nova beseda iz Slovenije

Franc (28.156)


. / . / stran 203 . / OSEBE      FRANC      JOŽEF FELICITA PRVO DEJANJE  A
Narahlo niha.      Franc      sedi na postelji in se poskuša sezuti.To počenja  A
Pride Jožef.      FRANC      spet odneha: Nič se ne da. JOŽEF se bliža  A
Začne drgetati.      FRANC:      Zebe te. JOŽEF: Malo me res.   A
JOŽEF: Malo me res.      FRANC:      Pa malo potelovadi. JOŽEF s težavo telovadi  A
Sem bil čisto trd od prepiha.      FRANC:      Dobro da te kdo ni videl. JOŽEF: Sem presneto  A
JOŽEF: Sem presneto pazil.      FRANC:      Bi te še prebutali. JOŽEF: Zmeraj pa me tudi  A
me tudi ne prebutajo. . / . / stran 207 . /      FRANC:      Če bi videli, da delaš počepe v tuji veži, bi  A
Prepih je in jaz imam revmo.      FRANC:      Ni se ti treba pritoževati čez službo, če te  A
JOŽEF: Saj me niso prebutali.      FRANC:      Pa bi te lahko, ker nisi previden. JOŽEF  A
JOŽEF: Previdnost je mast božja.      FRANC:      Spet se pritožuješ. JOŽEF: Nič se ne pritožujem  A
JOŽEF: Nič se ne pritožujem.      FRANC:      Seveda se pritožuješ. Jožef užaljeno utihne  A
Seveda se pritožuješ. Jožef užaljeno utihne,      Franc      si še enkrat brez uspeha poskuša sezuti škorenj  A
enkrat brez uspeha poskuša sezuti škorenj.      FRANC:      Ne morem si sezuti škornja. JOŽEF: Zakaj  A
JOŽEF: Zakaj bi si ga pa sezul?      FRANC:      Zato, ker me žuli. JOŽEF: A žulj?   A
JOŽEF: A žulj?      FRANC:      Ne žuli me »a žulj?«, ampak me žuli »a škorenj  A
JOŽEF: A med spanjem?      FRANC:      A med spanjem, ja!A še nikoli nisi slišal, da  A
JOŽEF: Ne.      FRANC:      No, pa si zdaj slišal.Sploh pa vprašaj kakšnega  A
JOŽEF: Po korakanju, to že.      FRANC:      Pozneje pač. JOŽEF: Morda pa se ti je sanjalo  A
Morda pa se ti je sanjalo, da si korakal.      FRANC:      Poslušaj ti.Kaj pa hočeš pravzaprav dognati  A
JOŽEF: Ker.      FRANC:      Kaj »ker?« JOŽEF: Svet je resničen, ker  A
je resničen, ker škorenj resnično žuli.      FRANC:      Kaj pa sem jaz drugega rekel? JOŽEF: Ti si  A
JOŽEF: Ti si rekel in.      FRANC      razburjeno: Zakaj pa ne bi smel reči in  A
JOŽEF: Rekel bi, da to ni juridično vprašanje.      FRANC:      Je pa moralno vprašanje.Spravim te na toplo  A
Ne bom več rekel ker.      FRANC:      Meni nikoli ne gre za to, da bi človeka zlomil  A
JOŽEF: Zato, ker ... umolkne.      FRANC:      Sem prav slišal? JOŽEF: Ja, ampak bil je  A
Lahko ti ga pomagam in sezuti.      FRANC:      Bi ti res to storil? JOŽEF: Z največjim veseljem  A
JOŽEF: Z največjim veseljem.      FRANC:      Čisto zares? JOŽEF: In z zadovoljstvom  A
JOŽEF: In z zadovoljstvom.      Franc      sede na posteljo in iztegne nogo.Jožef vzame  A
Oba se močno napenjata.      FRANC:      Upam, da se ti ne bi zdelo poniževalno. JOŽEF  A
Pomagati človeku v stiski ni nikoli poniževalno.      FRANC:      Oprosti, moral bom nekoliko pritisniti s tole  A
Nič, kar je človeškega, mi ni tuje.      FRANC:      Ker drugače ga nikoli ne bova sezula.   A
Škorenj se sezuje, Jožef se zvali po tleh.      FRANC:      Oprosti ... in hvala. JOŽEF vstane in mu  A
škorenj: Ni za kaj. . / . / stran 210 . /      FRANC:      Res hvala. JOŽEF: Res ni za kaj.   A
JOŽEF: Res ni za kaj.      FRANC:      Je, je. JOŽEF: Ni, ni.   A
JOŽEF: Ni, ni.      FRANC      miga s prsti: Kako je to lepo. JOŽEF: Če  A
JOŽEF: Če človek pomaga človeku.      FRANC:      Če škorenj več ne žuli. JOŽEF se pretegne  A
in zazeha: Zdaj bi pa lahko malo počivala.      FRANC:      To pa ne.Nisva zato tukaj, da bi počivala.   A
JOŽEF: Zakaj pa sva tukaj?      FRANC:      Zato, da bi delala. JOŽEF: Saj res.   A
Na Godovskem?      FRANC:      Na primeru Godot. JOŽEF: Godot?   A
Zaradi mene je lahko tudi Godovič.      FRANC:      Ali pa Godin. JOŽEF: Ali pa Godotenstein  A
JOŽEF: Ali pa Godotenstein.      Franc      odvije žarnico, stopi k oknu in odgrne zavese  A
osvetljen z ulično svetlobo, ki pada skozi okno.      Franc      pobere daljnogled z mize, prime Jožefa za roko  A
Jožef ga naravnava.      FRANC:      Prvo nadstropje, tretje okno z leve. JOŽEF  A
JOŽEF: Iz veže se lepše vidi.      FRANC:      Tisto z rozetami naokrog. JOŽEF: Je pa tukaj  A
JOŽEF: Je pa tukaj bolj udobno.      FRANC:      Tam, kjer odpada omet. JOŽEF: In nič ne smrdi  A
smrdi in nič ne piha. . / . / stran 211 . /      FRANC:      Vidiš? JOŽEF odstavi daljnogled od oči  A
JOŽEF odstavi daljnogled od oči: Ne.      FRANC:      Kako da ne vidiš ? JOŽEF: Saj vem na pamet  A
Odkar pomnim, gledam v to okno.      FRANC:      Že, samo da ti gledaš s prostim očesom.Tukaj  A
Samo nekoliko megleno je.      FRANC      mu strga daljnogled iz rok: Seveda je megleno  A
Jožef dolgo gleda in vrti kolesce.      FRANC:      Zdaj končno vidiš? JOŽEF: Ja, zdaj pa vidim  A
JOŽEF: Ja, zdaj pa vidim.      FRANC:      Kaj? JOŽEF: Temo.   A
JOŽEF: Temo.      FRANC:      Počakati morava, da bo prižgal luč. JOŽEF  A
JOŽEF: Odkar pomnim, je še ni prižgal.      FRANC:      Prižgal jo bo, brez skrbi.Saj na to čakava,  A
tistem oknu luč, ne potrebujeva daljnogleda.      FRANC:      Z daljnogledom se več vidi. JOŽEF: Večje  A
JOŽEF: Večje okno?      FRANC:      Ne samo večje okno.Večje vse.  A
JOŽEF: Vidi se, zakaj je v stanovanju.      FRANC:      Kaj pripravlja. JOŽEF: Kaj naklepa.   A
JOŽEF: Kaj naklepa.      FRANC:      Kaj skriva. JOŽEF: Kaj hoče.   A
JOŽEF: Kaj hoče.      FRANC:      Vse, vse se vidi. JOŽEF: Sliši se pa ne?  A
JOŽEF: Sliši se pa ne?      FRANC:      Tudi sliši se, ampak to je drug sektor. JOŽEF  A
JOŽEF: Se mi je zdelo.      FRANC:      Kaj se ti je spet zdelo? JOŽEF: Da obstaja  A
obstaja še kaj drugega, prepričan pa nisem.      FRANC:      Zdaj te pa naj spet začnem prepričevati, kaj  A
te pa naj spet začnem prepričevati, kaj?      Franc      zagrne zaveso, prižge luč. JOŽEF: Kaj  A
JOŽEF: Kaj sem že hotel reči?      FRANC:      Pomisli malo. JOŽEF: Ja, da sem lačen.   A
JOŽEF: Ja, da sem lačen.      FRANC:      Že spet. JOŽEF: Saj še nisem bil.   A
JOŽEF: Saj še nisem bil.      FRANC:      Zmeraj si lačen. JOŽEF: Ni me treba prepričevati  A
Samo malo se vam naj smilim, gospod.      FRANC:      Če natančno pomislim, se mi res nekoliko smiliš  A
JOŽEF: In lakota.      FRANC:      Ti bi moral biti v toplicah, če natančno pomislim  A
Toplice so za revmo. . / . / stran 213 . /      FRANC:      Tako je.Priznam, kar nekoliko ganjen sem.   A
Poglej zdaj mojo humanitarno gesto.      Franc      gre do stola ob postelji, na katerem je krožnik  A
Jožef, miza ponuja. JOŽEF: Hvala, tovariš      Franc,      res ni treba. FRANC: Je treba, je.   A
JOŽEF: Hvala, tovariš Franc, res ni treba.      FRANC:      Je treba, je. JOŽEF: Ni treba, ni.   A
JOŽEF: Ni treba, ni.      FRANC:      Nič poniževalnega ni v tem, če je človek lačen  A
poniževalnega ni v tem, če je človek lačen.      Franc      vzame z roko rezino salame, jo nese čez prostor  A
se nalahno prikloni, vzame z dvema prstoma.      Franc      vzame Jožefu izza suknjiča termovko, odvije  A
termovko, odvije pokrov, natoči, mu ponudi.      FRANC:      Prosim. JOŽEF: Hvala.   A
JOŽEF: Hvala.      Franc      gre in prinese še košček salame.Da mu jo v usta  A
Da mu jo v usta, kot hostijo.      FRANC:      Prosim, prosim. JOŽEF: Hvala, hvala.   A
JOŽEF: Hvala, hvala.      Franc      natoči kozarec z žganjem, vzame tretjo rezino  A
Jožef vzame z dvema prstoma.      Franc      mu ponudi še kozarec, Jožef ga ne more vzeti  A
Jožef ga ne more vzeti, saj ima v rokah salamo.      Franc      mu pokaže, naj da salamo v usta, Jožef to napravi  A
JOŽEF: Pardon.      FRANC:      Pardon. Franc mu prinese cel krožnik,  A
FRANC: Pardon.      Franc      mu prinese cel krožnik, Jožef hlastno jé.   A
JOŽEF: Hvala za zaupanje.      FRANC:      Res ni za kaj. Franc se zlekne na posteljo  A
FRANC: Res ni za kaj.      Franc      se zlekne na posteljo in ga zadovoljno opazuje  A
zlekne na posteljo in ga zadovoljno opazuje.      FRANC:      Lepo je pomagati človeku v stiski.Kako dolgo  A
JOŽEF: Sendvičev mi je zmanjkalo že drugi dan.      FRANC:      Preveč si bil požrešen. JOŽEF: Čaj pa sem  A
lepo videl okno od tega . . . Godovskega . . .      FRANC:      Godota. JOŽEF: Godina.  A
po veži, podnevi pa sem počepnil za kante.      FRANC:      Če ti nisi blesav.Ali misliš, da se to zbira  A
JOŽEF: Kdo zbira?      FRANC:      To. Banda.  A
je sam zaprl v stanovanje, brez dovoljenja.      FRANC:      Najprej sam, potem pa bo z bando.Takšna je moja  A
JOŽEF: A ja?      FRANC:      Ja. Premolk.   A
Premolk.      FRANC:      Pa je bilo, tam zadaj za kantami, kaj podgan  A
Kar takole, mimo kant, čez kante.      FRANC:      Kar na tla?Nemarnost pa taka.   A
In nisem se mogel zmeraj umakniti.      FRANC:      Sreča, da ni vsula golaža. Jožef užaljeno  A
Jožef užaljeno umolkne.      FRANC:      No, kaj je zdaj, nadaljuj ... kaj je bilo potem  A
JOŽEF: Nič ni bilo. . / . / stran 216 . /      FRANC:      Pa menda ja nisi užaljen zaradi tega golaža  A
Jožef trmasto molči.      FRANC:      Kaj pa sem takega rekel?...Daj no, en golaž  A
si na postelji, da se ti je naredil žulj.      FRANC:      Življenje je nepredvidljivo.Zmeraj je nekdo  A
Meni škornje in tebi resničen svet.      FRANC      ga objame čez rame: Kdor nosi škornje, nosi  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA