nova beseda iz Slovenije
te mlajši je dekl′co snubov, saj v resnici je | pobič | je ljubov, čez eno leto jo je vzev, vendar presneto | A |
eljubljeno dekle, le nič ne žaluj. Poglej, sam tvoj | pobič | stoji pred teboj. Obriši si solze, veselo zapoj | A |
Pojdem u rute, tam, kjer je mraz, tam je moj | pobič, | moj pobič je pokopan. Tam dol pokleknem, mal | A |
rute, tam, kjer je mraz, tam je moj pobič, moj | pobič | je pokopan. Tam dol pokleknem, mal′ požebram | A |
Tam dol pokleknem, mal′ požebram, da n′bo moj | pobič, | moj pobič ležal koj sam. Po jezeru bliz′ Triglav | A |
pokleknem, mal′ požebram, da n′bo moj pobič, moj | pobič | ležal koj sam. Po jezeru bliz′ Triglava Po | A |
gorah grmi in se bliska 78 Po gorah je ivje 80 | Pobič | sem star šele osemnajst let 81 Pojdam v rute | A |
kje sem pa jaz! [ Bled ] . / . / stran 81 . / | Pobič | sem star šele osemnajst let Pobič sem star šele | A |
stran 81 . / Pobič sem star šele osemnajst let | Pobič | sem star šele osemnajst let, cesar me hoče k | A |
hoče k soldatom imet. Kako bom soldat, k′ sem | pobič | premlad, k′ ne morem še puške držat! Pri fari | A |
dokler se je gospodar ni usmilil.« »Beži v hišo, | pobič; | Mica naj ti odreze kos kruha, Kverhu pa povej | A |
kakor general. Pa ni bil general, ampak majhen | pobič. | Drugi, črnih oči in las, tudi po licu umazan | A |
zapel: »Hopsasa, talala!« Tačas pa prileti mimo | pobič, | za hip postoji, zgrabi puško-palico: »Moja je | A |
Vštric vojaka in treh fantičev je postala. »Ti | pobič | mali,« je dejala, »vojaku daj klobaso, ne dudek | A |
Odkril se je in stopil sred sobe ter začel peti: | Pobič | sem star šele osemnajst let ...Družba se je zasmejala | A |
stene in ga podržal pred Jančarjem: »Poglej se ‒ | pobič | sivček!«Toda Jančar se ni dal ugnati. | A |
tvojega fanta? Sram te bodi - šestnajstleten | pobič! | « -Mati je zaloputnila duri in oče se je smejal | A |
vseh strani, in tam je Jerina, lahkomiselni | pobič; | s tem se ne bo možila, preveč je pametna; tam | A |
hlapčiču devetih let, Boštjanu. Bil je ta negodni | pobič | sin potepene ženske in nevrednega očeta, ki | A |
/ stran 20 . / TRETJE POGLAVJE Prišel je | pobič | lep in mlad, pa kaj mi je prinesel, vprašala | A |
si se priklatil kdove odkod. Čakaj, čakaj, ti | pobič! | Viš, prišel si pravemu v roke. | A |
roke. Jaz ti preženem vse potepuške misli, jaz, | pobič! | ‒ Čakaj, naj pogledam še tvojo sestrico. | A |
zavpil mož, ker ga je resnično bolelo. »Izpusti, | pobič, | rečem ti, izpusti!« A Kekec ni izpustil, ampak | A |
dečka, ker je mislil, da se norčuje iz njega. » | Pobič, | pobič ‒ pazi, da te ne zagrabim enkrat prav | A |
je mislil, da se norčuje iz njega. »Pobič, | pobič | ‒ pazi, da te ne zagrabim enkrat prav pošteno | A |
trikrat je pokimal v svojem veselju z glavo. »Oj, | pobič, | pobič!« je odgovoril s tihim glasom.»Sam bog | A |
pokimal v svojem veselju z glavo. »Oj, pobič, | pobič! | « je odgovoril s tihim glasom.»Sam bog te je | A |
že skoraj od samega strahu in trpljenja ... Oj, | pobič, | pobič!Samo da si prišel! | A |
skoraj od samega strahu in trpljenja ... Oj, pobič, | pobič! | Samo da si prišel! | A |
Samo da si prišel! Pa me rešiš, | pobič, | strašnega trpljenja me rešiš ...« | A |
potrepljal po rami in mu dejal: »Ti si me rešil, ti, | pobič! | Oj, kako ti bom hvaležen vse življenje, da si | A |
je držala smrt za vrat, pa si jo zapodil ti, | pobič! | Kako ti bom hvaležen, oj, kako! | A |
Kako ti bom hvaležen, oj, kako! Pa kdo si ti, | pobič? | Daj, povej, da se ti morem zahvaliti ... | A |
« »Ti prebiti | pobič! | « je zarežal Bedanec.»Kaj se onegaviš in me zadržuješ | A |
se upate!« . / . / stran 52 . / »Tiho bodi, | pobič! | « je zagodrnjal Bedanec.»Saj sem že slišal o | A |
pravih ušes za pesmi in vedno godrnjate.« »Tiho, | pobič! | « je velel Bedanec in je sedel na trato. »Izpustim | A |
doma, če me boš poslušal. Zato pa odpri ušesa, | pobič, | in poslušaj!« In Bedanec je pričel pripovedovati | A |
zagodel in zamahnil z roko. »Kaj me sprašuješ, | pobič! | « je zagodrnjal.»Brigaj se za sebe in ne meni | A |
poslušaj tudi ti sovo, da me ne bo strah! Saj ti si | pobič | in se ne bojiš sove, pa jo lahko preženeš, da | A |
ravnokar govoril? Menica, rečem ti, da je Kekec | pobič, | da mu ni para daleč naokrog. Hoj, ta bo še zagodel | A |
Rad bi videl tisti jezik. Zato pa pazi, ti | pobič, | da ti ne izderem iz ust tistega jezika.Pa boš | A |
dečka okrog vratu in mu velel: »Daj, začni, | pobič! | Svojo lepo pesem začni, da jo sliši Kosobrin | A |
Pa se bo kar prevračal tam na skali ... Začni, | pobič, | in jaz ti bom pomagal!« Kekec se ni pomišljal | A |
nepridiprav? O, mislil sem da je Kekec kakšen | pobič. | A zdaj vem, da je nepridiprav, kot vsi drugi | A |
po mizi, za katero je Kekec sedel. »Rečem ti, | pobič, | nocoj ti rečem zadnjikrat, da mi pojdeš h Kosobrinu | A |
bajte. Potem pa grem jaz sam tja ‒ in rečem ti, | pobič, | da starem tega zajčka, z rokami ga starem tako | A |
Meno? ‒ Jojmene, da mi poveš kaj takega, ti | pobič! | « Kosobrin je sklepal z rokami in je tarnal in | A |
premislite malo, pa bo vse v redu!« »Prav praviš, | pobič! | « je odvrnil Kosobrin in se je oddahnil. »Premisliti | A |
medveda za soseda kot Bedanca. Pa saj ga poznaš, | pobič | ...Ali nisi rekel, da ga ni doma? | A |
rekel, da ga ni doma? Ali si resnico govoril, | pobič? | Povej, povej! | A |
ker se ga strašno bojim ... Kar resnico govori, | pobič! | « »Ni ga doma,« je odgovoril Kekec. | A |
« »Daj, nehaj, | pobič! | « se je prestrašil Kosobrin.»Kaj govoriš tako | A |
Bedancu zaigrati pošteno? Kdo, te vprašam, | pobič? | « »Hm,« je odvrnil Kekec in se je nasmehnil. | A |
ne manjka ničesar ... O, da bi bil vedel ti, | pobič, | kako je razgrajal Bedanec tisti dan!Videl je | A |
trenutek pričakoval smrti. Pa si prišel ti, | pobič, | in si me rešil.Oj, stokrat hvala naj ti bo, | A |
in si me rešil. Oj, stokrat hvala naj ti bo, | pobič! | « Kekec je poslušal ves zamiš kaktan68 | A |
potrepljal po rami in je dejal: »Saj sem vedel, da si | pobič, | ki mu ni para ... Kekec, samo potrpi sedem dni | A |
ker prej mi je nemogoče ... O, Kekec je vesel | pobič | in prevejan kot nihče na svetu.Pa nama bo delal | A |
zdaj, stric Bedanec, strašno gorje!« »Tiho, | pobič! | « je zagodrnjal Bedanec.»Saj sem ti rekel, da | A |
vprašal Kekca in se je smejal. »Vesel pa si, | pobič, | vesel ‒ ni ti kaj reči ...Pa kam greš s culo na | A |
Pa kam greš s culo na hrbtu? Ha, ti | pobič? | « Kekec se je okrenil, pa je odgovoril: »Ej, | A |
Glejte si no, glejte! Pa za pot bi rad vedel, ti | pobič? | ‒ Glej, tista pot, ki drži preko polja do malega | A |
služit greš, a si tako vesel! Ti si pa res čuden | pobič | ...« | A |
Pehta se je za trenutek ustavila. »Ti prebiti | pobič! | « je srdito zaklicala.»Čakaj, čakaj! | A |
strgal ‒ šlek, šlek, teta Pehtara!« »Ti prebiti | pobič! | « je zaklicala Pehta še enkrat in se je na vso | A |
stala pred njim Pehta in se mu smejala. »No, | pobič! | « mu je rekla. »Ali te nisem ujela? | A |
te ni sram, da se tako grdo hvalisaš? Kaj, | pobič? | ‒ O, Pehti še ni nihče ubežal, pa tudi ti ne | A |
siromak kruljav še deset dni. Vse to si storil, | pobič, | in zato si zaslužil pošteno kazen.Le čakaj me | A |
pošteno vedeš. Samo, če ne mlatiš prazne slame, | pobič, | in se ne hliniš, ker te je strah mene in mojega | A |
hliniš, ker te je strah mene in mojega volka? Ha, | pobič? | « »Zakaj bi se hlinil?« je odvrnil Kekec prostodušno | A |
ugajala tista pesem. A vseeno pojdeš z mano, | pobič! | Odvedel si mi Mojco, a meni je dolgočasno, če | A |
A volk ima strašne zobe ‒ strašne, ti rečem, | pobič! | « Kekec se je posmejal v svojem srcu, ko je slišal | A |
razumem, teta Pehtara!« »Ti si pravi nepridiprav, | pobič! | « se je zasmejala Pehta. »Pa le nikar se ne boj | A |
raztrga, kot bi trenil. Zato pa bodi pameten, | pobič, | in pazi, pazi, da te ne zadene nesreča ...A zdaj | A |
goro, ker bo kmalu večer in noč. Daj mi roko, | pobič! | « Pehta je prijela Kekca za roko pa so se napotili | A |
z roko in je odgovorila: »Ne bodi nestrpen, | pobič! | Boš že videl, kam te povedem ... | A |
in sem jo zažgala. In vsega tega si ti kriv, | pobič. | « »Kaj? | A |
« »Daleč gremo, | pobič, | « je odvrnila Pehta.»Pod belimi gorami imam drugo | A |
preden pridemo tja. Zato pa le čvrsto stopi, | pobič! | Kmalu vzide svetli mesec in videlo se bo kakor | A |
Ali ni res, teta Pehtara?« »Tiho, tiho, | pobič! | « ga je posvarila Pehta.»Potrpi malo! | A |
si no, pa si že vstal. Pa zakaj si že vstal, | pobič? | « Kekec je stal in se čudil. | A |
rekel, ko je končal: »Navadna zgodba, dragi | pobič. | Konec te zgodbe bo pa, da boš moral pobrati šivanke | A |
jim ne umaknem nikoli.« »Poslušaj me, ljubi | pobič, | « ga je prekinil Košutnik. »Moja preteklost nikomur | A |
pa svetujete, naj se umaknem?« »Mlad si še, | pobič, | vse življenje je še pred tabo,« je odvrnil Košutnik | A |
Ali te je še vedno strah medveda? Kaj je, | pobič? | « Gab se je stresnil in se napol dvignil. | A |
« »Le tiho, | pobič! | « ga je pokregal oče.»Kaj boš pač ti vedel, ko | A |
to vem, da rožaponoža prinese nesrečo. Glej, | pobič! | Ko sem bil tako mlad, kakor si ti zdajle, tudi | A |
sam sebi, ker je videl, da je snažen kot noben | pobič | na vasi.Samo lasje mu niso stali kaj prav, ker | A |
in je pogledal s strašnim pogledom na Gaba. » | Pobič, | ne imej me za norca!« je zarjul. »Kaj lažeš | A |
vzame medved v naših krajih? ‒ preveč lažeš, | pobič, | s svojim gobezdanjem. Če mi zdajle ne poveš | A |
je pa izpregovoril in vprašal: »Čigav si pa, | pobič, | in od kod?« Urno je Gab odgovoril, pa se ni | A |
Spregovoril je s svojim debelim glasom: »Kje pa si, | pobič? | Kam si se stisnil, da te ne vidim? | A |
kozavega moža, ki ga je klical: »Kje pa si, | pobič? | Ali spiš? | A |
je zaprl in je sedel na pograd. ‒ »Sem stopi, | pobič, | in sedi k meni!« je velel na kratko. Gab se | A |
potegnil z roko prek nagubanega čela in dejal: » | Pobič, | ti si videl včeraj medveda doli v goščavi?Povej | A |
povprašati. A tedaj je mož zamahnil z roko in dejal: » | Pobič, | ti ostaneš nocoj pri meni tu v koči.Na pogradu | A |
prešla slast po moji živini. Ali boš pasel, | pobič? | Pa boš tudi pazil na živino, kakor je treba? | A |
že pasem, odkar se vem spominjati.« »Prav, | pobič! | « je dejal.»Saj ne bo zastonj ... | A |
Gabu in mu je rekel: »S tole ga bova jutri, | pobič! | Pričakava ga zvečer, pa bo po njem!« | A |
Rano v jutru je zbudil mož Gaba. »Vstani, | pobič! | ‒ | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |