jernej (6.875)

je vino, so vinske gorice - čeznje sta sveti	Jernej	in sveti Peter. DRAGOLIČ: In sveta Uršula	A
spovedi, je vsa vas poznala njegove grehe. ‘	Jernej,	tiše, tiše!’ ga je miril župnik iz spovednice	A
ne bo nikamor mudilo, ker je sončen dan. -	Jernej,	govori! - je ukazujoče rekla žena in trdno postavila	A
in glas je bil nenavaden, globok in tih. -	Jernej,	kako pa danes govoriš? - se je tudi Temnikarici	A
17 .. . \/ . / -	Jernej!	Ne nori! - je stopila k njemu.	A
nori! - je rekla pomirljiveje. - Poslušaj,	Jernej!	Potico bom spekla.	A
peč, da se potem tudi mi pogrejemo, he‐he!« -	Jernej!	- je spet ostro rekla Temnikarica. - Ali slišiš	A
In tako tudi bo ... -	Jernej!	- je poklicala žena. Temnikar se je	A
razumeti, zakaj Temnikar rine v grmovje...« -	Jernej!	- je kriknila Temnikarica. Temnikar	A
slutil že davi, lahko zdaj sluti tudi ona... -	Jernej!	Ozrl se je.	A
Robeh, bo sirota zvijala roke in jokala...- -	Jernej!	- je zakričala žena z jezo in strahom.	A
No, Marjana?... -	Jernej,	kako pa govoriš? - je rekla in segla pod predpasnik	A
Na roko! -	Jernej,	kaj pa je danes s tabo? - je rekla in začudeno	A
hitro obrnil in hitro zavil okrog hleva. -	Jernej!	...Jernej!...	A
- Jernej!...	Jernej!	... haeei�32hdmn�33 hdo-ikn14 	A
rok, da bi se naužil njene trde beline. - Oh,	Jernej!	Že spet noriš! - reče Tilčka in mu vrže mokre	A
resen, Tilčka pa se smeje in ga prisrčno roti: »	Jernej!	« in »Zverina!« in	A
»Zverina‐zverina!« in spet »	Jernej!	« in »Jernej‐Jernej!« in	A
kakršna je bila že od tistega trenutka, ko je	Jernej	na sveti večerizginil za obronkom in je začutila	A
da ni kriva, temveč da je ravnala prav, zakaj	Jernej	se je bil odločil in je moral na svojo pot.	A
je bil v resnici in kakršnega ni poznala. »	Jernej!	« ga je poklicala v mislih.In tedaj je začutila	A
spustila iz zapečka in ga tiho poklicala: -	Jernej!	...Tedaj je za njenim hrbtom škrtnilo v uri in	A
velika sila, ki ji je bila dopovedovala, da je	Jernej	moral na svojo pot.In čudno, kako čudno, zdaj	A
za katerim je bil pred dvema dnevoma izginil	Jernej	in izza katerega se bo zdaj vrnil.	A
Jernej in izza katerega se bo zdaj vrnil. - O	Jernej!	... - je vzdihnila. In potem se je še enkrat	A
ti, da zdaj nismo več sami, ker se je vrnil	Jernej.	Ali se ga mar tudi bojiš?	A
- Sam! - O,	Jernej!	- je vzkliknila, sklenila roke in se obrnila	A
svojim starim avstrijskim vojaškim plaščem. - O	Jernej!	... - je tiho poklicala Temnikarica.A ni zatulila	A
Saj ni mrtev! Ne,	Jernej	ni mrtev! - si je rekla in se nepremično zamaknila	A
zamaknila v izbo. . /\ . / . / 66 .. . \/ . /	Jernej	je ležal na tleh in je bil videti še večji,	A
da ga nobena sila ne more več premagati. - O	Jernej!	- je zašepetala.	A
nepremično zastrmela v Jernejev obraz. - O	Jernej!	- mu je govorila v mislih.- Ti vsega tega ne	A
je bila še močnejša, res nepremagljiva... - O,	Jernej	- je vzdihnila v mislih.- Ti vsega tega nisi	A
strahota godi v pravem redu: najprej je šel	Jernej,	potem Tone, potem Justina, ona pa je zadnja	A
močnih curkih brizgnila po belem snegu. - O	Jernej,	tudi tega nisi videl! - je rekla Temnikarica	A
je, kakor bi človek umiral v hudih krčih. -	Jernej	- je vzdihnila Temnikarica.- Tone!	A
razširila in vzkliknila: - Da si se le vrnil,	Jernej!	- Vrnil sem se.	A
- Vse!... O,	Jernej!	... Peter Majcen je obstal kot ukovan	A
jesen, ko se jim je voda približala. »Veš,	Jernej,	« je rekel, »ko sva se s Tilko jemala, so bili	A
mokre, modre oči in skoraj samo zašepetal: »	Jernej,	lepo te prosim, pusti me zdaj pri miru! ... In	A
govori, z desnico pa ga je odganjal: »Beži,	Jernej!	Beži!	A
t, petnajst petelinov, zdaj smo pa doma.« »	Jernej!	«je vzkliknil Martin, ko ga je spoznal; bil je	A
fari in v cerkvi oznanil. Zdaj pa je bil ta	Jernej	Cestar Bartolomeo Stradone, prefekturni komisar	A
Stradone, prefekturni komisar in tako dalje. »Da,	Jernej,	«se je namrdnil Cestar. »	A
zlobi. Ko je torej gospod slišal, da otrok ne bo	Jernej	in da mu doma niso izbrali imena, je z veseljem	A
sovražnika, in v istem hipu mu je zaustavil znanec,	Jernej,	ki ga je zapeljal do doma; bil mu je hvaležen	A
privlej′c!’ da mašuje sv. Lovrenc v rokavicah, sv.	Jernej	že v kožuhu, in skoraj pohujšljive stvari:	A
ki se je pomikala proti Žalcu, in krepostni	Jernej	se je ločil od svojega gospoda. Gospodična Kornelija	A
dobi Lazar Kornelijo, vzame tebe nemara njegov	Jernej,	ki je že spet vprašal po tebi.« »Naj bo, kakor	A
vzdihnila Polona in vprašala odhajaje, kako je	Jernej	pravzaprav rekel. Zdaj pa prirožlja s svojim	A
Takoj se je ustavila, da mu pove, kam gredo. »	Jernej,	Jernej,« je klicala, »ali slišiš, ali ne?«	A
ustavila, da mu pove, kam gredo. »Jernej,	Jernej,	« je klicala, »ali slišiš, ali ne?« Jernej pa	A
Jernej,« je klicala, »ali slišiš, ali ne?«	Jernej	pa se je napol obrnil in vzdignil roko: »Odlazi	A
očesu svojega bližnjega, bruna v svojem pa ne.«	Jernej	pa je ponosno korakal proti mestu, in dasi se	A
število proti sovražnemu ljudstvu. Vitov hlapec	Jernej	je prvi zapustil vrsto; za njim še ta in še	A
omagale moči. . / . / stran 214 . / Lazar in	Jernej,	oba sta padla pred Koroškimi vrati na kup ubitih	A
KLADVIČEK Oj kakšen častivreden možje bil Kladvičkov	Jernej!	Prihaja s svojim sinkom Matičkom ter s svojo	A
še bolj pa tisto, kar je pravil Kladvičkov	Jernej.	Pripovedoval nam je o laški in ogrski revoluciji	A
čimer se je ponašal, potem bi zaslužil stari	Jernej,	da mu postavi cesar velik spomenik pred svojim	A
poznam Kladvičke že v četrtem rodu. Prvi je bil	Jernej,	ki je rodil Matička, Matiček je rodil Kozmo	A
pijači, to dobro vem. Moj prijatelj, sodnik	Jernej	‒ pred tremi leti je umrl za jetri ‒ je že bil	A
jutri spečem šarkelj, ti priskrbi vina! Stric	Jernej	se bo od veselja usekoval.« V nedeljo po rani	A
skuham.« Lenka je hotela kvišku, pa jo je mož	Jernej	rahlo potisnil nazaj, ji popravil odejo in odšel	A
je na pragu in ni hotela poslušati, ko ji je	Jernej	razlagal, da ga je na mile reči prosil, da mu	A
sveženj. »Pozdravljeni, Jančar!« je zaklical	Jernej.	Poznalo se mu je na hoji, da ga nekoliko ima	A
predrobno stopical, dasi res ni bil velik. »Gremo,	Jernej!	« »Jaz seveda; pa ti, ki si siv kot ovca!«	A
laseh kakor Samson!« »Hahaha,« se je smejal	Jernej.	»In žena gre s tabo.	A
Kaj se te še ni naveličala?« »	Jernej!	« se je oglasila za njim njegova žena.»Mh, tale	A
