cvetje (1.818)

nastop, to simbolično govorjenje, to pestro	cvetje.	DOBRIN Gospa pustiva čenče mladim ljudem,	A
je začaran paradiž. Sonce sveti samo sebi,	cvetje	je okamenelo, pesmi so neme, beseda je mraz	A
mu prihajajo vsa srca naproti, kako trosijo	cvetje	pred njegovimi koraki; meni je toplo, kedar	A
morda tudi njej in tebi ne bode cvelo na večno	cvetje	prve mladosti; a Zorislava Čeligojeva si ne	A
lét. Šumí jim nad glavami lipa, Presladko nje	cvetje	diší. Mladeničev čilih najmlajši Uzdihne in	A
« Šumí jim nad glavami lipa, Presladko njé	cvetje	diší, Pa bratov zamišljenih drugi Mi reče in	A
« Šumí jim nad glavami lipa, Presladko nje	cvetje	diší, Pa bratov zamišljenih tretji Ustane in	A
cesti tod mimogredé.« »Ko naraslo to vejévje,	cvetje,	Zažgali grmado smo tó: Mir imela duša bo nesrečna	A
. / . / stran 14 . / Trnje minulega časa,	cvetje	presnivanih sanj zdaj brez bodic in brez krasa	A
O pusti ga, naj spi! Dokler mladost mu	cvetje	trosi, prelepe sanje noč mu nosi. Kako se blaženo	A
neba, naj ljuto je vršal jesenski vihar, naj	cvetje	morila je strupna ozeba ‒ vir pesmi ni nama	A
Med tujimi grobovi spem. Jesensko	cvetje	in zelenje od tujih rok vsajeno zrem. A bodi	A
grobu dalje od mlina. Na grob zasadim naj	cvetje	novó, kropim je le z roso očesa tam doli, tam	A
poljubi jih sonce drugikrat, sredi listkov že	cvetje	požene, in poljubi jih sonce tretjikrat, ah	A
jo sončni svit boža, samo pisan metulj, samo	cvetje	obkroža vijoličino, trnjoličino lepó. Ti listi	A
letne mlade; leto pošlje piš in strele, lépo	cvetje	jim odpade. Roža, rosa ino mana naša je mladost	A
bi poezije jasne! Lej, torej je bledó njih	cvetje	velo! Lej! torej je bledo njih cvetje velo	A
/ stran 127 . / Lej! torej je bledo njih	cvetje	velo Lej! torej je bledó njih cvetje velo,	A
bledo njih cvetje velo Lej! torej je bledó njih	cvetje	velo, in redke so, in slabe, nebogljene, v zidéh	A
pomlad razklada svoje čuda, razsipa po drevesih	cvetje	belo. In toplo sonce vabi ven čebelo, pastir	A
zatirale jih sile. Lej! torej je bledó njih	cvetje	velo, Jim iz oči tí pošlji žarke mile, I	A
bodeš pozabílo kar te v časih teh teží.	Cvetje	rasti v tebi zálo da ne bódeš togoválo.	A
7. Košate lipe	cvetje	bélo razširja duh svoj tja po dolu!	A
osóde svet. Če mirno na planéh zvenélo nam	cvetje	bo mladosti let. Al' tam v dolíni tíha	A
odéjo bélo je; zíma razprostíra kríla --	cvetje	krasno -- vélo je.--	A
Zdavnaj vse minúlo je! Mísli so zbežále mláde,	cvetje	se osúlo je.-- -- --	A
ustvárila najlepši ràj. V jutránjem solncu mlado	cvetje	krasnó se razcvetelo je, a príšel je vihár	A
razcvetelo je, a príšel je vihár ponoči in	cvetje	vse zvenelo je. Kakó sem bil jaz nekdaj	A
na pot svoj temni prt in luč ugaša, moje	cvetje	vene ... nič ne žaluj, obrni se od mene	A
mladenka, ljubica ti ljubezniva. Lice tvoje ‒	cvetje	v polju, stas tvoj ‒ jela ni tak tenka, srce	A
In jaz? ‒ Ko	cvetje,	petje me obdaja, ko ljubi vse, kaj hočem jaz	A
Ljubezen pa je seboj pripeljala Zelenje in	cvetje,	pomlájen svét. In tisoč, in tisoč rožic poganja	A
in zimo dan in noč. Da jaz sem zgubil sad in	cvetje,	Zgubljeni sin, kaj tožil bom! Zapustil materno	A
pesem kuje reva, Da berž jo v Glasnik pošlje ali	Cvetje.	Jaz vsaj ne bodem delal ti nadloge, Prevečkrat	A
Vitez Jurij torbo nosi, in na desno in na levo	cvetje	trosi. Sij nam, dneva car, sij nam, car luči	A
Vitez Jurij torbo nosi, in na desno in na levo	cvetje	trosi ... Semkaj pa je dolga pot, morda vitez	A
povrneš tam z bojnih mi poljan ‒ kaj meni smeh in	cvetje,	kaj najjasnejši dan! Slovo od polja (1915	A
zemljo zakopana... . /\ .. stran 43 . \/ Kot	cvetje...	Krog doline naše grički so ponižni za sveta	A
44 . \/ Rod za rodom nemo umira, kot poleti	cvetje	mre na pokošeni senožeti. Če ne bi...	A
kača proti rožam sika in zaman se ji dehteče	cvetje	umika. Neizprosna smrt v kraljestvo mirno seže	A
zmrzal. Čakajo, da bo na licih spet pognalo	cvetje.	- - - Težak pečatni prstan na uveli roki, zlat	A
devali jih na srcé. In srcé jim bo ogrelo	cvetje,	vzraslo iz krvi, da za rod in dom plamtelo bode	A
ko davi je vstala, bil cvet je obran. Oh,	cvetje	je rahlo, čez noč se ospè; a žal je še meni	A
sonce topló sestricam, družicam se smeje, kjer	cvetje	dišeče in sadje zlató visi od citronove veje	A
prvi v življenje vstop. In tebe ‒ pač moti te	cvetje	na poti ‒ to občno veselje se tudi poloti!	A
življenje je s cvetjem posut! Ne slutiš, da	cvetje,	na stèzo nastlano, le trnje zakriva, da zvene	A
ptiček, kaj za to, če umiram jaz? Kaj, če	cvetje	prelepo vzel je zimski mraz? Glej, zelen je	A
v planinski raj! Tu zêlen dol in breg, tu	cvetje	že budi se, tu ptičji spev glasi se, goré še	A
srcih zimski je mraz in mrak; tam ne poganja	cvetje	krasno, tam ne odmeva spev sladák. Ti pa, srce	A
odmeva spev sladák. Ti pa, srce, mi čuvaj	cvetje,	da mraz ne stre ga in vihar, poshrani v toplo	A
srce je, žareč obraz, in v prsih poganja ji	cvetje!	Pogumno, veselo hiti skoz sneg iz trga prek	A
se na zemljo vrne, petje slavcev se zbudi, v	cvetje	zemlja se zagrne; zame pa pomladi ni! Zemlja	A
se iz težkih nočnih sanj. Da glavé dviguje	cvetje	in obrača v njo očí; da po vejah glasno petje	A
doseže, smeje se narava, pomlad po grobovih	cvetje	razsipava. V joku svojo zgubo človek Bogu toži	A
odgovor dal mi je skakljaje: »Z mladim letom pride	cvetje,	kakor lani, jaz pa vam prinesem petje, kakor	A
Kdo naj prihaja? . / . / stran 93 . /	Cvetje	na oknu Sonce na oknu.Stene pobeljene, bele	A
Srečal sem jo pod pomladnimi zvezdami.	Cvetje	je padalo in vodomet je šumel... In veter je zgrnil	A
proslavljal in rast. In lomil bom krone in	cvetje	bral, ki se bo še v popkih skrivalo, da sok	A
pa grob moj s snegom odene, v snegu še nežno	cvetje	ne zvene. Roženkravt, nagelj, vrh rožmarina	A
ohladila. Revica pa je sedaj skoraj ovenela,	cvetje,	listje zeleno zima ji je vzela. Spavaj, draga	A
s planine sosedov brhki sin, poklonil ji je	cvetje	iz rožnatih planin. Si cvetje ogleduje nabrano	A
poklonil ji je cvetje iz rožnatih planin. Si	cvetje	ogleduje nabrano prav skrbno, ne poje več veselo	A
ko davi je vstala, bil cvet je obran. Oh,	cvetje	je rahlo, čez noč se ospe; a žal je še meni	A
Pogreb na obrazu. V rokah	cvetje	vene. V ustih umirajo stavki.	A
otavico. Natresel naj bi v svete me kadice, kot	cvetje	vrgel v divje me slapove. Me bo jemal kot vonj	A
je hiter in močan vonj je vsepovsod. Lipovo	cvetje	diši, ko da kuha sonce žlahtni med.Fant pa se	A
šopkov kljub puškam in samokresom; venci in	cvetje,	ki so v noči prišli neubranljivo kakor kraguljčki	A
Ženske roke so se tresle, kakor da polagajo	cvetje	na neznan grob svojih sinov, na trg pa je vela	A
ta zdaj premagala njegov urok. Naj bo pisano	cvetje	po vseh zidkih in terasah, naj bo raztreseno	A
vriskom in petjem, godba je divje bučala in	cvetje	je padalo z oken.Počasi pa je praznik mineval	A
hlev po koso in s širokimi zamahi pokosi vse	cvetje.	Nato pograbi renčelico, poseka šipkov grm in	A
ravnatelj, ko je s svojimi vodenimi očmi pogledal	cvetje.	»Največji in najbolj živi,« je negotovo	A
in jemljejo iz njih suho, papirnato, voščeno	cvetje	- spomine na prvo sv. obhajilo, na birmo, na	A
pod cvetočo tepko, vsa bela, bolj bela kakor	cvetje	nad njo, naslanja se na črno deblo, drži v koščeni	A
Nato je stopila k učiteljici in ji ponudila	cvetje.	Učiteljica pa je medtem tudi spoznala	A
ki se kopljejo v nalitem vinu. Vidim rdeče	cvetje	in raztresene zelene bršljanove liste.Vidim	A
besede in brez šuma so odmaknili svečnike in	cvetje.	Grobar Zajezarjev Martin je trdo zakorakal k	A
suho in suho je tisto rumeno, pomladno puhasto	cvetje,	ki mu ne vem imena.Že podrhtava pod toplo dlanjo	A
pod tepko in sedel. Gledal je otroku v oči,	cvetje	je padalo nanju z drevesa.Otrok se je nasmehnil	A
zaokrožena obala, toda morje je postalo težje,	cvetje	opojnejše, v ozadju gore, in med vsem tem življenje	A
cvetočo tepko stoji, vsa bela, bolj bela kot	cvetje	nad njo, naslanja se na črno deblo, drži v koščeni	A
zalijejo rože v loncih ter osmukajo že ovenelo	cvetje	in suho listje.Nato jim roke brez dela obležijo	A
preddverja in med istim početjem pohodili njeno belo	cvetje,	povedal je, kdo, in povedal je, kdo je predlagal	A
travniku in muli travo ter rumeno spomladansko	cvetje,	včasih se ozre k njima, ne mara ostati sama	A
reka pisane gosposke, sveče v otroških rokah,	cvetje,	Marijina podoba, kdo bi v takem trenutku mislil	A
je vse povezano, celica in livada, blato in	cvetje,	maj in november, znano in neznano.Bil je pripravljen	A
bleščeče dežele, kjer so sorodniki, ki imajo	cvetje	iz krep papirja na pogrebih, kjer so vojaki	A
domišljavo reče: Kaj hočeš, svet se pač vrti naprej.	Cvetje	brsti, korenine razganjajo zemljo, reke se razlivajo	A
vroče in temno. . / . / stran 39 . / KJER JE	CVETJE	Vsa dvorana je bila posuta s cvetjem.	A
posevke. Po tleh v dvorani je bilo razvrščeno	cvetje.	Kljub vsemu trudu in naprezanju, navzlic napenjanju	A
grabljami ali kakšnim podobnim predmetom in	cvetje	pridno naravnal, da se je enakomerno razporedilo	A
. / Ko je vstopil, je torej mogel zapaziti	cvetje,	stene, strop, krsti in čudne podstavke. Tal	A
Razsuto je in hladno.	Cvetje	so začeli znašati skupaj ženavsezgodaj.Ženavsezgodaj	A
Ženavsezgodaj so prihajali od vseh strani in polagali	cvetje,	ki je bilo različnih barv in oblik in vonjev	A
dolgo izbirali prostor, kjer bi utegnilo njihovo	cvetje	najbolj ustrezati in se prilegati okolju.Tako	A
poleg druge, urejene brezhibno. Morda pa so	cvetje,	ki je bilo odveč, zmetali stran, morda so hoteli	A
takega zanimivo videti, vedeti. Pa kaj, ko so	cvetje	začeli znašati skupaj ženavsezgodaj.	A
Ne morem si predstavljati, da bi v eni vasici	cvetje	bolj cvetelo in da bi njive bolj dehtele kot	A
menoj počasi, kakor da je na travniku in gleda	cvetje	pod nogami, in ne na črnih kamnitih stopnicah	A
razdruzganem snegu v veži je hodila kakor skozi	cvetje.	Zamišljeno je gledala proti oknu, da je mogla	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani