park (12.201)

vprašajo, kam hodite lulat? HONZA: Namreč v	park.	ANASTAZIJA: Kot tisti grozni psi.	A
JULA: Res je, Honza. V	park	spada. HONZA: Ah, park.	A
V park spada. HONZA: Ah,	park.	Trava.	A
duri; v sobo se žarko izlije večer; pod verando	park	z jezerom; v daljavi se prikažejo rdeče obrobljene	A
ozre v stran, govori tišje: Ko sem šla skozi	park,	še nisem vedela, da sem se napotila k tebi.	A
Pod nami Zadar, v nas visoki junij.	Park	je razprt pred nami kakor dlan in jaz zastokam	A
manjši vse je lépo in preprosto. In gresta v	park.	Jaz pa ju zapustim, saj sta zgolj smog spominov	A
soncu, dežju, vetru in ljudem. Kot narodni	park	nemoči ležijo majhne na visokih gričih. Stopinje	A
Prisluhnem molku kakor sporočilu. Vreteno	Park	udarja ob moj želod. Zavetje v umrjočem toplem	A
takó pogledujejo za mano, da potem zavijem v	park	ob šolskem poslopju.A zdaj se jim verjetno zdim	A
ki so rasle v breg; na desno je bil pod cesto	park,	ki je bil tudi temen zavoljo cipres in umazanih	A
jezero, ki ga skrivajo ciprese, je pomislil. Na	park	in vilo pa se je spuščala zdaj sivkasta zavesa	A
ne da bi vedel zakaj. General je šel skozi	park	in Ernest je zavil za njim, potem je šel po	A
po mnenju drugih pa hči Oceana in sestra treh	Park.	Upodabljali so jo kot deklico z zavezanimi očmi	A
nasmiha mila zelenkasta površina. Trava, ptice,	park,	zelena oaza sredi mesta.To je pomlad, začetek	A
korigiral zavarovalniške tiske, podnevi je hodil v	park	in ure dolgo posedal ob potoku, kjer so rasle	A
Potem se spomnim, da smo se opotekali skozi	park	in po samih ozkih ulicah.Visoko zgoraj so bila	A
konjske dirke in jedla čevapčiče in pila. Pa skozi	park	in po hribčkih okoli.Vse je bilo svetlo in zeleno	A
Usoda jo je pripeljala v tisti avto, v tisti	park	in naju tja.Jaz nisem kriv, jaz sem in jaz bom	A
če se odloči zanjo. Pomislil je, da je tale	park	pravzaprav zelo daleč in da lahko na poti do	A
stavek, in pritekel bom do parka Audobon. A.	Park	Audobon, tam imajo tudi Zoo, od Audobona do	A
svojimi znanstvenimi in pisateljskimi mislimi čez	park	Audobon, skozi globoko in visoko gradivo svoje	A
Ulice so bile zasute s smetmi. East River	Park	je bil videti kot gorata, opustošena pokrajina	A
tovornjake in med klice smetarjev. Tompkinsov	park	je bil že očiščen.Zmeraj hitreje je hodil.	A
avtomobilska reka je hrumela mimo, zavil je v Centralni	park,	tekel je po stezi za konje in noge so se mu	A
ščurkov. Ob dopoldnevih se je vozil v Battery	Park,	čisto na koncu Manhattana.Tam se je razločno	A
ali pa samo od časa do časa napotijo v mestni	park,	da bi se naužili svežega zraka ali počeli karkoli	A
dokoplje do spoznanja, da bo prav zares moral v	park,	stopi do bližnje trafike in kupi Tovariša.Tovariš	A
in moje nerazločne besede. Šel sem mimo in v	park	in se ustavil pred drsališčem. Gledal sem	A
pregovore in reke, z vozičkom jo bom peljal v	park.	Počasi se bom postaral.	A
Škoda vsak dan narašča. Vozni	park,	dnevnice za tisoče ljudi, kaj si vendar mislimo	A
vojašnico so se vračali skozi famozni ‘Picin	park’	, kjer so se zbirale poceni kurbe in zares se	A
Okoli enih zjutraj sta objeta odšla v bližnji	park	poiskat najtemnejšo in najbolj oddaljeno klopco	A
mestne četrti. Tisti dan so mu oči ušle skozi	park	in se po prazni cesti spustile v tek.Prav tedaj	A
se izkaže, koliko so vredne, vrhu tega ga je	park,	v katerem je posedal vedno na isti klopi, kar	A
predelu, še zmenil ne bi bil za njen prihod, ta	park	pa je bil njegov, prisvojil si ga je z neštetimi	A
lastništvo. Dva dečka sta jo ubirala skozi	park,	pobirala sta za Rdeči križ.Ko sta ga ugledala	A
in jima pustila mrak, z dreves so se usule v	park	prve zvezde, v hišah so že potegovali spodobne	A
torej posamično, vsak zase in vsak čez ves	park,	da se ne bi izdala drug drugemu.Računal sem	A
ker je nedelja in ker se s ceste ne vidi v	park,	dolgo se že nisva videla, najboljše, da prideš	A
prihajaš, je rekel. Že je spremljal Nini skozi	park	na cesto, dve klopi sta si zakričali svoji samoti	A
Tjaž ni mogel več razločiti, kje je obtičal	park	z njegovo klopjo in kostanji, tam doli nekje	A
trge, sprevod naj zavije kar po bližnjici skozi	park,	ta pot bo najbližja.Vsem je bil v napoto ta	A
pst, pst!« »Na tem ozemlju bo stal lahko lep	park.	Sedaj je še vse v povojih.	A
ni vedel, nazaj ni znal. Prekoračil je tisti	park	in njegovo oko je zadelo ob nove vrste dolgih	A
Tendo Lalo na običajni izprehod v Kuropatnikov	park.	V parku stoji namreč general Kuropatkin, bronast	A
pa teh dveh eden hladil tam v senci in bi se	park	nazival po njem in ne po generalu. Torej v oni	A
nisem, ni bilo časa. Kapo na glavo pa hajdi v	park,	če bo moč še kaj rešiti. Že od daleč sem ga	A
Žalostno je odkimal, da ne, in potem omenil	park	na Ambroževem trgu.Že šestkrat je bil na novo	A
vprek, v pičli senci polega vojak! Kar naj je	park,	je vaška gmajna! Biser v belem plašču se je	A
toda njegov rajon nehava prav pred parkom.	Park	ne spada več v njegov rajon in so kompetence	A
dejal gospod upravitelj, je moral prepustiti	park	na Ambroževem trgu gorjupi njegovi usodi.Taka	A
semkaj sto voz. . / . / stran 267 . / Tu bo	park	naše kompanije.« »Kaj?« je vprašal zateglo Golob	A
sključen pred njim in se ni več ozrl na trenski	park.	V tem je završalo po vasi.	A
Prečkala je železniško progo pri vhodu v mestni	park.	Tivoli!	A
pridi ponj v Moste, da ga boš peljala v Bloudkov	park,	ker dobi kol, če tam zamudi eno minuto!Ne boš	A
pozneje urno korakal skozi obsežni harancourtski	park.	Kostanji starega drevoreda so bili še goli, a	A
se in omahovaje smo se napotili skozi temen	park.	Daleč pred nami sta šla gospod doktor in gospa	A
ljubeznive lozice. Anka je izstopila ter pohitela v	park.	Hodila je hitro, zmerom dalje; zmerom bolj tiho	A
naroda. Drevje vse zemlje bo šumelo v parku, in	park	se bo raztegal od reke do reke s svojimi jezeri	A
náse in na vse, kar je bilo. Tá kolizejski	park,	ki je zdaj sam svoj žalujoči spomenik, se je	A
vejevju. Zaškripala so tam ogromna vrata in v	park	je prišlo deklè, roso na belem šálu, na licih	A
grad in pred gradom se je razprostiral velik	park.	Kolikor bližji je bil park, kolikor glasneje	A
razprostiral velik park. Kolikor bližji je bil	park,	kolikor glasneje so šumele lipe, toliko bolj	A
bi šel. Splezal bi na vrata in bi skočil v	park	in nič bi ne maral, če bi naščuval name hlapce	A
Zaglobil se je v misel, kako bi skočil v	park	in bi stopil moško predenj in zdelo se mu je	A
obleko. ”Prime me za roko in gre z mano; skozi	park,	po tihi beli cesti, v vas.Ustavi se pred oknom	A
popadalo -- kakor da je prišla smrt v tisti lepi	park.	In pripovedoval je, kako počasi je odpiral gospod	A
sabo. Gradu ni bilo več; skril se je za košati	park	in niti strehe ni bilo razločiti več.Svobodno	A
za lase po koridorjih in po stopnicah skozi	park	na cesto?“ Tihi koraki so se oddaljali.	A
in vesel je bil, ko se je skrilo zidovje za	park.	Čutil je, kako je njegovo srce bolj mirno in	A
lahkimi koraki in vedrim obrazom se je vrnil v	park.	”Kaj mi drugi ljudje?	A
Ugledal je starinski, sivi grad in prostrani	park	ob njem in odprto, z bršljanom ovito lopo ob	A
”Pridem!“	Park	je bil tih, samoten; zmerom niže je legala megla	A
Tat!« Naravnost skozi	park	se je napotila procesija. Kričali so vsevprek	A
Sonce je žgalo; v zadušnem prahu je ležal	park.	Otrok je zaspal sestri na kolenih; ustnice so	A
Ko sem se vračal danes domov, sem šel skozi	park.	Rad imam tisti čas, ko zapihajo hladni vetrovi	A
Zunaj je bilo tiho; mrak je legel na prostrani	park;	z jasminovih grmov se je dvigal omoten vonj	A
nikoli bilo ni. Zapihal je veter in ves grozotni	park	s péstrnami, vozički in otroci je bil zavit	A
večerni žarki na večernih valovih. Njegov	park	je bil tolik, da so ga namakale široke reke	A
čevljev ... VI Od tistega večera nisem šel več v	park;	zdi se mi celo, da mesec in dalj nisem mislil	A
ne vem. Ko se je zmračilo, sem se napotil v	park,	da pozdravim svojo kapelico, v svetlih dneh	A
... Šele ko sem stopil v	park,	so se misli počasi dramile iz sanj.Drevje je	A
grmovje in izza temnih debel kostanjev daleč v	park,	prav do duri.Ali kmalu mi je bilo pusto na klopi	A
je neovržno. Ali vkljub temu pride v mestni	park;	nedvomno pride.In jutri!“	A
- - - - - - - Štefan je prehodil že ves	park;	sedel je zdaj na to klop, zdaj na ono, a nikjer	A
/ . / stran 274 . / Pa si hotel z menoj v	park,	hotel na polje ... Stoj!“ Stopila je k meni	A
Siv las! ... Siv las, pust obraz, pa bi v	park	in na polje, bi v preteklost!“ Brez strahu	A
Pred dunajskim rotovžem je lep in razsežen	park,	ki je od poldne do ene obednica za kontoristke	A
svoje glej!“ Ob lepih sončnih dnevih je tisti	park	v samo pojočo, zvonečo luč utopljen.Še sence	A
Šla sta. Velik in tih je bil	park,	tihi so bili ljudje, ki so se skrivali pod kostanji	A
mestnih ulicah in v par minutah sta dospela v	park.	Nad belimi, s peskom posutimi poti so šumeli	A
razposajena volja. Prihajala sta čedalje više v	park;	pota so bila ožja, temnejša, drevje se je nagibalo	A
nežno telo. Obljubil je, da pride zjutraj v	park,	preden odpotuje; pozneje ga je bilo sram te	A
dolgočasni ljudje; delal sem ga za dunajski mestni	park,	kjer se izprehajajo elegantne dame v elegantnihtoaletah	A
jarka in prav do ograje, ki je oklepala veliki	park	- veliki park, ki se je širil na obeh straneh	A
ograje, ki je oklepala veliki park - veliki	park,	ki se je širil na obeh straneh v neizmerno daljavo	A
tam okoli trhli štori. Kdo je razdejal vrt in	park,	to je skrivnost; ljudje vedo različne pravljice	A
meglenega slovesa. Tukaj mislim, da je bil tisti	park;	tod je držala vegasta lesena ograja v ravni	A
lesena ograja v ravni črti; ograjo so podrli,	park	posekali.In tukaj, kjer stojim, so bile tiste	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani