Razumete, ne: škoda je bilo vseh tistih »čudovitih hiš življenja in molitve«, ne pa tudi vseh tistih čudovitih oseb, ki so v teh »čudovitih hišah življenja in molitve« postali objekti, žrtve in talci duhovniške patologije. »Mi vsi smo del nečesa, kar je večje od nas.« Joj, a res? A po drugi strani, to je tipično cerkveno »opravičilo«: veste, smo le del nečesa, kar je večje od nas!