sonca (5.208)

pismom v roki: Vse gre prekrasno. Lejte, nekaj	sonca	še posije tudi k nam, ki smo odeti v črno žalovanje	A
TRUBAR: (off) Leta 1515 je ves svet videl tri	sonca	- v gorečih, strašnih ognjenih barvah ... tudi	A
zakon brez ljubezni je kakor dan brez zlatega	sonca.	Poprej po doti vprašati je nespodobno.	A
golorok z zavihanimi rokavci. Roke so mu rjave od	sonca	in dela.Nosi od prsti umazane škornje, pride	A
povestice o živalih, potem sva risala drevesa,	sonca	in možičke z velikimi usti in dolgimi lasmi	A
Kakšna radost! Meni se zibljejo	sonca	pred očmi ... Pridi, Anica ...Tu sem na srce moje	A
prepevalo. Lepa Vida ni slišala morja, ni videla	sonca.	Na njeno srce je trkalo, prosilo je pred durmi	A
lakot po kosu belega kruha in po žarku belega	sonca	... in resnica je naš strah pred smrtjo in strahopetnost	A
ozadju so zastrta, le malo žarkov večernega	sonca	sije v sobo.Na mizah rože DOLINAR sedi	A
bolezen v tvojih očeh ... O, ti ubogi, ti otrok	sonca	in pomladi, kako sem bila žalostna zaradi tebe	A
stežaj vse duri in vsa okna, da bodo sijala vsa	sonca	v ta tvoj sončni hram: glej, tvoje jutro! Vzdrami	A
Truden si. POLJANEC: Upihnite svečo, saj je	sonca	preveč!... Ali ste pri meni, mati?	A
svetu in bi poleg svoje lepote imela sijaje	sonca	in vsega neba, je li vredno in moževsko, da	A
so mi bile ranjene oči, in sedaj ne vidim več	sonca	ni belega dneva ni mesečne noči.Črno je pred	A
prinese v hišo, ostane vsaj od zahoda do vzhoda	sonca.	Zato se moram strinjati z njegovo prošnjo.	A
bogate skočili naj bi v jarem mrtvih črk? Od	sonca	milega, od zarje zlate zapremo naj se vam v	A
zefira pa gaja zelenega, žar kamna in ciklamna in	sonca	rumenega, duh vijolic in trnjolic, ki sapica	A
moje široko razprte oči videle niso nebeškega	sonca,	sladkih ni čulo uho melodij. V moje srce se	A
svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti brez	sonca	sredi jasnega neba? Zato prešini me, o Bog,	A
Žaluje vsaka živa stvar, draga deklica! ak dálej	sonca	skriva se luč rumenega: več rož ne rase v polji	A
zliva tičov kore, od prihóda zlate zore, dókler	sonca	luč ne ugasne. Al veselje v srcu vtóni sčasam	A
eških vržena pušíca. . / . / stran 111 . / Vrh	sonca	sije soncov cela čréda Vrh sonca sije soncov	A
. / Vrh sonca sije soncov cela čréda Vrh	sonca	sije soncov cela čréda po néba svítlih potih	A
čréda po néba svítlih potih razkropljena; od	sonca,	ljub′ga svoj′ga, zapušena jih zemlja celo noč	A
ko zgodnja roža raste zapeljana od mlad′ga	sonca	kopnega svečána, ak nékej dni se smeja ji veselo	A
ljubezni so cvetlice kal pognale. Nad žarki	sonca	so se té zmotile, na mrazu zapušene so ostale	A
blizo moj′ga bi srcá kraljice, bi blizo tebe,	sonca	njih dobile moč kviško rasti poezij cvetlice	A
na drugi strani bel portal, sijoč od	sonca	močnega, me vabi in mi govori: "Pridi	A
da več ne vidi te okó? Bojiš se li, da	sonca	svit, ko po vrtéh krasnó razlit na temnih	A
Nikar ne boj se, o nikar! Zvečer ugasne	sonca	žar, molčí blestečih zvezdic roj, in mesec	A
nikdár; nikdár takó veselo še sijal ni	sonca	žar ... Ne, to je noč, viharna noč, ves	A
plava glas! Dolgo sanjal si, oj skoraj vzide	sonca	zlat obraz ‒ Tiho, duh moj, sanjaj, sanjaj!	A
device v šopek ne nabirajo, že nikdar več te	sonca	žar ne boža in rosne kaplje ne otirajo ‒ Kot	A
DREVOREDU Brez konca razteza se drevored. Od	sonca	iskri sneg in Ied kot diamanti ‒ Dolge vejice	A
stran 53 . / Le zate živim, tak v pripekanju	sonca,	tak v jezi viharjev v dolini ‒ takrat tih sem	A
so, kdo so, ki pojo tam zunaj zvečer, ko več	sonca	ni? Revne so sirote, tlačene od gospodarjev	A
prsteni nad poljem gre vzduh, vse bilke od	sonca	bleščijo in sveti od sonca se plug. Ni mi dobro	A
vzduh, vse bilke od sonca bleščijo in sveti od	sonca	se plug. Ni mi dobro.	A
Prijatelji so mrtvi, Zemlja v razmerju do	sonca	ostaja varljiv dom. PESEM NA OTIP Neke noči	A
vse studence posušilo! Dežja hočem, nočem	sonca,	vode prosim vsaj dva lonca v suho mlako sredi	A
več k bratcem ne zleti na vrt. Zunaj cvetja,	sonca	vse se veseli, v tesni kletki ptiček žalostno	A
Pa moj otec ... Sončece žari, žari,	sonca	vse se veseli: vetrič pleše, les šumlja, v lesu	A
srebrna rosa zablišči. Topla ptica lastovica	sonca	se razveseli: »Glejte, glejte, sonce zlato že	A
grem skoz gozd, še ptice onemijo drobni žarki	sonca	plaho v mé strmijo. Šumljajočega studenca spev	A
nasnuje v ječo sanj prelepih mlado dušo vkuje.	Sonca	žar razkrije zmoto v moji duši mrežo nád raztrga	A
Elektrike podnevi nam ni treba!« Višek so dosegli	sonca	žarki zlati. »Hm!	A
Med stroji se gibljemo Ančke in Milke brez	sonca	minevajo mlada nam leta. Saj nismo otroci in	A
ga obsevala bleda je luna, ko ga ožarjal je	sonca	sijaj. Ko so nevihte nad gozdom divjale ležal	A
Ne boš cvetel nikoli več? Ko božal te je	sonca	žar si bil kot kres ognjeno zlat; gorel je v	A
razliva prek domov. Bister potok teče skozi vas;	sonca	žar v valovih se odbija struga krog vasice se	A
Mrak jutranji od tebe me preganja v svetlobi	sonca	tvoj privid izgine... Dolina moja, dom moj nič	A
vpletla zlate zvezde, košček jasnega neba, košček	sonca,	košček mlade sreče mojega srca. Tisoč tihih	A
ki je v jutru zacvetela, jasen, kakor žarek	sonca	iz višav, nežen, kakor vetra pomladanski dih	A
z močjo silnega orla nesem v nebo. Daleč do	sonca,	kvišku do zvezd nikdar ni konca najinih cest	A
svojo mlado dušo si mi dal! Vsa čista je, kot	sonca	žar svetal mehko čuteča je, kot slavca pesem	A
Vsa sveta bo, kot je takrat bila, ko je iz	Sonca	večnega izšla, da ti ne bo nikdar nikoli žal	A
nežni opojno zadehteli, se odprli v vročini	sonca	bi čez dan umrli minili, kakor sen o sreči bežni	A
čmo dušo, z vsemi, ki so se rodili v znamenju	sonca	in nosijo sij v očeh in okrog glave. Vse za	A
pokopna sveča nad mrtvo stvarnico visi, pač slika	sonca	je bleščeča, a živo sonce to več ni! Vsa zemlja	A
razpotju s kamni igra. Uganko sva rešila, se	sonca	napila in obdala se s pastmi. Nevihtni oblak	A
predpražniku temine, njih jezera sveta ne ogreje	sonca	več, zaprta je neba lesa. Kaj bi hodila ‒ se	A
zlati ogenj v noč. In preklinjajo policaje	sonca,	ki spijo ponoči kakor malomeščani. In vsi ljudje	A
sije izza črnega stekla. Poljana je zlata od	sonca.	V tvojih zlatih očeh je žalost.	A
postelje kralja HIPONEANDRA HOPU l Hej, skrunilci	sonca,	na beli most! Dvignite prapore, da vzplapolajo	A
Preklinja vas! Za malo	sonca	bi živeli. Za malo vetra, ki v dolino veje,	A
Za malo vetra, ki v dolino veje, za malo	sonca,	ki srce ogreje. Pa ste prodali nas za zlat denar	A
hladan je razprostrl svojo mehko dlan. In	sonca	sijaj. Pomladni dan, ni ga nazaj.	A
ob belem drevesu spočet, ‒‒ odhaja. Še malo	sonca,	še malo vetra, še malo ljubkega, toplega smeha	A
borba, borba za novo religijo. Za novo religijo	sonca,	ki sije v srca ljudi, da so dobre njih oči,	A
Hlapčevski klečeplazci. Ni užil veliko	sonca	in veselja. Na njegovo mlado čelo je trpljenje	A
podzavestno, srce mi zaihtelo polbolestno in	sonca	svit je žalostno sijal. A le trenutek in potem	A
pa ... Žareli moji očki sta ko zvezdi dve, ko	sonca	dva, oh, zdaj pa ... Le pod menoj še biva mir	A
eno. Ti nageljni, ta rožmarin, ta okna, polna	sonca,	ej, takih nima celi svet, pa pojdi tja do konca	A
utrgala, rožica bi umirala, glavico povesila,	sonca	ne bi učakala. Tudi jaz sem rožica, v božji	A
škrjančekov rod; kvišk′ se podaja, lepo obhaja	sonca	veselega god. Češnja vsa bela na griču stoji	A
polju z rumenimi bučami Je bilo kot da ležijo	sonca	na njivi Potem sem sedla na eno sonce pretegnila	A
Ikarusa, ki se mu scvrejo krila, če leti preblizu	sonca.	Pesnica ne strmoglavi, ker se zaveda meja živega	A
jih svojega bivanja, tu in zdaj. In toplega	sonca	je v Sonjinem pisanju veliko.Pesnica je v svojem	A
si hočejo podariti poslednje žarke večernega	sonca,	še preden jih teža odvleče in jih ti zapustijo	A
ptica, ravnovesje! Tvoja kri iz dežja in	sonca,	iz srebrnih svetlobnih mest in zatohlih podzemnih	A
dosti čutil nagle hoje po strmem kolovozu in	sonca,	ki je takrat močno pripekalo. Ves poten sem	A
1893) je izračunal temperaturo na površini	sonca.	66 Matija Majar-Ziljski (1809-1892), duhovnik	A
me nima, da bi šel po premog.« »To je zaradi	sonca,	« je rekel Aldo. »Pa zato, ker ste mevže!« je	A
bilo večera, požar je bil nad strehami kakor od	sonca,	ki bi se razstapljalo in krvavelo v mraku.Openski	A
je, da z njo rešuje za ves transport košček	sonca,	tistega pravega, ne mrzlega očesa, ki je viselo	A
zasvetila se je sestrina sobica, v kateri je pramen	sonca	zlatil vogal mizice in šivalno košarico na nji	A
razpotegnjene, odcejale in posušile ob zidu. Pa mrve	sonca	v vrsti nagubanih čevljev na tleh; na vsakem	A
za človeško telo. In takó komaj sluteni atomi	sonca	nad vonjem po vlažni posteljnini, nočnih posodah	A
da že spet vidi na sebi žarke opoldanskega	sonca,	in to je močna skušnjava, ki bi zdaj zdaj sprožila	A
sunek in ga odvedla navzdol. A prav ta podoba	sonca	na branu, na razpadlem zarjavelem kosu ladje	A
in neizrecno blag in dober ti postane smisel	sonca	na pesku, na paštnih, ki so se pravkar urezali	A
brezposelnosti in počitka se je zavedel septembrskega	sonca	na terasah, ki so se nižale navzdol po pobočju	A
svetloba lesket v vse smeri, ampak določena pot od	sonca	do brega. »Ko sem bila majhna?« je zdaj nepričakovan	A
spremeni, ko se razlije rdečilo okoli nizkega	sonca.	Ona je ob njem, a njemu je, ko da jo pričakuje	A
na sonce«. Vsi mi takó prisrčno privoščijo	sonca,	da se mi vsakikrat kar milo stori.No, takrat	A
je bil prijeten; obrežje je bilo rožnato od	sonca,	ki naju je grelo, ko sva šla od barkovljanskega	A
napolnil s slastjo bivanja, z radostjo zemlje in	sonca	in jezerske vode. Tako, da bi nazadnje usahnila	A
III. Ko je zvečer zapustil vas,	sonca	ni bilo več videti; a ni bilo zašlo, ker pod	A
bolj proti jugu pa bo imelo jezero še pol ure	sonca,	je pomislil.In še je pomislil, da se pravzaprav	A
bilo, da se je zdaj osnutek porajal skozi soj	sonca	na latniku, ki je bil podoben latniku pred hišo	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani