rožo (661)

tleh. Nežka stoji pred špeglom, slamnik in	rožo	na njem popravlja. PRVI NASTOP Matiček	A
tako moram že od ene same narpréd vzeti. Vzame	rožo	od Tončka in ga na čelo kušne.K Nežki. Al se	A
pasto in v prazen kozarec vtakne šopek. Eno	rožo	vzame in mu jo položi na kolena.Nekje med hodniki	A
odlomki neke melodije. LJUBICA (vzame še eno	rožo)	: Emerik igra . . . slišiš? Simon pokima	A
plesna obleka, v laseh nad sencem ima rdečo	rožo.	Za to opravo je njen obraz preveč otroški, njeno	A
... Le roko mi daj za prijazno slovo in še to	rožo	za spomin. POLJANEC: Kaj govoriš, kar ne	A
samo sebi. ŠTUDENT bere: Fant je videl	rožo	čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko	A
ali je minilo tisočletje? Fant je videl	rožo	čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko	A
MRVA: Fant je videl	rožo	čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko	A
obžarjeni; Poljanec jih sprejema v svatovski suknji,	rožo	v gumbnici POLJANEC: Pozdravljeni!Težko,	A
sanjah se mi je zaželelo, da bi imel eno samo	rožo,	da bi jo držal v roki, pritisnil jo k ustnicam	A
Kdo je? POLJANEC šepetaje: Mati ... dajte mi	rožo	... do ustnic mi jo dajte!... Ali dali ste mi kamen	A
je ime? Nič manj bi ne dišala roža, če bi je	rožo	ne imenovali.In Romeo ostal bi ves popolen,	A
dih razvije morda popek ljubezni mlade v lepo	rožo,	dokler se drugikrat ne vidiva.Zdaj lahko noč	A
brez misli, posebno če so rože v sobi ... Vzame	rožo	in jo približa obrazu, pol ležé.Tako bi človek	A
... Kdorkoli za kamen tá vé, Vejo vrže,	rožo	poljsko prédenj Po cesti tod mimogredé.« »Ko	A
jaz še lepšo, Póšljem tebi, kar imaš najrajši:	Rožo	bélo in napól razcvélo, V vrtu kmetov mojih	A
repeč: »Naredi mi zibko pisano, na eno stran	rožo	narisano, na drugo stran nagelj rdeč, da bo	A
88 . \/ In delam zibko pisano, na eno stran	rožo	narisano, na drugo stran nagelj rdeč, da bo	A
Dejala si: »Kaj li pozabil boš na lilijo in	rožo	svojo milo?« Ne, ne, preljuba moja, drugih rož	A
čistegá godec jé ognja vnet za Micko bogato,	rožo	deklet. Zastonj več druzih postopa za njo, le	A
mraku pred menoj, v nemirnih prstkih belo	rožo	in nepok�j in strah v očéh -- v bojazni	A
BOLNIK Fant je videl	rožo	čudotvorno, v sanjah jo je videl daljnožarko	A
žalostno in pusto tod ... Fant, ki je dekleta z	rožo	bil okitil, je obležal v hostah lansko zimo	A
bil vesel, pa táko pesem si je pel: »Najlepšo	rožo	bom izbral in svoji ljubici jo dal; saj bodem	A
zlatom vdelano, čez krilo pa srebrni pas in	rožo	dene v kito las, ki jo vrtnár je včeraj dal	A
vodi bom do kolen. V laseh imam prostor za	rožo	črno, bel znak. Odpirala se bodo vrata, na oknih	A
Za obzorjem izgine. Je v strahu skovalo srce	rožo	črno, tuje ime? Drsiva v nič.	A
objamem, od ljubezni vnet, daj, da s tabo vzamem	rožo	vseh deklet! Rožo te gojiti hočem zvest vrtnar	A
vnet, daj, da s tabo vzamem rožo vseh deklet!	Rožo	te gojiti hočem zvest vrtnar, ljubi veren biti	A
kakor žarni blisk se vžge skoz praprot in skoz	rožo	odolin. Napete so čez kose in čez brane rjuhe	A
hripav smeh žalujke. Skoz praprot in skoz	rožo	odolin gre z mojim njihov duh zahrbten, lačen	A
Za vse bom posedmeril kot odmev prepasno	rožo	in podložno. Noč premostitveno bom razodel iz	A
se krvi: ednina v Pesmi, vnebohodni vrt. Za	rožo	in za pecelj me lovi moj angel, ki je obhajilna	A
970826131225~970826132919 .. . / hiša.484 . \/	rožo"	, kakor se je izrazil svojim tovarišem.Najela	A
na bel prt in jo začel s prstom raztegavati v	rožo.	Zraven pa je mislil na svojo domačijo, na svoje	A
privlekli iz hleva Lisko, nato Mavro, Sivko in	Rožo.	Vse so se otepale in zmedeno vrtele glave, ker	A
pa je sredi zlatih klasov zagledal nenavadno	rožo,	ki je na dolgih pecljih imela sedem krvavečih	A
»Nič.	Rožo	mi bo dala.« »Rožo ti bo dala?«	A
Rožo mi bo dala.« »	Rožo	ti bo dala?« »Sončnico.«	A
če je bilo dekle pametno, mu je včasih dala	rožo.	Ko se je poročila, Matic ni bil preveč žalosten	A
dolino. Včasih je šel k ljubici, da mu je dala	rožo,	enkrat na teden pa je krenil v Dominov rob ter	A
konec, tam pa je pelargonijo zamenjal za drugo	rožo	in jo spet odnesel drugam.Neslišno je kolovratil	A
rečemo majnica, majnice imam rada, edino to	rožo,	je rekla.Sem vedel, sem rekel, zato sem ti jo	A
bolje. Prešeren si je utrgal zdaj sam kakšno	rožo	ali si povil kak šopek in se skrivnostno ponašal	A
je razvnel. »O, reci ji, kako hrepenim videti	rožo	v njenih laseh in slišati njen pozdrav. Glej	A
Nekaj bo res treba storiti! Smrtno	rožo	bi morala imeti v žepu, se je spomnil Halgato	A
pač težko privadila,« je zaskrbelo regratovo	rožo.	»Navadila se boš, da ne mirujem,« je dejalo	A
kako dobro znamenje?« se je vprašal. »Če bi	rožo,	recimo, utrgal in bi...?« je za hip pomislil.	A
»Eh,« je nato odmahnil. »Regratovo	rožo,	da bi utrgal?« se je grenko nasmehnil.»Kdo pa	A
se zatekal v samoto, potem pa sem srečal tole	rožo...	«	A
« »	Rožo,	da bi srečal?« je našobila ustnice in dvignila	A
obžalovala, da sem bila taka s tabo.« »Paziva na	rožo,	« se je nežno odmaknil. »Seveda, takoj jo bom	A
ti izmisliš, ljubi, da mi prineseš regratovo	rožo.	« Julija je regratovo rožo vtaknila v stekleno	A
« . / . / stran 19 . / Julija je regratovo	rožo	vtaknila v stekleno vazo in jo položila na okensko	A
S svinčnikom je pokazal tu na list, tam na	rožo	ali potočnico v cvetličnih kitah ter na metulje	A
krasna handžijica. Popje se je razvilo v nežno	rožo.	Velik siromak je oni, ki plete zunaj košaro;	A
padali na oči, ona je stala pri oknu, vrteč	rožo	v ustih in ni odvrnila pogleda od Lazarja.Lazar	A
mlada žena na vsem životu, dvignila roko po	rožo	in je povela z njo gracijozno, kakor kaka imenitna	A
s klobukom na primojduš, za klobukom sončno	rožo,	veliko kakor pehar, golorok ‒ in vleče in tlači	A
bele miši. Poljubujejo kruh in karanfil in	rožo.	Mislim: pod milim nebom ni stvari, ki je ne bi	A
srce iz malega kruhka. Na vrhu je imelo rdečo	rožo,	na levi in desni papirček in verz na njem.	A
Vidiš ga?« Potegnil je iz žepa srce z rdečo	rožo.	Ančka se je na glas zasmejala, gledala veliko	A
gospodarju, da prvo raztveze zvončarko, cikasto	Rožo.	Na mizi ga je čakalo kosilo.	A
Nisem jih pričakal. Moral sem sam za ciko	Rožo	in z njo dalje po senožetih.Hudo jezen sem bil	A
vseh plati izpod zavetja gozda in se strnile za	Rožo	v pasoč se trop.Pogledal sem nazaj; morda se	A
Ni ga bilo. Zato sem sledil	Rožo	za petami.Bila mi je varuhinja in vodnica.	A
nje. Začel je jemati: nagelj za nageljnom,	rožo	za rožo.Z nepopisno nežnostjo je nosila ta od	A
Začel je jemati: nagelj za nageljnom, rožo za	rožo.	Z nepopisno nežnostjo je nosila ta od rude in	A
soncu razcvetela cerkvica svete Uršule v prelepo	rožo	in z Oljske gore se je prelivalo prav do starčevih	A
haljo oblečena, z zlatim pasom prepasana in belo	rožo	v umetelno spletenih zlatih laseh. Tisto	A
neutrujena, in tam daleč, na hribu vidim tisto	rožo	čudotvorno.Naravnost gledajo oči, hrepenenja	A
nekoliko usehel; v laseh pa je imela lepo belo	rožo.	Bolj otroška je bila in bolj nežna nego kdaj	A
v svojo izbo, vzel sem klobuk in lepo rdečo	rožo,	ki je bila v vazi, in sem se napotil k nji.	A
nasmehnila se je. ”Ná, gospodična Tini, to	rožo	sem ti prinesel s potovanja!“ Vzela je rožo	A
rožo sem ti prinesel s potovanja!“ Vzela je	rožo	in jo je položila na mizo; jaz pa sem spoznal	A
bi se bila veselo zasmejala, vtaknila bi bila	rožo	v lase, ali bi jo bila pripela na prsi.	A
mislila!“ S slokimi, belimi prsti je razcefrala	rožo,	pometala rdeče lističe v prah. In je stopila	A
Katica je ugledala v njeni roki prelepo rdečo	rožo,	kakor da bi bila pravkar vzcvetela iz tenkih	A
mi je sanjalo, in mi je prinesla lepo rdečo	rožo.	Mimo je šla in je prišla k meni...«	A
lomiva jadac zánjo, -- a jaz ti dam najlepšo	rožo	iz svojega vrta.“ Pera je povzdignil obrvi	A
misel, da bi se oblekla v belo obleko, vtaknila	rožo	v lase, da bi igrala na mandolino in plesalaod	A
godi tam?“ Prešerna in lepa ženska je ponujala	rožo	gospodu, ki je bil star, plešast in rumen.Jakob	A
Gospod je položil goldinar na mizo, vzel je	rožo	in je še poduhal ni. ”En goldinar!“ je vzkliknil	A
plešasti, rumeni gospod je prijel goldinarsko	rožo	s palcem in kazalcem, zamahnil je dvakrat z	A
levici je držal eno samo, bahato razcvelo rdečo	rožo.	Miren smehljaj je bil na njegovih ustnicah, pod	A
premislil. Liza ni iztegnila roke, da bi sprejela	rožo.	Mrtve so visele roke ob životu, telo pa je omahnilo	A
popek, ves nedolžen, se je razvil v pohotno	rožo.	Saj ni mogel drugače; kaj naj bi se bil razvil	A
Prišla je mimo v svetli poletni obleki, belo	rožo	v laseh. Učitelj je poskočil s stola, pridružil	A
roko si je popravila frizuro, pritrdila si je	rožo	v laseh in odšla sta v dvorano. Prihitel	A
njegovi rami. Mate se je nasmehnil, vzel je	rožo	iz njenih las in si jo je vteknil v gumbnico	A
radostila, ne mené se za jadno, smrtno ranjeno	rožo,	umirajočo sredi duhtečega, cvetnega vrta ...On	A
je imela širok klobuk in pod klobukom rdečo	rožo.	Ker je bila pomlad vsenaokoli, je bil njen obraz	A
je bila preohlapna in v gumbnici je imel belo	rožo.	Vsa bela je bila Marta, šopek belih rož je imela	A
ko je stala pred njim, še v beli obleki, še	rožo	v laseh, zaupen smehljaj na ustnicah. ”Žalosten	A
mi, da izgubi v tistem trenotku vso lepoto.	Rožo	denem na prsa in uvene ...Ali je to samo na mojih	A
Oblekla je Magdalena svojo najlepšo obleko in belo	rožo	je vzela iz vaze pred zrcalom ter jo pripela	A
njena tenka roka je časih narahlo pobožala	rožo,	kakor jo poboža sončen žarek.Glava je klonila	A
sem elegantnega človeka v sivi ogrinjači, belo	rožo	v gumbnici.Hodil je prej nalahko sključen, kakor	A
slamnik na glavi in na slamniku imenitno rdečo	rožo.	Tam je stala pod stopnicami v ubogi svoji	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani