čof (30)

ga držal z eno roko za goltanec, z drugo pa	čof!	čof! čof!Ves je bil zdivjal takrat Marko, zblaznel	A
držal z eno roko za goltanec, z drugo pa čof!	čof!	čof!Ves je bil zdivjal takrat Marko, zblaznel	A
z eno roko za goltanec, z drugo pa čof! čof!	čof!	Ves je bil zdivjal takrat Marko, zblaznel je	A
zagrmeli so lonci, zapele so rene, klof in	čof,	vik in krik, in že je prišla resnica na dan	A
nit, »e, bili so čudni časi. Kamor si stopil ‒	čof,	veleizdaja!Spred veleizdaja, vzad veleizdaja	A
temo spi življenje kakor Vineta na dnu morja ‒ (	čof	v lužo!) ‒ neskončni molk ga pokriva z mehko	A
novi so, noga jim ni vajena, pa se spotakne in	čof!	v lužo, da na obe strani visoko pljuskne blato	A
sredico in jo oblikoval v drobne kroglice.	Čof!	ga pri tem zanimivem opravku kar naenkrat zmoti	A
opravku kar naenkrat zmoti lahen udarec v nos.	Čof,	čof!Še drugi in tretji.	A
kar naenkrat zmoti lahen udarec v nos. Čof,	čof!	Še drugi in tretji.	A
»Kranjska hulja!« mu pljune Uskok v lice.	Čof!	useka Vid Uskoka s pestjo v obraz.Tedaj pritisnejo	A
veslo zaporedno z vsako lopatico po enkrat.	Čof,	čof, čof, čof. Kakor iz teme je pridrsel iz	A
zaporedno z vsako lopatico po enkrat. Čof,	čof,	čof, čof. Kakor iz teme je pridrsel iz megle	A
zaporedno z vsako lopatico po enkrat. Čof, čof,	čof,	čof. Kakor iz teme je pridrsel iz megle lahek	A
z vsako lopatico po enkrat. Čof, čof, čof,	čof.	Kakor iz teme je pridrsel iz megle lahek drevak	A
ki je doslej negibno sedel, se je preganil.	Čof!	Jelen se je zdrznil.Ostro je pogledal v somrak	A
Zakašljal je: »Hhhmmkh!«	Čof!	Stari beli bober je plosknil z repom in izginil	A
Hej, hej, haj!	Čof,	čof! Kakor razposajeni otroci so krepkoudi mladi	A
Hej, hej, haj! Čof,	čof!	Kakor razposajeni otroci so krepkoudi mladi	A
da ne parkiraš svoje barke na sredi pločnika,	čof,	pljusk, točno tam, kamor si namenjen), da bi	D
umazano lužo in še plačati moraš za vsak tak	čof.	Kdo se še spomni žičnice za smučanje na vodi	D
brez pavze. Gigi je prisebno stekel ven in ...	čof!	... že plava psiček proti drugemu bregu.Ubogi	D
in brez kančka slabe vesti spuščajo v morje.	Čof!	Morje je velik sistem in na videz veliko skrije	D
v cerkev, vstopim, se pokrižam, sklonim in,	čof,	tele od fona direktiva v blagoslovljeno vodo	D
mimo vseh ljudi do svetilke in mimo svetilke,	čof,	naravnost v Ljubljanico. Nina potem besno odmaršira	P
na stolu, močijo tako obleko kot pohištvo.	Čof,	čof, pljusk in že je posoda umita! Voda je	P
stolu, močijo tako obleko kot pohištvo. Čof,	čof,	pljusk in že je posoda umita! Voda je tisto	P
zlatasto obrobo pa se blešči na kajmanovem hrbtu.	Čof,	sem že v vodi.Kar strese me, sežem proti telefončiču	P
odpotovala in jo po vrnitvi našla vso izsušeno.	Čof	z vodo po njej ‐ brez prave mere sem jo hotela	P
je tulu kuker blazn, kaže, da bo šlo narazen,	čof,	pa mu je primazala! (J. Menart)«, od zunaj so	P

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani