nova beseda iz Slovenije
nastop, to simbolično govorjenje, to pestro | cvetje. | DOBRIN Gospa pustiva čenče mladim ljudem, | A |
je začaran paradiž. Sonce sveti samo sebi, | cvetje | je okamenelo, pesmi so neme, beseda je mraz | A |
mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo | cvetje | pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar | A |
morda tudi njej in tebi ne bode cvelo na večno | cvetje | prve mladosti; a Zorislava Čeligojeva si ne | A |
lét. Šumí jim nad glavami lipa, Presladko nje | cvetje | diší. Mladeničev čilih najmlajši Uzdihne in | A |
« Šumí jim nad glavami lipa, Presladko njé | cvetje | diší, Pa bratov zamišljenih drugi Mi reče in | A |
« Šumí jim nad glavami lipa, Presladko nje | cvetje | diší, Pa bratov zamišljenih tretji Ustane in | A |
cesti tod mimogredé.« »Ko naraslo to vejévje, | cvetje, | Zažgali grmado smo tó: Mir imela duša bo nesrečna | A |
. / . / stran 14 . / Trnje minulega časa, | cvetje | presnivanih sanj zdaj brez bodic in brez krasa | A |
O pusti ga, naj spi! Dokler mladost mu | cvetje | trosi, prelepe sanje noč mu nosi. Kako se blaženo | A |
neba, naj ljuto je vršal jesenski vihar, naj | cvetje | morila je strupna ozeba ‒ vir pesmi ni nama | A |
Med tujimi grobovi spem. Jesensko | cvetje | in zelenje od tujih rok vsajeno zrem. A bodi | A |
grobu dalje od mlina. Na grob zasadim naj | cvetje | novó, kropim je le z roso očesa tam doli, tam | A |
poljubi jih sonce drugikrat, sredi listkov že | cvetje | požene, in poljubi jih sonce tretjikrat, ah | A |
jo sončni svit boža, samo pisan metulj, samo | cvetje | obkroža vijoličino, trnjoličino lepó. Ti listi | A |
letne mlade; leto pošlje piš in strele, lépo | cvetje | jim odpade. Roža, rosa ino mana naša je mladost | A |
bi poezije jasne! Lej, torej je bledó njih | cvetje | velo! Lej! torej je bledo njih cvetje velo | A |
/ stran 127 . / Lej! torej je bledo njih | cvetje | velo Lej! torej je bledó njih cvetje velo, | A |
bledo njih cvetje velo Lej! torej je bledó njih | cvetje | velo, in redke so, in slabe, nebogljene, v zidéh | A |
pomlad razklada svoje čuda, razsipa po drevesih | cvetje | belo. In toplo sonce vabi ven čebelo, pastir | A |
zatirale jih sile. Lej! torej je bledó njih | cvetje | velo, Jim iz oči tí pošlji žarke mile, I | A |
bodeš pozabílo kar te v časih teh teží. | Cvetje | rasti v tebi zálo da ne bódeš togoválo. | A |
7. Košate lipe | cvetje | bélo razširja duh svoj tja po dolu! | A |
osóde svet. Če mirno na planéh zvenélo nam | cvetje | bo mladosti let. Al' tam v dolíni tíha | A |
odéjo bélo je; zíma razprostíra kríla -- | cvetje | krasno -- vélo je.-- | A |
Zdavnaj vse minúlo je! Mísli so zbežále mláde, | cvetje | se osúlo je.-- -- -- | A |
ustvárila najlepši ràj. V jutránjem solncu mlado | cvetje | krasnó se razcvetelo je, a príšel je vihár | A |
razcvetelo je, a príšel je vihár ponoči in | cvetje | vse zvenelo je. Kakó sem bil jaz nekdaj | A |
na pot svoj temni prt in luč ugaša, moje | cvetje | vene ... nič ne žaluj, obrni se od mene | A |
mladenka, ljubica ti ljubezniva. Lice tvoje ‒ | cvetje | v polju, stas tvoj ‒ jela ni tak tenka, srce | A |
In jaz? ‒ Ko | cvetje, | petje me obdaja, ko ljubi vse, kaj hočem jaz | A |
Ljubezen pa je seboj pripeljala Zelenje in | cvetje, | pomlájen svét. In tisoč, in tisoč rožic poganja | A |
in zimo dan in noč. Da jaz sem zgubil sad in | cvetje, | Zgubljeni sin, kaj tožil bom! Zapustil materno | A |
pesem kuje reva, Da berž jo v Glasnik pošlje ali | Cvetje. | Jaz vsaj ne bodem delal ti nadloge, Prevečkrat | A |
Vitez Jurij torbo nosi, in na desno in na levo | cvetje | trosi. Sij nam, dneva car, sij nam, car luči | A |
Vitez Jurij torbo nosi, in na desno in na levo | cvetje | trosi ... Semkaj pa je dolga pot, morda vitez | A |
povrneš tam z bojnih mi poljan ‒ kaj meni smeh in | cvetje, | kaj najjasnejši dan! Slovo od polja (1915 | A |
zemljo zakopana... . /\ .. stran 43 . \/ Kot | cvetje... | Krog doline naše grički so ponižni za sveta | A |
44 . \/ Rod za rodom nemo umira, kot poleti | cvetje | mre na pokošeni senožeti. Če ne bi... | A |
kača proti rožam sika in zaman se ji dehteče | cvetje | umika. Neizprosna smrt v kraljestvo mirno seže | A |
zmrzal. Čakajo, da bo na licih spet pognalo | cvetje. | - - - Težak pečatni prstan na uveli roki, zlat | A |
devali jih na srcé. In srcé jim bo ogrelo | cvetje, | vzraslo iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode | A |
ko davi je vstala, bil cvet je obran. Oh, | cvetje | je rahlo, čez noč se ospè; a žal je še meni | A |
sonce topló sestricam, družicam se smeje, kjer | cvetje | dišeče in sadje zlató visi od citronove veje | A |
prvi v življenje vstop. In tebe ‒ pač moti te | cvetje | na poti ‒ to občno veselje se tudi poloti! | A |
življenje je s cvetjem posut! Ne slutiš, da | cvetje, | na stèzo nastlano, le trnje zakriva, da zvene | A |
ptiček, kaj za to, če umiram jaz? Kaj, če | cvetje | prelepo vzel je zimski mraz? Glej, zelen je | A |
v planinski raj! Tu zêlen dol in breg, tu | cvetje | že budi se, tu ptičji spev glasi se, goré še | A |
srcih zimski je mraz in mrak; tam ne poganja | cvetje | krasno, tam ne odmeva spev sladák. Ti pa, srce | A |
odmeva spev sladák. Ti pa, srce, mi čuvaj | cvetje, | da mraz ne stre ga in vihar, poshrani v toplo | A |
srce je, žareč obraz, in v prsih poganja ji | cvetje! | Pogumno, veselo hiti skoz sneg iz trga prek | A |
se na zemljo vrne, petje slavcev se zbudi, v | cvetje | zemlja se zagrne; zame pa pomladi ni! Zemlja | A |
se iz težkih nočnih sanj. Da glavé dviguje | cvetje | in obrača v njo očí; da po vejah glasno petje | A |
doseže, smeje se narava, pomlad po grobovih | cvetje | razsipava. V joku svojo zgubo človek Bogu toži | A |
odgovor dal mi je skakljaje: »Z mladim letom pride | cvetje, | kakor lani, jaz pa vam prinesem petje, kakor | A |
Kdo naj prihaja? . / . / stran 93 . / | Cvetje | na oknu Sonce na oknu.Stene pobeljene, bele | A |
Srečal sem jo pod pomladnimi zvezdami. | Cvetje | je padalo in vodomet je šumel... In veter je zgrnil | A |
proslavljal in rast. In lomil bom krone in | cvetje | bral, ki se bo še v popkih skrivalo, da sok | A |
pa grob moj s snegom odene, v snegu še nežno | cvetje | ne zvene. Roženkravt, nagelj, vrh rožmarina | A |
ohladila. Revica pa je sedaj skoraj ovenela, | cvetje, | listje zeleno zima ji je vzela. Spavaj, draga | A |
s planine sosedov brhki sin, poklonil ji je | cvetje | iz rožnatih planin. Si cvetje ogleduje nabrano | A |
poklonil ji je cvetje iz rožnatih planin. Si | cvetje | ogleduje nabrano prav skrbno, ne poje več veselo | A |
ko davi je vstala, bil cvet je obran. Oh, | cvetje | je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni | A |
Pogreb na obrazu. V rokah | cvetje | vene. V ustih umirajo stavki. | A |
otavico. Natresel naj bi v svete me kadice, kot | cvetje | vrgel v divje me slapove. Me bo jemal kot vonj | A |
je hiter in močan vonj je vsepovsod. Lipovo | cvetje | diši, ko da kuha sonce žlahtni med.Fant pa se | A |
šopkov kljub puškam in samokresom; venci in | cvetje, | ki so v noči prišli neubranljivo kakor kraguljčki | A |
Ženske roke so se tresle, kakor da polagajo | cvetje | na neznan grob svojih sinov, na trg pa je vela | A |
ta zdaj premagala njegov urok. Naj bo pisano | cvetje | po vseh zidkih in terasah, naj bo raztreseno | A |
vriskom in petjem, godba je divje bučala in | cvetje | je padalo z oken.Počasi pa je praznik mineval | A |
hlev po koso in s širokimi zamahi pokosi vse | cvetje. | Nato pograbi renčelico, poseka šipkov grm in | A |
ravnatelj, ko je s svojimi vodenimi očmi pogledal | cvetje. | »Največji in najbolj živi,« je negotovo | A |
in jemljejo iz njih suho, papirnato, voščeno | cvetje | - spomine na prvo sv. obhajilo, na birmo, na | A |
pod cvetočo tepko, vsa bela, bolj bela kakor | cvetje | nad njo, naslanja se na črno deblo, drži v koščeni | A |
Nato je stopila k učiteljici in ji ponudila | cvetje. | Učiteljica pa je medtem tudi spoznala | A |
ki se kopljejo v nalitem vinu. Vidim rdeče | cvetje | in raztresene zelene bršljanove liste.Vidim | A |
besede in brez šuma so odmaknili svečnike in | cvetje. | Grobar Zajezarjev Martin je trdo zakorakal k | A |
suho in suho je tisto rumeno, pomladno puhasto | cvetje, | ki mu ne vem imena.Že podrhtava pod toplo dlanjo | A |
pod tepko in sedel. Gledal je otroku v oči, | cvetje | je padalo nanju z drevesa.Otrok se je nasmehnil | A |
zaokrožena obala, toda morje je postalo težje, | cvetje | opojnejše, v ozadju gore, in med vsem tem življenje | A |
cvetočo tepko stoji, vsa bela, bolj bela kot | cvetje | nad njo, naslanja se na črno deblo, drži v koščeni | A |
zalijejo rože v loncih ter osmukajo že ovenelo | cvetje | in suho listje.Nato jim roke brez dela obležijo | A |
preddverja in med istim početjem pohodili njeno belo | cvetje, | povedal je, kdo, in povedal je, kdo je predlagal | A |
travniku in muli travo ter rumeno spomladansko | cvetje, | včasih se ozre k njima, ne mara ostati sama | A |
reka pisane gosposke, sveče v otroških rokah, | cvetje, | Marijina podoba, kdo bi v takem trenutku mislil | A |
je vse povezano, celica in livada, blato in | cvetje, | maj in november, znano in neznano.Bil je pripravljen | A |
bleščeče dežele, kjer so sorodniki, ki imajo | cvetje | iz krep papirja na pogrebih, kjer so vojaki | A |
domišljavo reče: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej. | Cvetje | brsti, korenine razganjajo zemljo, reke se razlivajo | A |
vroče in temno. . / . / stran 39 . / KJER JE | CVETJE | Vsa dvorana je bila posuta s cvetjem. | A |
posevke. Po tleh v dvorani je bilo razvrščeno | cvetje. | Kljub vsemu trudu in naprezanju, navzlic napenjanju | A |
grabljami ali kakšnim podobnim predmetom in | cvetje | pridno naravnal, da se je enakomerno razporedilo | A |
. / Ko je vstopil, je torej mogel zapaziti | cvetje, | stene, strop, krsti in čudne podstavke. Tal | A |
Razsuto je in hladno. | Cvetje | so začeli znašati skupaj ženavsezgodaj.Ženavsezgodaj | A |
Ženavsezgodaj so prihajali od vseh strani in polagali | cvetje, | ki je bilo različnih barv in oblik in vonjev | A |
dolgo izbirali prostor, kjer bi utegnilo njihovo | cvetje | najbolj ustrezati in se prilegati okolju.Tako | A |
poleg druge, urejene brezhibno. Morda pa so | cvetje, | ki je bilo odveč, zmetali stran, morda so hoteli | A |
takega zanimivo videti, vedeti. Pa kaj, ko so | cvetje | začeli znašati skupaj ženavsezgodaj. | A |
Ne morem si predstavljati, da bi v eni vasici | cvetje | bolj cvetelo in da bi njive bolj dehtele kot | A |
menoj počasi, kakor da je na travniku in gleda | cvetje | pod nogami, in ne na črnih kamnitih stopnicah | A |
razdruzganem snegu v veži je hodila kakor skozi | cvetje. | Zamišljeno je gledala proti oknu, da je mogla | A |
(leva okolica beseda(e) desna okolica kratice avtorjev kratice naslovov (vse oznake) št. povedi)
1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷
Nova poizvedba Pripombe Na vrh strani
Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU | Iskalnik: NEVA |