Vsaj dva meseca prezgodaj.« »Zadnji čas,	Jernej,	imaš vsaj dediča,« se je potegnila Jančarica	A
Jančarici. »Poglej ‒ poglej ‒ juhu ‒« je pokazal	Jernej,	ko se je izpred Maninega domka snovala procesija	A
točil in pocejal. »Pojdimo!« jih je nagovarjal	Jernej.	»Zamudite!«	A
katerega hriba se je ta utrgal,« je vprašal glasno	Jernej	trdo za njegovim hrbtom. Fant se je ozrl in	A
če ni boljših, bomo tepeni,« je pozabavljal	Jernej,	ki je velikega hribovca pogledal od spodaj v	A
proti Jerneju in fantu hotel dopovedati, da je	Jernej	pijan. Na kolodvoru in pred njim se je trlo	A
Matic je gledal in segal po ponujeni roki. »	Jernej!	Ali ga ne poznaš, France?« se je zveselila Jančarica	A
»Kajne, sem zal?« se je norčeval Matjažev	Jernej	in se smejal.»Ali ste prišli k Blažu?	A
Me čaka naša. Zbogom!«	Jernej	je stekel po stopnicah kot razposajen fant in	A
iskal prostora. In spet se je oglasil iz kota	Jernej	in jih vabil: »Sem, k nam!Za pol kompanije nas	A
pijači. »Jančarica,« je začel najbolj zgovorni	Jernej,	»lahko si prevzetna na moža.Za majorja je pri	A
skriti v telovniku. »Tako se spodobi,« je bil	Jernej	s praznim vrčem ob mizo.»Vidiš, Jančarica, ali	A
Še meni, ko je nič ne maram.«	Jernej	je del ženi roko okrog pasa in jo pritisnil	A
pojavil Strgar z bičem v roki: za njim pa Matjažev	Jernej.	»Vojskovalca sem pripeljal!Vina gor!« je kričal	A
in se ozrla proti vratom, kjer se je prikazal	Jernej.	Na levem licu je imel velik kos obliža.	A
Na levem licu je imel velik kos obliža. »No,	Jernej!	« se je iztegnilo bogve koliko rok prot njemu	A
koliko rok prot njemu in ga vabilo k mizi.	Jernej	se je pa muzal in mežikal z drobnimi očmi, šel	A
»Štefan na mizo!« »Kako je bilo,	Jernej?	« so vsa omizja tiščala vanj. »Dobro za vas pri	A
za vas pri polnih litrih,« se je obotavljal	Jernej	in pomaknil čepico nazaj, dvignil polni kozarec	A
To je hudir.«	Jernej	je spet segel po kozarcu in mimogrede ponosno	A
ne veste ne, kaj je to šrapnela,« je povzel	Jernej.	»To je iz topa krogla, votla, in ko nadte prileti	A
prileti, se razpoči in usuje za tole kapo,«	Jernej	je snel čepico, da je mogel pokazati, »samih	A
je šla skozi lice in tu so mi jo vzeli ven.«	Jernej	je razgalil bluzo, da je pokazal pod ključnico	A
bila krogla zataknila. »Bog te je obvaroval,	Jernej;	sedaj si dober.« »Bog in pa tale, tale!«	A
Bog in pa tale, tale!« . / . / stran 160 . /	Jernej	je pokazal na čepico, kjer so bile prišite svetinjice	A
Ampak krogla, to ni nič. Bajonet.«	Jernej	je planil kvišku in potegnil Strgarju bič iz	A
kdo nasmehnil, ženske so sklepale roke. Ko je	Jernej	odložil bičevnik, se je oglasil pogumno občinski	A
se je oglasil pogumno občinski sluga Petrin: »	Jernej,	ne boš zameril, če tega ne razumem, kako si	A
« »Ti dolgopeta sulica ti,« se je razhudil	Jernej,	»ali ti veš, koliko je človek močan, ko ga zdravega	A
/ . / stran 161 . / Gosti so se zasmejali,	Jernej	je pomežiknil in se obliznil po kratkih brkih	A
Matic pokašljal in se pripravil na vprašanje: »	Jernej,	ali jih je veliko padlo?« Matjažev je pogledal	A
brisale oči, moški so molčali in gledali v mizo.	Jernej	je pa puhal cigareto in vrtel kozarec v roki	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani