lipa (3.125)

Franko Luin: www.omnibus.se/beseda) Vaška	lipa	V dolini za tremi gorámi, Na sredi slovenske	A
slovenske vasí, Na sredi med bélimi hrami Tam	lipa	košata stojí. Kakó se ponôsno vzdiguje Nad tihoj	A
jami Pod lipoj bogati zaklád! A v známenje	lipa	nad nami, Da pridejo spet ga jemát.« Trijé popotnik	A
pôznih rodóv!« . / . / stran 24 . / Javor in	lipa	Od bléde oblít mesečíne Na lazu mi javor stojí	A
ziblje Ubógo samôtno drevó! Vštric njega tam	lipa	je v cvetji, Krasnejše je nima tá gaj; O njenem	A
Pravljice iz davnih lét. Šumí jim nad glavami	lipa,	Presladko nje cvetje diší. Mladeničev čilih	A
znam le kód iti in kám!« Šumí jim nad glavami	lipa,	Presladko njé cvetje diší, Pa bratov zamišljenih	A
znam le, kód iti in kám.« Šumí jim nad glavami	lipa,	Presladko nje cvetje diší, Pa bratov zamišljenih	A
Grajski lipi Ob gradu se dvigaš stoletja že,	lipa,	Pod tabo na klopi samotno posedam, zamika mi	A
zali pri mizah so stregli In ti si jih gledala,	lipa	vonjiva, te viteze krepke, te zorne mladenke	A
in kmalu in kmalu udari zamolklo še tebi, o	lipa	‒ uro poslednjo. Kresnica Sanja bedni siromak	A
leskeče in žarke zlaté pošilja na zemljo - kot	lipa,	kot zélena lipa in rožnat grm na večer svoj	A
zlaté pošilja na zemljo - kot lipa, kot zélena	lipa	in rožnat grm na večer svoj beli cvet sipa,	A
.. stran 55 . \/ Na mostu Ljubó šepeče	lipa	in jagned se ji čudi, ljubó devojka moja in	A
Zakaj? I, v službi ni vsak. Moje ljubice	Lipa	je šumela, pa utihnila. In cvetel je kostanj	A
leže na tlà, da počíje; šumí nad glavo	lipa	mu sanjáva, srce mu žalostno bíje ...	A
GORI PONOSNO V gori ponosno javor in	lipa	stojíta. Pride ponoči vihar.	A
zvedó, na oknih je ljudem pojó? Da čula	lipa	tam ne bí, kakó sladkó poljub zvení in	A
adostna - domov! . /\ .. stran 10 . \/ Slovenska	lipa	v vihri Iztrga blisk ognjen se med vrhovi Zamolkel	A
gomile In v snu otožno zašume lesovi. Razpenja	lipa	veje nad domovi. Iz debla so besede v noč planile	A
moja mati preživela... . /\ .. stran 27 . \/	Lipa	sredi slovenske vasi Dedje naši so vsadili me	A
bo, o rakvah mu sodba je taka: za rakev naj	lipa	še čaka! OLJKI Drevo, rastoče v vinskem bregu	A
vsekal mi je rano.« Tak v večernem mraku mehka	lipa	plaka, trdi hrast se smeje in nje pada čaka	A
....................................... 173	Lipa	zelenela je ...............................	A
kamro spat. Juhej ... . / . / stran 175 . /	Lipa	zelenela je Lipa zelenela je tam v dišečem	A
Juhej ... . / . / stran 175 . / Lipa zelenela je	Lipa	zelenela je tam v dišečem gaju, s cvetjem me	A
ves zelen. Rumeni lasje, rumeni in topli kakor	lipa	na vrtu.Tudi zašumijo kakor lipove vejice.	A
Tudi zadišijo. In velika	lipa	vsa mehko šumlja in mlad fant pleza skozi veje	A
čase je češčena, kjer je molila	lipa	je zelena in v lesu žuboreča voda	A
je tedaj zazdelo, da se je oglasila bližnja	lipa,	ki je bila stara petsto let. »Bolje	A
tudi Galjot živel eno svojih življenj, kjer je	lipa	pred hišo cvetela, kjer so v vročem poletju	A
razžira nenehna sončna bliščava? Dom, hiša,	lipa,	polje, travnik, to govori mehurjavi garjavec	A
mora kmet za vas bojevati! Še dandanes bi	lipa	lahko stala, pa tudi velikan več ne imel glave	A
posekal, kar mi bo prišlo pod sekiro, bodisi	lipa	ali pa lipec, hudolesovina ali dobroletovina	A
postavil se je gasilni dom, vsadila se spominska	lipa.	Za njegovega županovanja je bilo, ko se je ustanovilo	A
ZAPELJIVE BOROVNICE 17 TRETJINEK 20 NA RACKE 27	LIPA	VABI 31 POD KONJI 38 PONOSNI PADAR 43 POGUMNI	A
dovolj dveh šib po hlačah.« . / . / stran 31 . /	LIPA	VABI »Človeku ni dobro samemu biti.«Tako je	A
strm breg. Tik ob plotu je rasla visoka, stara	lipa.	Njena spodnja veja je molela vodoravno od debla	A
»No, kdo bo skočil?« je vprašal. »	Lipa	je vaša.Francelj, ti začni!«	A
majhni groblji, na kateri je otresala mogočna	lipa	rumeno listje z vej in ga stlala na žrtvenik	A
soncu. . / . / stran 8 . / Kar potegne piš,	lipa	zašumi, listje se ospe na oltar, na svečenike	A
Kaj bi dal, ko bi šumela nad njegovo glavo	lipa,	ko bi se mu pod nogámi razprostiralo belo morjé	A
da je šumelo žolto listje, ki ga je nastlala	lipa	po pesku. »Štefan,« je ogovorila Smrekari	A
preveč si nasprotujejo. Nikoli ne bo rasla	lipa,	ki bi bila hkrati javor, nikoli ne bo tekla	A
kozarški, s sliko drevesa, ki naj bi bila stoletna	lipa	pred Koščerjem.Z lipe so viseli trije grozdi	A
sezidali Stiški dvorec, je tačas stala košata stara	lipa.	Pod lipo so se že važno razposajali jezični	A
se smehljal: »Hrast razpade in strohni, naša	lipa	zeleni!« »Opat ima dolgo roko,« je Janez gonil	A
Pozdravljen, Ostrorogovec! Jaz sem Zlatolasa	Lipa.	Moj praded je bil umrli Pšenični Klas, o katerem	A
in stopi bliže k mojemu ognju, lepa Zlatolasa	Lipa.	« »Rada, če me vabiš.«	A
»Rada, če me vabiš.«	Lipa	je prišla tik ognja in obstala. Še vedno je	A
»Ah!«	Lipa	je žalostno vzdihnila: »Drugi mečejo jed stran	A
mladec Oprezni Srnjak in vitka mladenka Zlatolasa	Lipa.	Oba sta molče hitela jesti.	A
tvoji bratci in sestrice jutri ne bodo lačni.«	Lipa	je prikimala in ponovila: »Ti dobri mladec	A
roki odšel Oprezni vzdolž brega. Zlatolasa	Lipa	pa se je zazrla v pojemajoče plamene in se zamislila	A
zlate kodre pred njim sedeče mladenke. Tudi	Lipa	je molčala in zamišljeno povešala glavo. Luna	A
sipini, Oprezni Srnjak.« »Ne boj se, Zlatolasa	Lipa.	« Oprezni je zaobrnil drevak v drugo smer, grede	A
drugo smer, grede pa pomislil, da je Zlatolasa	Lipa	kaj lepo ime.Tega seveda ni vedel, da Zlatolasi	A
dvignila in odletela skozi noč proti Dravi.	Lipa	pa je pokazala z iztegnjeno roko nekaj v breg	A
»Kar za mano.«	Lipa	je vodila Opreznega po nekdaj dokaj široki,	A
Pa se je premislil.	Lipa	je stopila čez prag koče in spregovorila: »Mati	A
»In jaz prav tako nisem lačna.«	Lipa	je sedla na klop ob steni in z roko pokazala	A
Kdo naj pa hodi na lov!	Lipa	si prizadeva, kar si more, pa redkokdaj uspe	A
Kakor bi bil že poglavar rodu, sta se Priba in	Lipa	molče uklonili njegovi odločitvi.Oprezni Srnjak	A
popravljenem in zasmoljenem drevaku Zlatolasa	Lipa.	Oprezni se je odtrgal s proda, poskočil v svoj	A
mladenki tako dobro zdi,« je pomislil Srnjak.	Lipa	pa je odložila veslo in visoko dvignila težkega	A
sta Zlatolasa in Oprezni priveslala skupaj, je	Lipa	pokazala Srnjaku še štiri sive gosi, ki so se	A
jezero.« »Kdaj?« je komaj še upala vprašati	Lipa.	»Še danes.«	A
»Ne hodi,« je zaprosila mladenka. »Moram.«	Lipa	je povesila oči: »Jaz sem pa mislila, da se	A
razjasnil obraz, Zlatolasi Lipi. Oprezni in	Lipa	sta priveslala v opuščeno, pa za silo spet urejeno	A
urno gnal svoj drevak, da bolj urnega veslača	Lipa	še svoj živi dan ni videla. Iz obsežnega ločja	A
je še hitreje pognal svoj drevak. Zlatolasa	Lipa	je gledala za njim, dokler ni zginil za ostrim	A
kako se bosta razumeli Zlatolasa in Črnoglavka?	Lipa	bo gospodinja, Zvesta pa dekla. Saj vitka Zlatolasa	A
Še edini stari pes je ušel. Zlatolasa	Lipa	je hodila zadnja.Oborožila se je bila kakor	A
Čopasta Priba je obmolknila.	Lipa	pa je zginila v grmovju. Oprezno kakor lisica	A
kadar zalezuje pasočega se zajca, je ovinkarila	Lipa	proti pristajališču na koncu preliva pod naseljem	A
pa bila vsa obširna planjava kakor mrtva.	Lipa	si je snela lok in tul raz pleča, vzela oboje	A
naglo odletel vzdolž ravni. Šele sedaj se je	Lipa	zavedela, da je prepodila veliko dropljo.Brž	A
Če se nisi navsezadnje zmotil.« »Nisem.«	Lipa	se je zdrznila in dvignila glavo iz trave.Glas	A
drugega kakor samo: »Tukaj sem.« »O, Zlatolasa	Lipa!	« Oprezni Srnjak je spustil breme, ki ga je bil	A
Ti, dobri mladec.«	Lipa	je govorila tako tiho, da je nihče drugi ni	A
Bojimo se pa zime. Zato pa ‒«	Lipa	je obmolknila.Ostrorogi je pa prijel mladenko	A
krepko potresel: »Nič naj te ne skrbi, Zlatolasa	Lipa.	« »Pa kje tiče drugi, da ni nikogar blizu?« je	A
otrok. Še dobro, da sta zatorej,« je branila	Lipa	svoja dva bratca. »Pojdita pobegle rešit praznega	A
se še nikoli ni noben jezerjan. Srnjak in	Lipa	sta se v naselju samo toliko pomudila, da je	A
Srnjak je obstal.	Lipa	pa je zginila med drevjem.Spet je postalo vse	A
prav z oponašanjem pribe sklicuje Zlatolasa	Lipa	svoj razbegli rod. Kako naj bi ga pa drugače	A
hodili Črni Gaber in Oprezni Srnjak in Zlatolasa	Lipa.	Za njimi so se podili otroci.	A
privzdignil svojo nevesto in zaklical: »Zlatolasa	Lipa	je odslej naprej moja žena. Kdor se je dotakne	A
Koj za njim so prišle Zorna Kalina, Zlatolasa	Lipa	in Zvesta Črnoglavka. Kalina je prinesla v naročju	A
dandanes. Precej velika hiša je to in košata	lipa	senči ji sprednjo stran.Lastnik tega posestva	A
bleščal v jutranjem soncu. Tudi velika samotna	lipa,	ki je ponosno na samem raztezala široko razraščene	A
gospodarstvena poslopja. Pred vrati je rasla košata	lipa,	okoli njenega debla je bila živa klop s posedeno	A
tolažil. Na severni strani tik obzidja je stala	lipa.	Na deblu je visela že od nekdaj podoba Matere	A
na pokopališče steza stara, že črvojednasta	lipa	svoje veje, kar jih ni poslednjo pomlad žalostno	A
fužinski grad. Koliko srečnih rodov je videla ta	lipa,	koliko je čula veselega petja pod svojimi košatimi	A
pečine; v sredini dolca pa je rasla cvetoča	lipa.	Ko sem dospel v dolino, so se mi prikazale tri	A
zemljo. Pod cerkvijo je rasla velika, stara	lipa,	katero so že davno posekali.Pod njo se je šalil	A
odvedel k potoku, ob katerem se je košatila široka	lipa.	Vsa je bila v cvetju.	A
ogromen šopek na parobku njive, kako veličastna je	lipa,	ki se košati sredi pota in zeleni in cveti,	A
Kako so gore visoke in sinje, kako je ponosna	lipa,	ki cvete ob poti, se ozira na vse strani po	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani