Klubski model kapitalizma ne temelji na načelih vključevanja, temveč izključevanja, poudarja logiko sovražnikov namesto ustvarjanja partnerskih mrež, ponuja produkcijo strahu namesto zaupanja. Toda logika idejne zaprtosti, regulirane demokracije in ekonomske ksenofobičnosti klubskega kapitalizma ima nevarno razpoko v središču sistema. V klubskih elitah se pogosto naseli dvom o lastnem početju, samoprisila se meša s samoohranitvijo, ljudje dobivajo občutek, da so hkrati žrtve in da se žrtvujejo.