Nekdo torej hudo lovi korak s časom. Prejšnji teden smo besneli nad pozivi Vatikana, naj ljudje nehajo nakazovati denar organizaciji Amnesty International (podpora abortusu, če je šlo za posilstvo, in podobno), zdaj pa z veseljem objavljamo, da smo te dni spet blaženo nasmejani, kakor je temu rekel tisti čilski komunistični pesnik Pablo Neruda: »Smeh je jezik duše.«
Na višji intelektualni ravni pa v zadnjem vatikanskem dekretu prepoznamo tipično simboliko, ki odslikava naravo verskega spektakla, če naj to razumemo kot nekaj, kar pač obstaja zavoljo predstave, svet pa bi bil tudi brez tega povsem enak.