Ni še tako dolgo, kar so ljudje v glavah nosili Hobbesovo predstavo krutega prazgodovinskega sveta, v katerem je bilo življenje težko in kratko, zdaj pa na podlagi neštetih dokazov vemo, da je bil ta svet veliko prijaznejši: ni bilo treba veliko delati, več časa je bilo na voljo za igro, ljudje so bili izjemno bolj enakopravni.
Zaradi vse več neosebnega komuniciranja, izumetničenosti nasploh in ločitve od naravnega prostora okoli nas so naši čuti zagotovo izgubili ostrino. Ne verjamem, da gre tu za enosmerno cesto, ne trdim niti, da je to nekaj dokončnega, a ravno o tem je treba govoriti, namreč o ponovnem povezovanju s svetom okoli nas.