Spominjam se nekega sivega zimskega dne na križišču Vidovdanske in Ilirske v središču Ljubljane. Najmanj osemdeset let stara mamka, kljub mrazu obuta samo v natikače, brez plašča, je pri rdeči luči med mimo brzečimi avti capljala čez cesto, globoko zatopljena v tisto, kar si je momljala v brado. Upravičeno bi smeli domnevati, da je pozabila, kdo je in kje je doma.