kvas (1.059)

nožih in glavo stavim, da sem postavil dober	kvas.	Krasno se iztekajo moje številke.	A
Bili so drugi.	Kvas	in žito za nov kozmodrom. Mlado vino Starci	A
in cvetnega uljesa bom v pehar kakor kruh in	kvas	vsajal, se v kamenjak pišočega peresa, in me	A
stric se je zdrznil ter nehote začel prekladati	kvas,	ki ga je držal v levici, in gorjačo, ki jo je	A
Obstal je ves krotek in v levici še vedno tiščal	kvas.	Komisar ga je spet zviška premeril,	A
za sposobnega, da bi polagal v mladinska srca	kvas,	iz katerega bi vzklile čednosti, ki naj dičijo	A
Vedeli so, da je v njegovih mislih in besedah	kvas,	ki rodi odpor in željo po svobodi, zato so mu	A
kaj, ‒ odgovori krčmar, da nič ne ve. Gospod	Kvas	je sploh krčmar starega kova, nikdar nič ne	A
zdravilne moči vina, ki ga toči čislani gospod	Kvas,	in naj bi se gospod Kvas ojunačil in dal preiskati	A
toči čislani gospod Kvas, in naj bi se gospod	Kvas	ojunačil in dal preiskati vino po izvedencih	A
Vsi so rekli, da je to res, in se je gospod	Kvas	kar usedel. Gospod profesor pa je povedal še	A
Hotel je izučiti to četo, da bi bila nekoč	kvas,	ki ga vmesi med velikansko tolpo ljudstva in	A
vrinila vmes še politika, ki je bila od nekdaj	kvas	vsega zla.Dotlej se veseli Prisojničani niso	A
bo rajši stopal. »Torej srečno pot, gospod	Kvas,	« dejal je zdravnik, »pred mrakom boste ravno	A
konju in voz zdrdra po stranskem potu. Gospod	Kvas	‒ tako je zdravnik svojega zdanjega tovariša	A
ga ni kar tako kdo v dir pripravil. In ker je	Kvas,	kakor sedlu nevajen človek, nekaj boječe in	A
zakaj se je le počasi nadalje pomikal. Lovre	Kvas	je bil dovršil vse učenje na ljubljanskem liceju	A
poprej otožen kakor vesel značaj brati, bil je	Kvas	na prvi pogled vsakemu zanimiv človek.Obleka	A
bister um in dobro glavo. Dalje ni bil Lovre	Kvas	veliko vajen, vesti se po navadni etiketi; prosti	A
in čut. V tej razmišljenosti je bil Lovre	Kvas	pozabil paziti, kje je stranska cesta, katera	A
iz katerega se je dalo soditi, da je gluh.	Kvas	še enkrat vpraša. »Metličja sem narezal, metličja	A
bili vsi vragi za petami. Nejevoljen je začel	Kvas	rentačiti in jeziti se sam nase in na starše	A
lahko našli.« »Aha!« zarohní tu tretji glas in	Kvas	zagleda čudovitega moža na cesti, »aha, dekle	A
ter ga ostro ogledoval. Pri tej priliki je	Kvas	videl obleki popolnoma primeren obraz.Lice je	A
domačem življenju zaupajo takim ljudem, mislil je	Kvas	sam pri sebi. »Ker je videti, da so ti povedali	A
»Ali si že ti dolgo tu v okolici?« vpraša	Kvas.	»Kar mi je mati umrla,« reče Spak nekako zamolkleje	A
rame daleč od sebe proč in leti zopet ponje.	Kvas	ni mogel razumeti vsega tega.»Človek mora biti	A
naglo vzdigoval do strmega holma, na katerem je	Kvas	na hiter pogled zapazil rogovilasto zidovje	A
Po stopnicah so se zdaj čuli koraki in Lovre	Kvas	je stopil z graščakom v sobo. »Le otresite se	A
prihodnjega učenika od nog do glave. »No, gospod	Kvas,	« spregovori graščak, ko je prebral Lovrova spričevala	A
bodeva v dveh letih precej daleč prišla,« reče	Kvas.	»Samo dve leti ste namenjeni pri nas ostati	A
dovoljenje, in vstal, »misliš, da je gospod	Kvas	‒ tako se menda pišete, če sem prav razumel	A
Proti vzhodu čez vrt in čez travnik pak je	Kvas	videl posamno večje domovje; vendar, ker je	A
zadnji besedi zopet loputne z gorjačo po konju.	Kvas	ni vedel, ali bi se smejal ali jezil nad neusmiljenim	A
po vrtu hodijo.« Četrt ure potem je bil tudi	Kvas	na vrtu.Naproti mu pride Manica.	A
mož približal, dejala je: »Stric, to so gospod	Kvas,	naš učenik.« Novi prišlec je bil precej prileten	A
»Ne vem še, nisem se še določil,« odgovori	Kvas.	»V seminar ne?« vpraša stric Dolef in tlečo	A
veselega sveta?« »O, še se najdejo!« odgovori	Kvas,	»toda jaz sem takih veselic malo skusil.« »Verjamem	A
vendar zdi, da že na pol imam. Pa ti si pravi	Kvas,	rekel mi boš, kvasiš, da sam ne veš kaj. Prav	A
prijatelj imel poznati, da bi vedel, da ne bo Lovre	Kvas	nikdar ravnal samo tako, kakor mu bode srce	A
vsega društva pa so bili poglavni naši znanci:	Kvas,	deseti brat in Dolef, dasi so se razno obnašali	A
brat in Dolef, dasi so se razno obnašali.	Kvas	je tiho sedel na oglu in opazoval ljudi in navade	A
vas sem šel in zvabili so me v hišo,« odgovori	Kvas.	»Dobro je, če je človek včasi med, dobrimi ljudmi	A
vkup?« »Imam še delo danes popoldne,« odgovori	Kvas	brez premisleka, da ravno laž izgovarja.»Saj	A
vesele in neskrbno srečne mladosti,« mislil je	Kvas,	»v vsi stvarnikovi krasoti ste razcvele in slana	A
tam pa tam z vej bela cvetna peresca. Lovre	Kvas	se je šetal po ozeleneli travi prek vrta.Zagleda	A
prav mislil ali ne. Kaj pa kaj počne gospod	Kvas?	« Pri tem imenu je Marijan zardel.	A
Glejte no, da se še taka mirna duša, kakor je ta	Kvas,	more skregati s kom, ki je zopet tako neškodljiv	A
cut. »Kaj ste tako naglo obmolknili, gospod	Kvas?	« vpraša ga Marička. »Saj veste, da se človek	A
ne sme vedeti, česa ste se ravno domislili?«	Kvas	je bil zopet malo v zadregi.Hotel se je že ne	A
O, komaj osem let sem bila stara. Pa, gospod	Kvas,	nič veliko me ne smete izpraševati o tej reči	A
zdolaj sta na potu stala Marijan in Manica.	Kvas	je videl iz Maničinega obnašanja, da Marijana	A
od srca. Precej pa se umiri in reče: »Gospod	Kvas,	ali ne greva zopet nazaj?« Glas tega vprašanja	A
sentimentalen zaljubljenec, kakor je bil Lovre	Kvas,	bil bi gotovo glasen monolog nanj govoril in	A
nasmehne. Spoznal je bil, da bi ga prijatelj	Kvas	rad odpravil.Videlo se je, da je hotel nekaj	A
se toliko za grmovje zavije, da ga ni mogel	Kvas	več videti, postoji in čaka. PETNAJSTO POGLAVJE	A
kamenja do mesta, kjer sta bila mladeniča.	Kvas	je bil vstal in stal Marijanu nasproti. »Jaz	A
pravil, kakor bi bila vsako uro slišati, ni mu	Kvas	za prvega verjel.Ali Krjavlja je to zopet ujezilo	A
Krjavljeve koče ne ravno dolga. Zato se je	Kvas	naposled napotil s svojim tovarišem proti Obrhku	A
sovražil zaradi mojega imena in rodu.« »Ti si	Kvas,	« odgovori Martinek, »Kvas se pa lako spreme	A
in rodu.« »Ti si Kvas,« odgovori Martinek, »	Kvas	se pa lako spreme ni v besedo Kaves.Ti si iz	A
nekaj trenutkov ne reče nobene besede, vstane	Kvas	in pravi: »To pisanje bom že izročil, kakor	A
tega nisem vedel. Da, v enem pismu sem našel	Kvas,	drugod je Kaves.Ali pa veš, da ni še kdo drug	A
pa morda te je sram, da te tako imenujem?«	Kvas	ni mogel odgovoriti.Podal mu je roko, katero	A
»Gospod Piškáv je tvoj oče?« vpraša strmé	Kvas.	»In tvoj stric!	A
usta razvlekel, kakor da bi se mu zdehalo.	Kvas	je prišel iz hiše. »Počakajte, počakajte!« vpil	A
vicah zato gorel, če ti ga bom dal!« Lovre	Kvas	tega rohnenja ni slišal, nekoliko ker je bil	A
Dobro! Gospod	Kvas	je prva priča. Kje je, prosim, dajte ga poklicati	A
Mežón, »ali ne veste, morda sta bila ta gospod	Kvas	in Poleščanov sin kaj navzkriž, postavim, kakor	A
včasi rekli, »indicium« bil je ta, ker je	Kvas	sinoči pozno domov prišel; drugi, da ga danes	A
našel je puško, katero je bil prejšnji večer	Kvas	pri kamnu pozabil in Marijan potem po gošči	A
in celi druščini čudno zdelo. Medtem je bil	Kvas	prišel domov.Stara Urša, ki mu je zajtrk prinesla	A
srečajo sodnik, gospodar in drugi. »Gospod	Kvas,	« začel je sodnik s svojim najslovesnejšim glasom	A
razlog ali indicij, da se ne moti. Koj pa je bil	Kvas	zopet miren in dejal je: »Ali ne smem vedeti	A
storiti.« »Tedaj storite svojo dolžnost!« reče	Kvas.	»Ne, jaz vem, da je gospod Kvas tako nedolžen	A
dolžnost!« reče Kvas. »Ne, jaz vem, da je gospod	Kvas	tako nedolžen kakor jaz,« dejal je stric Dolef	A
ni. Sodnik jim je pritegnil s to pogodbo, da	Kvas	s pošteno besedo obljubi, da ne bo skušal pobegniti	A
»Ni res! Skazalo se bo!« dejal je	Kvas	in tudi on je zardel, zakaj vedel je, da mu	A
spregovoril in dejal, obrnivši se h Kvasu: »Gospod	Kvas,	jaz nočem dvomiti, da se boste opravičili, in	A
grem jaz domov.« S solznim očesom je stisnil	Kvas	roko, ki mu jo je graščak podal.Hotel mu je	A
postane lahko pobojnik. »Le pomirite se, gospod	Kvas!	« tolažil ga je.»Kakor pravite in kakor vam jaz	A
osorno. »Ali bi ga ne smel videti?« vpraša	Kvas.	»Ni potreba.	A
tebi nič jima hrbet obrne, da bi šel v hišo.	Kvas	stopi bliže in mu tiho reče: »Gospod doktor	A
Rekel pa ni nič, ampak šel je v hišo.	Kvas	bi mu bil rad dal Martinkova pisma, pa nekoliko	A
pomenek začel med njim in njegovim ujetnikom. Pa	Kvas	je odgovarjal, kar se je najkraje dalo. »Zdi	A
videl, kakšen humorist je bil ta prečudni Lovre	Kvas;	drugič bi bili pa mi še na konec tega kratkega	A
Naposled sta se v tej misli zedinila, da bi bil	Kvas	dober zet, ko bi le kako premoženje imel, preverila	A
papirja in pero.« Piškáv zapiše te besede: Lovre	Kvas	ni bil pri poboju mojega sina Marijana.Sicer	A
hotel, ne bo smel imeti suhega mošnjička. Ta	Kvas	je bil pa legak za okrogle stvari, ki izpod	A
umrl Martinek, bili so trije pri njem. Tisti	Kvas,	ki ni več na Slemenicah, fajmošter in stari	A
Pri pokopavanju je bil graščak, Vencelj, tisti	Kvas	in vedi ga Bog, če še kdo, ka-li.« »Tistega	A
ali, kakor se rod piše, . / . / stran 228 . /	Kvas.	Vendar želim, da ostaneš pri tem imenu, ki si	A
tretje roke, v roke človeku, ki se piše kot jaz ‒	Kvas	in kateri je mojega brata sin, kakor sem zvedel	A
nekoliko njegove dediščine pustim človeku, ki se	Kvas	imenuje in je na Slemenicah. Tretjič je ta Kvas	A
imenuje in je na Slemenicah. Tretjič je ta	Kvas	meni v rodu.Tedaj hočem, da pustiš Polesek temu	A
naj bo, kakor hoče. Potem ostanem vaš sosed in	Kvas	bo prišel menda kdaj sem.Zdaj vem, da mi je	A
ne boste branili? Jaz ji privoščim sreče in	Kvas	‒ tudi ni napačen človek.To sevé, da bi jaz	A
se ti je zamerila žival, da jo tepeš?« pravi	Kvas.	»Kaj?« pravi Krjavelj in korači vštric Kvasa	A
in žalosti prizadela. »Nikar ne tepi!« brani	Kvas.	»Žival nima pameti!«	A
niste nič boljši ko ona.« . / . / stran 241 . /	Kvas	se nasmeje moževi jezici. »Ali mi veš povedati	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani