne in glasno pomlaska z jezikom	A
pa žge!« »Mislim, boga mi!« ponosno zagrmi	Sova,	nagne še kozarček in nato zleze na tovornjak	A
poslovi, stopi k tovornjaku in dvigne roke.	Sova	jo potegne kvišku. Nančika se odtrga	A
tovornjaku, pogleda Sovo in dvigne roke k njemu.	Sova	ga veselo potegne k sebi. »Za kuharja	A
okno. Pri mizi sedijo komandant, Tildica in	Sova.	Vsi skrušeno gledajo predse.	A
Vsi skrušeno gledajo predse.	Sova	se oglasi z zamolklim, turobnim glasom:	A
In kam potem? ...« »Kam?« besno zagrmi	Sova,	ga jezno hebne pod rebra in zaničljivo premeri	A
»Jasno!« pritrdi Stane za njima.	Sova	in Tone se sunkovito okreneta ter se v zadregi	A
0812092917~970812093004 .. . / na_svoji.061 . \/ . /	Sova	se dvigne, začudeno pogleda Staneta in komandanta	A
jesenska pokrajina. Na goličavi ob robu gozda se	Sova,	Peter, Tone in Giusto stiskajo okrog utrjene	A
Trenutno zatišje.	Sova	s premrlimi rokami deli koruzno zrnje na štiri	A
brezbrižno zamrmra Peter. »Boga mi!« rahlo zaživi	Sova.	»Včeraj je bilo leto dni, odkar sem šel v partizane	A
»Ti še praznuješ praznike?« »Še!« pritrdi	Sova.	»In jih tudi bom!	A
štrukljih ni tovariško!« »Ni ...« skrušeno prizna	Sova,	ki se je zbudil iz lepih sanj.Nato se potreplja	A
Tone se ne zgane.	Sova	ga vprašujoče pogleda. »Meni ni treba	A
mračno zamrmra Tone. »Kaj ... ni treba?« zategne	Sova	po premolku. Nato pomenljivo pokima ter reče	A
Tišina.	Sova	se zastrmi predse; videti je, da se je globoko	A
Tone plane k njemu in mu zamaši usta.	Sova	se pomiri. »Sneg!« zaskrbljeno klikne	A
drdrajo strojnice, treskajo minometi ... *	Sova	kleči v zaklonu med skalami in s težko strojnico	A
je na robu telesnih in tudi duševnih moči.	Sova	ji vzame šaržer iz rok.Nančika mehanično seže	A
Strojnica onemi.	Sova	stegne roko proti Nančiki. »Nančika	A
»Kje je Dragič?« vpraša z votlim glasom.	Sova	je ne sliši in ne vidi. Nančika se nagne	A
0812095225~970812095554 .. . / na_svoji.065 . \/ . /	Sova	se zdrzne, a ne odtrga pogleda od sovražnika	A
Nančika vstane.	Sova	spusti strojnico, zgrabi Nančiko in jo sunkovito	A
strojnica molči ... »O, sveti moj patron!« vzdihne	Sova	z bridkostjo in obupom, a se takoj zbere in	A
in pritisne na sprožilca. Strojnica zapoje,	Sova	zaživi. »Na!	A
»To so zadnji sunki,« reče vzpodbujajoče.	Sova	dvigne objokani obraz. »Kaj je?« zaskrblj	A
»Kaj je?« zaskrbljeno vpraša Stane.	Sova	naglo zmaje z glavo, češ da ni ranjen, in pokaže	A
970819082552 .. . / na_svoji.066 . \/ . /	Sova	izgubljeno gleda okrog sebe, kakor bi nekaj	A
bliža, partizanske strojnice že zadrdrajo -	Sova	pa še vedno stiska čeljusti, sovražno strmi	A
Strojnica onemi.	Sova	nasloni čelo na mrzlo železo in počasi zapre	A
k njemu in ga začne zaskrbljeno stresati: »	Sova!	...Stric Sova! ...«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani