mladec (421)

stojí. . / . / stran 81 . / Tik hiše mimo	mladec	gré, I tam se ôkence odprè. I tam se ôkence	A
Z očésom se strne okó ‒ Urékel očí ji je	mladec,	Ní znala, ne kdaj, ne kakó.« »Tí úroki zli iz	A
‒ čemu? Mi pojdemo, odkoder ni vrnitve, in	mladec	se oddahne starca prost. Opravijo pogrebne se	A
takó da sem iz njegovih besed odkril, da je	mladec	pravzaprav hrvaški ustaški fant.Vendar je bila	A
konca, ki bo nekje drugje iz močvirja prilezel?	Mladec,	mehurjasti morjaček.K življenju, k domu.	A
. / stran 301 . / Tedaj je lepi mehurjasti	mladec	razklenil zobe in skoznje je prišla tiha, vendar	A
to sanje ali je spet kaka prekleta igra? Ta	mladec,	te znane poteze, ta obraz, ali ne cvetijo rane	A
slaba zahvala za podarjeno življenje. Mehurjasti	mladec	je bil res doma iz krajev, kjer bistri potoki	A
obraz, sij gorečega morišča je segel čezenj.	Mladec	bebljavec.Bil je v vojaški enoti, z nekakšnim	A
jasno novico, za resnico, za glasno besedo.	Mladec	je obmolknil.Bilo je svetlo in rdeče kot sredi	A
Je konec karantene.	Mladec	je spodbudno kimal.Šla sta skozi dim, mimo ognjev	A
videla zgoraj na nebu ozek stožec motnega sija.	Mladec	je skozi temo v obupu slutil in tipal z očmi	A
sta vdrla v prazno hišo in sc nalila z vinom.	Mladec	je ponoči izginil in ko se je vrnil, je bil	A
Počakaj, je rekel in se spustil proti hišam.	Mladec	je ostal zadaj in ko se je obrnil, je videl	A
povil v debelo odejo in si culo oprtal čez rame.	Mladec	je drgetal v jutranji vlagi, ko se je vrnil	A
je v onemogli jezi dvignil roke nad glavo.	Mladec	je tipal nekje po desni.Nenadoma se mu je kamenje	A
ozki poti med trnjem se je odpravil. Tu je	mladec	začel slediti, noge so se mu začele premikati	A
presekanih poti, ognjev in temnih gozdov.	Mladec	je molčal.Pogreznil se je v svoja kolena in	A
pot. Košček česna mu je potisnil v usta in	mladec	je brez volje mlel s čeljustmi. Spet ga je	A
Kužno.	Mladec	je hlapnil in se sesedel. Johan Ot je brez	A
stran 325 . / Svitalo se je, ko se je vrnil.	Mladec	je sedel ob ugaslem ognjišču in drhtel.Niti	A
nocoj boš za kakšen hip potreboval nekaj moči.	Mladec	je ubogljivo sedel.Ot mu je stlačil česna v	A
in kosti vlekel za seboj. Ne morem več, je	mladec	nekajkrat zasopel, on pa ni in ni odnehal.Rešen	A
da se je po stenah cedila gosta mokra snov.	Mladec	je ležal tik poleg njega.S hrbtom se ga je dotikal	A
zemlji hoditi. Pred davnimi leti, ko je bil še	mladec,	je ženo živo zazidal, da se je potem med zidovjem	A
zanja. In še ta je bil navadno kakov malovreden	mladec,	s starcem se je vsa stvar naposled zdela velesumna	A
starec pa lahko včasih nese celo več kot utrujen	mladec.	« Marku se je zdela misel modra in ni se želel	A
godla koračnico, za njo moški in ženska in spet	mladec	in mladenka. »Juhuhu!« je zavriskal čokat, plešast	A
poslušal z dvignjeno glavo. »Ali morda res golči	mladec,	dolgovezni pevec?Neoprezni sladkač?«	A
po leseni steni. Hipoma je stal pred njim	mladec,	močan, golih, rjavih prsi, dolgih, rdečkastih	A
mu je dovolil oče. Slednjič se je vdal, ali	mladec	si je moral izbrati še tri tovariše. Vsi drugi	A
Svetujem vam, naj se pozove Iztok, plemeniti	mladec,	našega staroste Svaruna sin, s katerim so bogovi	A
so se vsi, začudil sam Svarun. Da bi stopil	mladec	v zbor starešin ‒ nikoli tegà!Spogledovali so	A
pretresel nasvet starešine Radogosta, da ti,	mladec,	ki imaš sulico krvavo samo od krvi merjas cev	A
Od kod tvoja pot?« »Hej,	mladec,	ovác iščem kakor ti.Ali jaz jih iščem za kupce	A
je deževal od nasprotnega brega; marsikateri	mladec	je kriknil, lok mu je padel iz roké, sam se	A
Nenadoma je votlo zadonelo. »Stoj,	mladec	bedasti, sem, sem!Klet je tukaj!	A
strune, mislil in si izmislil: »Naj gre, drzni	mladec!	Živelo se bo prijetneje, če bova dva.	A
Svaruniča Iztoka. Pomnite, da je pred leti kot	mladec	s svetom in strelico zmagal Hilbudija, ker so	A
njim, za njim! Ti bi šel za Hunom, vrtoglavi	mladec,	verjamem.Toda šel bi bil v pogibel.	A
Rado je nategnil povodce. »	Mladec,	polivaj ogenj s pametjo!Če utoneš, ne rešiš	A
O, Radovane, očka!«	Mladec	za deblom si je pomencal oči, ker ga je zaskelelo	A
Domislil se je tiste noči, ko je neizkušen	mladec	ležal takisto vrh teh hribcev in prežal na Hilbudija	A
srcu, na dnu v skritem kotu ‒ mrzli dvomi. Kot	mladec	je razmišljal: Volkodlak ‒ Morana ‒ besi ‒ da	A
ga je sla po časti in hodil je spočit kakor	mladec.	Pojavil se je nenadoma drugi dan po zmagi med	A
morala biti moja, ker sem jo otel jaz, ne ti,	mladec.	« Radu se je ožarilo mračno lice, v oči so mu	A
široko, stresal se in utripal po vseh mišicah,	mladec	se je popel v sedlu kvišku, lovil v zmučenih	A
carske straže Azbad.« Po teh besedah se je	mladec	sesedel, omahnil in padel na roke vojščakom	A
»Daj se!« »Stric,« je zaprosil tedaj	mladec	iz globine.Bil je res odkritosrčen, a dobro	A
Pa še nekaj je. Tale	mladec	se je močno prikupil gradu, ki se je rajši ženitvi	A
primake zdajle tudi meni ne bi škodilo!« je	mladec	iz Gabra milo gledal proti zidanici in se mašil	A
zaupal spotoma. . / . / stran 327 . / »Zanimiv	mladec,	res« je grof Ostrovrhar kimal in gladil brke	A
pravočasno otmo kožo in meso zverjadi in smradu.	Mladec	je vedel, da so doslej hodili oprezat na jelenje	A
Sulica se je prelomila. Drzni	mladec	je pa odletel skozi rogovje jelenu na pleča	A
rane na vratu in iz gobca mu je lila kri.	Mladec	sam sebi ni mogel verjeti.On, ki ni dorasel	A
Ni se več ganil. Tedaj šele se je	mladec	povsem zavedel svoje zmage.Stopil je z nogo	A
do krvi ugrizel v roko. Že je vse kazalo, da	mladec	Karpu uide, pa ‒ moč je le moč.Neokretni je	A
priložnosti ubije. Boječe in trepetaje je izdavil	mladec	iz sebe eno samo besedo: »Ostrorogi ‒!« Jelen	A
njegove glave je segel Ostrorogemu samo do rame.	Mladec	ni več trepetal.Celo ponosen je bil, da sme	A
dregnil v stegno Pegavec. Jelen se je ozrl.	Mladec	ga je proseče gledal.Hkrati so njegove oči obljublja	A
Si že?« »Že,« je veselo odgovoril	mladec.	Jelen je stopil nazaj v kočo.	A
Vsi so mu pritrdili.	Mladec	se je pa spomnil, da se je spozabil.Previdno	A
ni sedel Karp, pač pa njemu popolnoma neznan	mladec.	Namesto Sulca je ogovoril priveslalca Ostrorogi	A
kakor bi bil že čakal, je pritekel razboriti	mladec.	Ostrorogi mu je naročil, naj pazi ta čas na	A
namuznil Ostrorogi in porinil vnetilo pred Pegavca.	Mladec	je nastavil v jamico mehkega lesa trdo drgalo	A
Koj je poklicala Risa.	Mladec	je sedel in debelo gledal okrog sebe.Ni se mogel	A
Ni mogla prikriti, da ji je všeč.	Mladec	je seveda že vedel, s kom govori.Z donečim glasom	A
bregovih razhojen sneg. »Vidim,« je pritrdil	mladec:	»Jeleni so šli prek vode.« »Jeleni?	A
Ena manj, kakor je prstov na obeh rokah.	Mladec	Ris, ki je kobaljastega in širokoprsega Sulca	A
»Ne bom.« »Pa da ti nikjer ne zineš,	mladec.	«Sulec je s pestjo pogrozil Pegavcu. Ris je drzno	A
navzdol je prepustil Ostrorogi drevak Pegavcu.	Mladec	ga je hitro vodil naprej.Jelen sam se je pa	A
Nosatega Losa prvi sin je bil drzen in podjeten	mladec	in ne samo navihan. Navihanec je nestrpno čakal	A
in mu celo zagrozil, da ga spodi s kolišča.	Mladec	se je navidezno potepeno kakor ozmerjan pes	A
pretepel Navihanca s težkim jermenom. Pa se	mladec	ni menil za bolečine.Vesel je bil celo svojega	A
nad Navihanca in ga že skoraj ujel, pa mu je	mladec	pred nosom skočil s kolišča v mrzlo jezero.	A
Losa sin, pridi ven!« . / . / stran 186 . /	Mladec	je stopil iz koče in hinavsko skesano sklonil	A
Pravkar se je bil pripeljal orel prek skale.	Mladec	je bil brž na vseh štirih.Oponašal je psa.	A
vode je tik za njim sunkovito zatulil volk.	Mladec	je planil pokonci in se ozrl.S proda so se mu	A
Rezno bo zarukal kakor gorski jalan. Ni več	mladec.	Mož je in bo odslej naprej po svoje skliceval	A
razmišljal o Ostrorogega grožnji. Ni razumel, kam je	mladec	meril. Vedel pa je, da ni govoril v prazen nič	A
in ga s koncem slamice požgečkal pod nosom.	Mladec	je otresel glavo, zamahnil z roko, kakor bi	A
kakor trkelj.« »Pa menda ne,« ni hotel verjeti	mladec.	»Se ti nič ne čudim.	A
Karpa, ki si kar nič ne upa tvegati. Sta pa ta	mladec	in Ostrorogi vsa drugačna. Kaj bi vse lahko	A
Udarni Jalan dovolj jasno pokazal, kako si drzen	mladec	vzame ženo.« »Prav.	A
Premeteni Navihanec. Ostrorogemu Jelenu zvesti	mladec	se sprva za ustreljenega velikega ptiča niti	A
Le kaj je preplašilo bele ptiče?	Mladec	je previdno pogledal skozi zelenje vej.Opazil	A
naravnost proti kolišču Ostrorogega Jelena.	Mladec	se je v pomladanskem soncu kaj kmalu oznojil	A
Celo otroke. Pa gre in se spozabi najstarejši	mladec,	ki zaleže že za marsikaterega odraslega, kadar	A
ptiča, táko zaušnico mu je bil pripeljal oče.	Mladec	se je hitro pobral.Niti na misel mu ni prišlo	A
Lop! . / . / stran 302 . / Tokrat	mladec	ni padel.Je bil pripravljen in je najmanj pol	A
na novo kolišče Ostrorogega. Karpa pa zviti	mladec,	Premeteni Navihanec, ne izpusti kar nič iz oči	A
Pljusk, pljusk, pljusk, je slišal.	Mladec	je napeto gledal skozi somrak navzdol na jezerno	A
pomiril psa. Spodaj na pristajnem mostu je pa že	mladec	Jazbec otresal raz sebe vodo.V nekaj skokih	A
Da se čimprej vrne.	Mladec	je najprej stekel povedat materi, Pikasti Postrvi	A
plavanjem, če treba ni. Ko se je pa Brkatega	mladec	spet spustil v vodi, sta Premeteni in Ris urno	A
Naprej ne pojde več.	Mladec	si še ni dobro oddahnil, ko je začul više gori	A
njegov in Skalne Zvezde sin, še kot nedorasel	mladec	dobil ime in sloves.Nekako grozeče so se stegali	A
da Ostrorogi nikoli ni mogel uganiti, kaj ima	mladec	za bregom, ta je pa pognal svoj drevak proti	A
»Mlada leta ‒.« Takrat je nadvse drzni	mladec	Udarni Jalan kar norel za Kodrolasko.Zavoljo	A
Kako rad je Ostrorogi Jelen kot plamenolasi	mladec	v jasnih nočeh polegal zunaj na mostišču in	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani