slavec (485)

Daleč je še dan. Saj bil je	slavec	le in ne škrjanec, ki je prešinil plašno ti	A
poje vsako noč; verjemi, ljubček, meni: bil je	slavec.	ROMEO Škrjanec je, oznanjevalec dneva,	A
je cvela kot rdeča roža v sončnih dneh, kot	slavec	v mraku ljubko pela na klopi sredi cvetnih leh	A
Sam ne veš 113 Kako je vse drugače zdaj! 114	Slavec	moj ... 116 Pogrebec 117 Slovo 118 Dalja ‒ sreča	A
prasketa. . / . / stran 74 . / O majniku nas	slavec	čara, ko v pesmih toži mehko bol, a čara tudi	A
tudi te ‒ gorje ti! . / . / stran 116 . /	Slavec	moj ... Slavec moj, kaj te je gnalo v kraje,	A
gorje ti! . / . / stran 116 . / Slavec moj ...	Slavec	moj, kaj te je gnalo v kraje, večen dan zelene	A
»Mraz in gnezdo razdejano.«	Slavec	moj ‒ jaz tudi. Pogrebec Kómu preje se nasmeje	A
pesmi pustil, lepši poje, podučit′ ne da se	slavec!	” Al Bog slavca ni posvaril, le posvaril je pušavca	A
nimam gledat' hoste, poslušati pridno žolno.	Slavec	žvižga svoje glase, škrlec se vrti po zraku	A
gnezda zleze -- tiho čaka konca lova.	Slavec	čute tam na veji v zrak ljubezni sladke lije	A
ki srečen, kdor ga ne pozná. Na grmu	slavec	že zapél je v dolíne se je vlégel mràz.-	A
jíma glási. Tožno poje dete bledo, kakor	slavec	v tihi noči; spremlja starec ga na citre	A
mene pa srce bolí. . / . / stran 208 . /	SLAVEC	Slavec poje v tesni kletki, tožno z	A
SLAVEC	Slavec	poje v tesni kletki, tožno z okna zrè na	A
položila mu je roko, a tam v parku bolni	slavec	je zaplakal tisti čas. ”Ah ostani še	A
bi mogel prepevati čisto in jasno kakor božji	slavec.	Preveč natanko gledajo moje razočarane, umazanosti	A
prijatelj moj. V snù ziblje ptičke pozni čas, in	slavec	ljubi kakor jaz. In kadar sapa zapihljá	A
6 V tesni kletki tam na oknu	slavec	poje, ljubici na vrt pošilja pesmi svoje	A
od vrta poslovila. Tam na oknu pa je	slavec	nehal peti, nehal peti od bolesti	A
počasi in tiho tam v šumi globoki prepeva mi	slavec	svojo melodijo.‒	A
‒ Prastaro mi,	slavec,	le poj melodijo, v oblačila le skrij me, noč	A
tu mari nadloga in reva? Sladkó v goščavi	slavec	prepeva, V višavi škerjanec glasnó žvergoli	A
so prve pesmi porojene. Kot nekdaj, je jokal	slavec	v temnih lesih, vir šumljal, drhtelo listje	A
stran 38 . \/ Glosa Zvezdice žaré v modrini;	slavec	v tihem gozdu poje. V bridki pesmi srce moje	A
hoje veverice se igrajo, v luži žabice regljajo	slavec	v tihem gozdu poje. Saj podnevi sem hodila čez	A
razsipava. V joku svojo zgubo človek Bogu toži;	slavec,	drobni slavec pa vesele kroži. Rosa, hladna	A
svojo zgubo človek Bogu toži; slavec, drobni	slavec	pa vesele kroži. Rosa, hladna rosa kamenje močila	A
mlado leto pride z novim cvetjem, zopet prideš	slavec	praznovat ga s petjem; kake nove pesmi nam prineseš	A
netopirji, boječ se motiti vesoljni mir. Le	slavec	še prepeva, ker ne more zaspati, in zakasnel	A
vsak sebi na slavo in veselje.« »A ne živi	slavec	od petja, ne žaba od kvakanja.« »Res	A
kvakanja.« »Res, da ne: oba zobljeta črve:	slavec	jih pobira med perjem in cvetjem, žaba po lužah	A
hipec, za dva ujamem par milih zvokov: ali je	slavec?	Slavec je bil!	A
dva ujamem par milih zvokov: ali je slavec?	Slavec	je bil!Slavec!	A
Slavec je bil!	Slavec!	Nad vsem se vzpenja črni svod neba, neizmeren	A
pokrajina, svetla okna, vonj, žabe, lajež, iskre,	slavec,	vlak, stenice ... Stenic ne ljubim.	A
sinko, da poplakneš cestni prah in zapoješ kakor	slavec.	« Zopet je zapela plunka, divji glasovi so jo	A
Briga se narod zanje!	Slavec	poje in tudi kos -- ali ta dva ne zahtevata	A
vzkliknilo, zaječalo. Lilije so dišale, vabile,	slavec	je pel. Zjutraj so ga našli med rožami in	A
je bila pesem, kakor bi ne zložil lepše božji	slavec	sam... Kamor sem iztegnil roko, vse je bilo	A
poljubi mrzli obraz in kako je zapel tisti večer	slavec,	ki je bil zbolel, ko sem te ostavil in ni pel	A
ko sem te ostavil in ni pel sedem noči! Ubogi	slavec	- ali se spominjaš kdaj nanj, Fanny?“ Zapel	A
spominjaš kdaj nanj, Fanny?“ Zapel je v gošči	slavec	z mehkim, globokim glasom.Oba sta strepetala	A
glasom. Oba sta strepetala - njima na čast je pel	slavec,	kakor da bi šele popje poganjalo in da bi si	A
jo je izpreletelo vselej, kadar se je oglasil	slavec,	ki je zapel nenadoma njima na čast.Kakor da	A
bele peščene poti, ki se je svetila v mesečini;	slavec	je zapel za grmom, njej na čast je zapel in	A
priklanjale in razpadale; nekje daleč se je oglasil	slavec	in v tistem hipu so zašumele mlade lipe ob cesti	A
so zastale in srce se je stisnilo ... Doktor	Slavec,	-- eleganten človek z lepimi črnimi brki --	A
plavajo po njem. Reka se vije kakor srebrn pas,	slavec	toži svojo ljubezen, ponižna vijolica se skriva	A
vrta. Pri klopi v leskov grm pa se je usedel	slavec	ter zapel žalostno pesem o nesrečni svoji ljubezni	A
dolgi štabni baraki na Petelinjem. Komandant	Slavec	je sklical na posvet vse komisarje, komandirje	A
nekje nekaj oglašalo kakor muren, potem kakor	slavec	ali lastovica.Toda nemara ni še zunaj živega	A
si ni mogel misliti. Spodaj v vrtu se oglasi	slavec.	Jajaban se ozre in v hipu uzre novo zvezdo, ki	A
zablešči in šine kot blisk na drugo stran obzorja.	Slavec	utihne.Jajabanca, ki ga spremljata klečita na	A
hočeš stran? Saj ni še blizu dan: saj to je	slavec	bil in ne škrjanec, ki ti prešinil plaho je	A
žgoli tam na granatovcu: verjemi, dragi, da je	slavec	bil.« In sliši Angelov odziv: »Bil je škrjanec	A
odziv: »Bil je škrjanec, jutra oglasnik, ne	slavec:	glej, zavisten svit obroblja razmaknjene oblake	A
nepremičnega strežnika, v katerega objemu leži. »	Slavec	je nočni svat, zunaj pa se dela dan.Po mojem	A
se dela dan. Po mojem ga oznanja črni kos, ne	slavec...	« tiho odvrne. »Reci mi, da sva samo sanjala	A
stopnicah navzdol in na koncu zastavil pot Ireni	Slavec	iz ljubljanske rubrike. Pohotno ji je segel	A
ves rdeč in poln zdravja pogledoval za Ireno	Slavec	in jo vprašal: Bova kaj fukala?Pohoten, dobrohoten	A
Kaj je to?« šepne Hela, ko se poleže spev. »	Slavec,	« dahne Ksena in še kar naprej stiska roko prijateljici	A
sva ga slišali,« razburjeno šepeče Ksena, ko	slavec	utihne.»In sploh je to dobro znamenje.«	A
»In sploh je to dobro znamenje.« »Zakaj?« »	Slavec	je občutljiv ptič.Naš planet bo živel, če pojo	A
polovnjakom pristne junaške ponižnosti. Saj se tudi	slavec	ne meni za hvalo rože.Zaloskalska »Nedeljska	A
nekje prav posebno znamenita ptica, ime ji je	slavec,	« je začel cesar. »Njegova pesem, pravijo, je	A
ni več tako daleč.« Potem se je res oglasil	slavec.	»Tole je!« je rekla deklica.	A
»Naj še enkrat zapojem cesarju?« je vprašal	slavec,	ker je bil prepričan, da je cesar eden od njih	A
je cesar eden od njih. »Njegova ekscelenca	slavec!	« se je oglasil predsednik vlade. »Meni je milostno	A
veliko lepše med zelenim drevjem,« je rekel	slavec.	Vendar je bil pripravljen oditi z njimi	A
pritrdili zlato prečko in nanjo naj bi sedel	slavec.	Ves dvor je bil navzoč in tudi mali kuhinjski	A
Cesar je bil tako dobre volje, da je rekel: »	Slavec	naj dobi odlikovanje mojih zlatih copat in naj	A
skupaj. Pa se je koncert ponesrečil, ker je živi	slavec	zapel, kakor se mu je zahotelo, umetnemu pa	A
naenkrat pa se je cesarju zahotelo, da bi mu pravi	slavec	zapel katero drugo - ampak kam je izginil?	A
»Poje čisto lepo, skoraj tako kakor pravi	slavec;	pa vendar pri njem nekaj pogrešam, ampak ne	A
pogrešam, ampak ne bi vedel, kaj.« Da ne bi pravi	slavec	kazil sloge med ljudmi, so ga pregnali iz cesarstva	A
zapovrstjo izročala vse zaklade za nove pesmi. In	slavec	je pel in pel.Prepeval je o mirni božji njivi	A
oddolžim?« »Vse si mi že povrnil,« je rekel	slavec.	»V tvojih očeh sem videl solze, ko sem ti prvikrat	A
Znova ti bom zapel.«	Slavec	je pel in pel - in cesar je sladko zaspal.	A
zdrobil v sončni prah.« »Nikar,« mu je rekel	slavec.	»Dobro je delal, dokler je mogel; pazi nanj	A
prag in skozi vrata pod zvezdno nebo, kjer poje	slavec,	v stepo, kjer cigani kurijo kresove, pozimi	B
srakoper. Okoli malega šmarna se odpravljajo	slavec,	prepelica, penica, muhovček, šmarnica, grlica	B
najbolj k srcu prirasla. Ne bom tajil, da je	slavec	in še marsikateri drugi ptiček večji umetnik	B
samo v tem, kdo nam bo povedal, kateri pevec je	slavec	in kateri je kalin.«Odmahnil je z roko, češ	B
bil tudi njen recenzent, ter doc. dr. Ingrid	Slavec	Gradišnik, ki je bila njena druga recenzentka	C
ZUPANIČ	Slavec,	Zvonka Družinska povezanost grofov Celjskih	C
Avtorica doc. dr. Zvonka Zupanič	Slavec,	dr. med. Recenzenta	C
tudi našo prihodnost. Doc. dr. Zvonka Zupanič	Slavec	je ena tistih neutrudnih raziskovalk, ki se	C
raziskovalnim delom je doc. dr. Zvonka Zupanič	Slavec	nedvomno demistificirala "celjske lobanje" in	C
odkritij, dokazuje doktorat znanosti Zvonke Zupanič	Slavec	o grofih Celjskih. Ob težavah in zaprekah, toda	C
prizadevanjih in naporih je doc. Zvonka Zupanič	Slavec	suvereno dokazala svojo medicinsko in zgodovinsko	C
raziskovalcu in piscu kot je doc. Zvonka Zupanič	Slavec.	Prof. dr. Anton Dolenc, dr. med.	C
Univerze v Ljubljani Raziskovalka Zvonka Zupanič	Slavec	je v svoji monografiji "Družinska povezanost	C
pokopani v grobnici. Avtorica Zvonka Zupanič	Slavec	je pri svoji raziskavi znamenitih zgodovinskih	C
oviram pri takšnem delu je dr. Zvonka Zupanič	Slavec	dosegla svoj cilj: sklenila je razpravo o uporabnosti	C
novosti v metodologijo raziskave. Zvonka Zupanič	Slavec	je z nekaterimi znanstvenimi ugotovitvami, tudi	C
raziskava in rezultati v delu dr. Zvonke Zupanič	Slavec	obsegajo tudi področje fizične antropologije	C
področju paleodemografije. Knjiga Zvonka Zupanič	Slavec	je zaradi tega svojevrstna anticipacija uporabe	C
Pokrajinskem muzeju Celje pridružila dr. Zvonka Zupanič	Slavec	z medicinsko študijo lobanj, ki temelji na novih	C
in umetnostna zgodovina. Dr. Zvonka Zupanič	Slavec	si je drznila vznemiriti tabuizirane relikte	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani