sekira (472)

in žolč poganjate k srcu? Ne vidite, da je	sekira	nastavljena? Ne vidite, da drve Celjski v prepad	A
Zelo duhovito, tovariš Laszlo. HUTTER: To je	sekira.	DEDAL: Točno.	A
DEDAL: Točno.	Sekira.	Grško axine.	A
Latinsko ascia. Dvorezna	sekira.	Vsaka sekira ima ostrino, lice, uho in teme;	A
Dvorezna sekira. Vsaka	sekira	ima ostrino, lice, uho in teme; dvorezna sekira	A
sekira ima ostrino, lice, uho in teme; dvorezna	sekira	ima vse dvojno, torej skupno.To je tukaj v središču	A
labirinta. LASZLO: Zakaj, za vraga, ravno	sekira?	GOLUBOVIĆ: Ker seka.	A
Sovražnika. HUTTER:	Sekira	je simbol jeze. DEDAL: Če smo že pri simbolih	A
Vsi zadržujejo dih. MAREK: Praviš, da	sekira?	Labirint -- sekira.	A
MAREK: Praviš, da sekira? Labirint --	sekira.	Če je labirint, se v njem lahko izgubiš.	A
je labirint, se v njem lahko izgubiš. Če je	sekira,	potem tudi seka ...Kaj praviš ti, Laszlo?	A
koncept preferira funkcionalno zasnovo ... da	sekira	seka ... da, kot vi mislite ... MAREK: Nisem	A
DEDAL: Ona ne dela tega z veseljem.	Sekira	se.Zato je bila danes nekoliko čudna.	A
Tridimenzionalna projekcija spiralnega labirinta ...	Sekira	ima ostrino, lice, uho, teme ... dvorezna sekira	A
Sekira ima ostrino, lice, uho, teme ... dvorezna	sekira	ima vse dvojno ... labirint je palača dvorezne	A
vsa stvar je bila izgubljena tisti hip, ko je	sekira	padla po tebi. DEDAL: Ne, pač pa takrat, ko	A
Tamle so pri prosu, tam pri otavi, v gozdu poje	sekira,	ti pa hodiš takole s puško ‒ brez dela.Zakaj	A
jaz sem potrpežljive krvi. Ampak poda se ti	sekira	in torba. Še skoro bolj všeč si mi kot takrat	A
kako strašná slepota je človeka! Ko niso meč,	sekira	in lopata jih mogle, lakota nepremagljiva preti	A
Streha nam pušča.	Sekira	podira kolje na hribu peč nima srca: če v njej	A
hitim in vem, da bom pal; šele ko pala bo name	sekira,	čutim, kako bom za Njim zaječal. Labodja pesem	A
djal na črno tnalico, samo da pride rabelj, bo	sekira	zapela rezko čez otalico, ki polna bo ljubezni	A
kosa se križavna še ne ne vrinja, je vržena	sekira	v lonec meda. Iz groba-hleva poje ptica sinja	A
manganeli in s sekirami v rokah. Tedaj je	sekira	presekala gasilcu cev in curek se je ustavil	A
- Molčite! - je revsnil. -	Sekira	je vaša! - Naša? - je vztrepetala Temnika	A
bil to zadnji vzpon njegovega življenja, in	sekira	na dolgem toporišču, ki jo je držal v svojih	A
kvišku - in z njo so švignile kvišku vse oči.	Sekira	je švignila ob počrnelem zidu, švignila mimo	A
iskre - in med iskrami se je spet zabliskala	sekira.	»Dovolj!« je pridušeno zašepetal.	A
Toda tretji se je prav tisti hip vzdignil;	sekira	ga je samo oplazila po glavi in se mu zasekala	A
rekel sivolasec glavarju vojske. - Kaj bo	sekira	tvoja in tvoj križ, kjer so	A
pozabil sekiro v gozdu, se ni tresel zanjo:	sekira	se je ponoči sama vrnila in se zasekala v tnalo	A
»Ne in še enkrat ne!«	Sekira	je ostro zažvižgala po zraku in z glasnim treskom	A
Pa tudi za palico ti lahko služi. O,	sekira	zmeraj prav pride. Z obema rokama se	A
rjave lise, ki so pričale, da je tudi tukaj pela	sekira.	Na mestu kolnika, ki se je včasih vijugal ob	A
trš, pljune v roke in visoko dvigne sekiro a	sekira	ostane v zraku, kakor bi Drejc nenadoma okamenel	A
strese glavo, a ko spet pogleda, se zgrozi in	sekira	mu pade iz rok, kakor bi ga zapustile vse moči	A
katerim odseka vsako leto sproti zeleno mladičje	sekira.	Najlepše gozde na Hribu imata Gričar in Korbin	A
velikanski gozdovi, po katerih še nikdar ni pela	sekira.	Ali tudi pusta ima svoje lepote.	A
tresla zemlja, na mesto, kjer je skrita moja	sekira,	pa bo treščila taka strela, da bo vse živo zgorelo	A
naj napravi. »Če bo na mesto, kjer je skrita	sekira,	res udarila strela, nama bo pogorela hiša,«	A
vidva iz zdravega črnega lesa, ki ga nobena	sekira	ne razseka! ju je na daleč pogladil po laseh	A
obrovska mrtva debla na tleh, no obsekala jih je že	sekira,	tudi tu se je še nahajalo mestoma starodavno	A
moram. Orožniki pravijo, da na vseh straneh poje	sekira,	« je govoril. »Zdaj je najboljši čas za sekanje	A
gospodična, »gospodarju je vsaka reč ključ. Še	sekira!	« Prijazno sta se razločila in krenila vsak na	A
Stanko. »Za zvezke potrebujem, učitelj me zmeraj	sekira,	ker nimam zvezkov.« »Učitelju že še povem, kar	A
kri, sam ni vedel, kako mu je prišla v roko	sekira,	zamahnil je proti nasprotnikoma ‒ in še in še	A
in še in še ‒ čul je divji vzklik in ropot,	sekira	mu je padla iz rok in omahnil je na tla. Zdramil	A
Poleg vašega mrtvega očeta je ležala krvava	sekira;	ali sta ga s sekiro?« Pokimala je in si tiščala	A
mu izpreže. V gozdu je takrat pela Janezova	sekira.	Ko je še pred dnevom prišel do posekanih hrastov	A
Bil je s tako ihto ob debelno grčo, da je	sekira	švistela po zraku. »V Ameriki ne vprašajo, koliko	A
ter mu pokladal detelje, je Janezu obtičala	sekira	v grči. »Miha?« je preudarjal Janez s skrbjo	A
jezno zagodrnja in s šapo odbije zamah, da je	sekira	kar sfrčala v goščo.V hipu je Golidrežu padel	A
Vse mu stoji k rokam: pero in meč, citre in	sekira,	kladivo in kopača. »Naj bo, kar bo,« je rekel	A
Začel je pri najtanjšem gabru.	Sekira	je naglo opravila svoje delo.Toda debele kaplje	A
močan borec; vedela je, da se prime njegove roké	sekira	in meč, pastirski korobač in lok.Šla je zato	A
je nenadoma obmolknil med tovariši. Njegova	sekira	je udarjala kakor ura brez prestanka in brez	A
pokazal hrbet. Nekega jutra pa je tičala njegova	sekira	zasajena v hlodu. Nikogar ni bilo, da bi jo	A
videz prav nič izpremenilo. Pela je žaga, pela	sekira;	vsak dan je poskakovala živina, ki so jo gonili	A
trepetali silni bori. Kadar se je vzdignila	sekira,	je kanila od jekla kaplja krvi v zeleni mah	A
štirideset. Bila je pri hiši kakor žaga ali	sekira,	o kateri nihče ne vé, kedaj in od koga in za	A
odmolil, je šla luč, okrogla in svetla kakor	sekira,	vse po izbi in skozi okno proti nebu; med zvezde	A
tuja kosa, v eni sami uri ga je posekala tuja	sekira.	Počivaj mirno, oče, v prezgodnjem grobu.	A
ujetnika, glej, skloni se, zavije Rožmanu glavo ...	Sekira	pade ...Krvnik si obriše ostrino in zmagonosno	A
In je otipal in izvlekel. Bila je	sekira,	a pod mokrotno in debelo rjo vsa topa, ustrupana	A
bilo deževalo, se mu je spodrsnilo. Truplo in	sekira	sta pala po skalovju navzdol in, kakor je Bog	A
rabelj tik klade, v katero je bila zasekana ostra	sekira.	Tu so se sekali štruklji.	A
mogočni gozdje, ki jih je sedaj že davno iztrebila	sekira.	To, kar raste danes, se s tedanjimi gozdi niti	A
kratke štoržiče, katere jima je bila pustila	sekira,	vzdigovala, da bi si brisala obraz. Da, da,	A
mesar velikega vola? Če bi vam zadoščala vol in	sekira,	od mesarja pa samo roka, ki sekiro vihti, bi	A
odlaga dolgo z odgovorom: mMora li biti ravno	sekira,	oče?Bolniki umirajo, da še učeni gospodje ne	A
svojo ragljo in šofer Žaga ter njegova zvesta	sekira	le prepričali, naj vztrajajo do jutra, do opoldanske	A
ročaj bodala. Ob stegnu mu je opletala kamnita	sekira.	Prek hrbta pa sta visela lok in tul.	A
po materi pa ne, obema je vrgel v brk, da je	sekira	pravzaprav njegova.Oče njegove matere, Drzni	A
sedaj že pokopane matere, Skalne Zvezde. »	Sekira	bo moja.Jaz sem prvorojeni.«	A
»Khmm!« je revsnil Zvezde sin. »	Sekira	moja.Ti pa meni pokoren,« se je naraščal Neokretni	A
mogočni razgledni hrast sveto drevo. Nobena	sekira	se ga ni smela dotakniti.Niti rezilo ne.	A
In se ga ne bo smela pritakniti nobena druga	sekira	in nobeno drugo rezilo, kakor samo njegovo.	A
zasvetlikala bronasta zapestnica. Včasih je trčila	sekira	ob sekiro, kamen ob kamen. Redkokdo je premogel	A
Ostrorogi je nehote segel ob bok, kjer naj bi visela	sekira.	Prijel je v prazno.	A
in vzel v roke sulico z novo bronasto ostjo.	Sekira	mu je pa že tako opletala ob bedru in bodalo	A
morali v sužnost med nečloveške Turke. Pela je	sekira	v hrastovem gozdu; razkopavali so upepeljene	A
Pomagaj mi, da bo prav.« V kuhinji pa je pela	sekira	in med udarce se je usipal Ančkin smeh. * Drva	A
in ‒ cmokne ga na ploh; niti obrisan ni! In	sekira,	s katero meso seka, ni niti očedena! In mačka	A
enakih njenih sester tukaj, katere pa je podrla	sekira.	Tako je sedaj okrog gradiča in v blizu petdesetih	A
prestrašil. Čutil je, da so mu roke mahedrave,	sekira	prečudno težka in smrekovina nenavadno trda	A
nalivu. Po ti hosti, mislim, da še ni pela nikoli	sekira,	in vendar je bila vsa pokvečena, škrambolasta	A
velik gozd; imenuje se Rasno. Zdaj poje v njem	sekira,	ki ga nemilo podira in pokončuje, ali še pred	A
a je zaječal takoj, ker ga je usekala ostra	sekira	za tilnik. Prevrgel se je in obležal v krvi	A
se zagnali vanj. Košutnik je zamahnil z roko,	sekira	je siknila po zraku, a še preden je zadela,	A
padel, in težko mu je padla neznana kmetska	sekira	na senca, da je obležal in se ni ganil več.	A
čarovnika v pravični jezi. Pa ga nisem jaz,	sekira	ga je ...A kje je primera?	A
videz prav nič izpremenilo. Pela je žaga, pela	sekira;	vsak dan je poskakovala živina, ki so jo gonili	A
Še je. Tudi cepin,	sekira	in močna veriga so še tam.Iz cekarja, ki visi	A
stopil na ta svet, naj bo kdorkoli, čakajo meč,	sekira	in lečni žarek.In tega, če mene ne bo več, ne	A
kamnoma trka: tako prosi za kamnito sekiro. »	Sekira,	zrenči sekira, Tu.« Starec ga gleda v usta in	A
tako prosi za kamnito sekiro. »Sekira, zrenči	sekira,	Tu.« Starec ga gleda v usta in poskuša nekaj	A
izgolčati, kar in niti malo podobno njegovi besedi	sekira.	Ne zmore in ne zmore govorice.	A
zmore govorice. »Rad bi, da bi izgoltnil vsaj	sekira.	« Ne pomore.	A
bi potrebovala. Mojster, je v tej koči kakšna	sekira?	« »Takoj prinesem, gospod Polde.	A
Vpišite jo med vino, jedačo in spanje. Vaša	sekira	je ostala.« »Kje?«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani