lyotard (182)

ERNEST ŽENKO Totaliteta in umetnost:	Lyotard,	Jameson in Welsch Jezikovni pregled	C
digovanja kot tudi skrajne kritike. Jean-François	Lyotard,	Fredric Jameson in Wolfgang Welsch so filozofski	C
partikularnostjo in "malimi zgodbami". Ravno	Lyotard	in Jameson sta artikulirala dve od izraziteje	C
poganstva", ki jo v knjigi iz leta 1977 razvije	Lyotard,	"filozofija, ki se znajde v svetu brez 'totalizatorja	C
moči" (str. xx). "Poganstvo, kot ga razume	Lyotard,	prelomi z modernističnim prizadevanjem za resnico	C
in odsotnosti vnaprejšnje determinacije. ...	Lyotard	trdi, da je vsakršen diskurz zgodba, naracija	C
in ni vélikih zgodovinskih zgodb." (str. xx)	Lyotard	tu vpelje "malo zgodbo" (le petit récit), ki	C
zgolj filozofsko, apolitično stališče. Tako	Lyotard	kot Jameson namreč svoj odnos do totalitete	C
poststrukturalizma. To ne preseneča, saj je	Lyotard	vsak poskus kartiranja "nepredstavljive" družbenozgodovinske	C
otalitete vsaj skicirane." Drugi del: Jean-François	Lyotard	La réponse est: guerre au tout,	C
Uvod Jean-François	Lyotard	je bil rojen leta 1924 v Versaillesu, celo desetletje	C
Umrl je Parizu v noči na 21. april 1998.	Lyotard	je predstavnik generacije francoskih intelektualcev	C
skorajda nemogoče "ne biti v dialogu z marksizmom".	Lyotard	v tem ni nikakršna izjema, kar med drugim dokazuje	C
stoletja, zasledimo predvsem politične teme.	Lyotard	je bil v tem času aktiven v sindikalni politiki	C
jih je izdajala francoska politična levica.	Lyotard	je bil v tem času tako kot večina francoskih	C
français; PCF) glede "alžirskega vprašanja".	Lyotard	je bil od leta 1955 posebni komentator za Alžirijo	C
moč (v istem času je izgubila tudi Indokino).	Lyotard	je v svojih prispevkih nasprotoval številnim	C
ostkolonialno vprašanje". Vsaj del stališč, ki jih je	Lyotard	artikuliral v poznejših delih in predvsem po	C
slediti Lyotardu pomeni, da lahko zgolj izjavimo: "	Lyotard	je prelom, je zgolj mnoštvo med seboj nepovezanih	C
med seboj nepovezanih in navzkrižnih dogodkov.	Lyotard	je človek brez zgodovine."Tak pristop avtorja	C
zelo velik vpliv prav "alžirsko vprašanje".	Lyotard	je v letih od 1955 do deklaracije neodvisnosti	C
izidu vojne za neodvisnost videla uspeh, je bil	Lyotard	veliko bolj skeptičen - predvsem do "organiziranega	C
revolucije. Alžirija ni sodoben primer Rusije, trdi	Lyotard;	Alžirija je pretežno kmečka dežela, ki še nima	C
takšnega idealnega stanja dejansko nikoli ni.	Lyotard	je šel v svojih kritikah tako daleč, da je podvomil	C
gre zgolj za francoski delavski razred, meni	Lyotard,	kajti: "Ko so se Mau-Mau dvignili proti britanskim	C
nizozemski delavci podprli indonezijsko gibanje?"	Lyotard	v odnosu med marksističnimi aktivisti in njihovimi	C
popolnoma izgubi zanimanje [za vse skupaj]."	Lyotard	vsekakor ni izgubil zanimanja, temveč ga je	C
evolucionarni dogodki leta 1968. Kot rečeno, je bil	Lyotard	v času po alžirski vojni član radikalne skupine	C
stanja, se je del skupine, ki ji je pripadal tudi	Lyotard,	leta 1964 ločil in ustanovil skupino okrog časopisa	C
reda" na univerzi je potekala s trdo roko in	Lyotard	je v članku z naslovom "Nanterre, tukaj, zdaj	C
Vprašanje moči je tisto, h kateremu se je	Lyotard	vedno znova vračal.Zanj je problem vedno v tem	C
dogajanju, ki ga centralistično vodi partija.	Lyotard	torej v nasprotju z načrtovano akcijo zagovarja	C
nezaupanjem v revolucionarni potencial marksizma je	Lyotard	pravzaprav že zunaj njegovega dosega in vsakršen	C
pedagogike in racionalne argumentacije. Dasi	Lyotard	v določeni točki zavrne in "preseže" marksizem	C
Wellek Library Lectures in Critical Theory".	Lyotard	v predavanjih, ki so izšla pod naslovom Peregrinations	C
tem smislu - kot analogijo s takšno krivuljo -	Lyotard	zavrača ideale razsvetljenskega projekta: tehnološki	C
nasilje; ker ne dopušča nepredvidljivosti.	Lyotard	si je, tako pravi sam, želel postati menih,	C
Napad na Hegla	Lyotard	je velikokrat v dialogu s Heglom in velikokrat	C
za to, da Hegel trdi "Resnično je celota",	Lyotard	pa mu vseskozi nasprotuje s podobno splošno	C
je izšlo leta 1971 in je njegova disertacija,	Lyotard	Hegla napade na povsem drugi ravni, tako rekoč	C
držimo zaprta usta." Podobno razume Hegla tudi	Lyotard:	neposredna čutna zagotovost se "zlomi", ko se	C
mogoče izreči, je mogoče pokazati. Kot trdi	Lyotard,	je bistvo Heglovega pristopa v iskanju nekega	C
drugega v isto in [s tem] njegovo posredovanje."	Lyotard	trdi, da je takšno posredovanje nemogoče, in	C
dejanskost virtualnega in kvazivirtualnost danega."	Lyotard	torej zavrne Heglovo posredovanje med čutnostjo	C
samo knjigo kot dekonstrukcijski 'dogodek'."	Lyotard	v začetku predstavi figuralno kot tisto, kar	C
vse prej kot enostaven. Kot trdi Erjavec, "kar	Lyotard	tu počne, je nadaljevanje Merleau-Pontyjevega	C
bistva ali narave diskurza, ki ga uporablja."	Lyotard	trdi, da med diskurzom in figuro ne more biti	C
posredovano pojmovno obliko, to pa je tisto, kar	Lyotard	kritizira pri njem, in nasproti temu pogledu	C
resnica dialektično vsebuje celotno pot do nje.	Lyotard	imenuje Heglov pristop "napuh duha".Po njegovem	C
pristop, ki je blizu umetnosti, kot jo razume	Lyotard.	Tudi dobra knjiga bi bila po njegovem mnenju	C
napad na Hegla. Po Erjavčevem prepričanju hoče	Lyotard	"razviti psihoanalitično teorijo umetnosti in	C
kot jo je razvijal Merleau-Ponty". Tudi sam	Lyotard	svoje besedilo označuje kot "obrambo očesa"	C
Best in Douglas Kellner ugotavljata, da je bil	Lyotard	po dogodkih leta 1968 in tudi v začetku 70.	C
kritične strategije v obliki ultralevičarstva.	Lyotard	je v intervjuju leta 1970 namreč (še) trdil	C
začetku predgovora (napisan je bil oktobra 1972).	Lyotard	tu napade moderni razum in totalizirajoče filozofske	C
filozofiji ter politiki in filozofiji želje.	Lyotard	je ta svoj projekt izpeljal v delu Libidinalna	C
arogantno "pisanje" je botrovalo temu, da je	Lyotard	ostal brez večine prijateljev na francoski levici	C
Čudovita reč je pisati to knjigo."	Lyotard	z Libidinalno ekonomijo dokončno in nepreklicno	C
branje Marxa, ki poudarja "znanstvenega" Marxa.	Lyotard	tega ni hotel početi. "Nič več ne želimo popravljat	C
resnice o Marxu." Namesto podajanja resnice	Lyotard	predlaga libidinalizacijo Marxa in celo libidinalizacijo	C
njegovo besedilo kot norost in ne kot teorijo."	Lyotard	tu neposredno napade marksistično "ustanovo	C
in brez možnosti kontrole. Presežek, dodaja	Lyotard,	pa je ravno tisto, za kar se je specializiral	C
moramo razumeti kot žrtev operacije libida;	Lyotard	ugotavlja, da v njegovem delu ni mogoče najti	C
skrb zbujajoče dejstvo." Torej, nadaljuje	Lyotard,	opraviti nimamo s "sistemom, imenovanim Marx	C
učinkov libidinalne sile. V Libidinalni ekonomiji	Lyotard	privzema neke vrste Nietzschejevega vitalizma	C
napetosti. Pri tem se zastavlja vprašanje, ali	Lyotard	kljub vsemu ne ostaja zvest Marxu: čeprav izjavlja	C
tenzorja je v tem, da se upira totalizaciji.	Lyotard	konkretno stavi predvsem na avantgardno umetnost	C
intenzivnosti, disonanc, škripanja in tišin.	Lyotard	daje prednost posameznim intenzivnostim pred	C
bi vključeval telesno in željo. Vendar pa je	Lyotard	sam kmalu ugotovil, da je zašel v slepo ulico	C
energij. Kot ugotavljata Best in Kellner, se	Lyotard	kljub vsem napadom na Marxa od njega ni veliko	C
mogoče preseči teoretski diskurz. Pozneje je	Lyotard	v pogovoru z Jean-Loupom Théabaudom to svoje	C
besedilo, ki deluje na ravni prepričevanja.	Lyotard	je politiko in diskurz želje naposled nadomestil	C
moškosti v zahodnem in posebej grškem smislu."	Lyotard	v boju s takšno obliko diskurza predlaga odkrivanje	C
totaliteto, ki se tokrat manifestira kot metajezik.	Lyotard	zahteva odsotnost vsakršnega splošnega reda	C
umetnosti in narave." Poganstvo, kot ga razume	Lyotard,	prelomi z modernističnim prizadevanjem za resnico	C
biti določena, institucijo, ki instituira."	Lyotard	trdi, da je vsakršen diskurz zgodba, pripoved	C
komunistične režime. Tem metapripovedim postavlja	Lyotard	nasproti protipripovedi; npr. pripovedi nasprotnikov	C
oz. predpisov ne moremo, tega se zaveda tudi	Lyotard,	vendar poudarja, da morajo ti slediti drug drugemu	C
in potemtakem nove igre." Zanimivo je, kako	Lyotard	na koncu pogovora s Thébaudom pojasni, kako	C
bi naletela na protislovje v sebi. Poleg tega	Lyotard	večkrat nastopa kot tisti, ki ima v svojem diskurzu	C
Postmoderni obrat	Lyotard	je postal "mojster" s Postmodernim stanjem,	C
v čas, ki ga zaznamuje kriza legitimacije.	Lyotard	ostro ločuje med modernostjo in postmodernostjo	C
neutemeljene in neupravičene. Vendar pa se	Lyotard	ne spušča v razpravo o načelih teh metazgodb	C
pozitivnost [legitimiranja]?" Toda, poudarja	Lyotard,	problem legitimacije se ne pojavi šele v trenutku	C
ki so mu preprečevali dostop do vednosti.	Lyotard	svoje trditve utemeljuje predvsem na primeru	C
tudi samo sebe", je totaliteta, o kateri govori	Lyotard,	ko obravnava metapripovedi. To - torej metapripoved	C
zunanjosti in nikakršne konkurence, saj je vsa)	Lyotard	torej predlaga pluralizem. S tem pa problem	C
kaj oz. kdo zdaj legitimira male pripovedi?	Lyotard	odgovarja, da tradicionalne pripovedi predstavljajo	C
Odgovor na vprašanje: 'Kaj je postmodernizem?'"	Lyotard	govori o družbeni vlogi umetnosti, pri tem pa	C
so prepuščene ozki kompetenci ekspertov."	Lyotard	sprašuje, kakšno obliko enotnosti ima Habermas	C
vidno: za to gre v modernem slikarstvu." Tu se	Lyotard	sklicuje na Kanta in njegovo razumevanje sublimnega	C
ukinja in presega vsa predhodna. V predgovoru	Lyotard	izpostavi, da je "univerzalno pravilo presoje	C
novo obliko osnovnega elementa heterogenosti.	Lyotard	je že v svojih prejšnjih delih iskal določeno	C
išče svoja lastna pravila. S tem pa umetnost (	Lyotard	ima v mislih predvsem slikarstvo) postane filozofska	C
odgovorni za vprašanje, "kaj slikati", trdi	Lyotard,	tako so filozofi odgovorni za vprašanje, "kaj	C
question: qu'est-ce que le postmoderne?"),	Lyotard	zapiše: "Postmoderni umetnik ali pisec je v	C
presežek oz. nekaj, kar izstopa iz vsake celote.	Lyotard	je prepričan, da je umetniško delo oz. filozofska	C
pojmuje kot enakovredni dejavnosti, pa zgodnji	Lyotard	postavlja odnos med umetnostjo in filozofijo	C
radikalno zagovarjal "zunanjosti" umetnosti kot prav	Lyotard.	Vsaj za njegova zgodnejša dela (z začetka sedemdeseti	C
afirmacijo in družbenopolitično transformacijo.	Lyotard	trdi, da lahko določena oblika umetnosti (estetski	C

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani