Od takrat živi na ulici (če še?), prosi za denar in se razen drobnih darov dobrih ljudi in družbe mešanca ničesar več ne veseli. Psa ima tako kot številni francoski brezdomci zato, da ga, če pride navzkriž z zakonom, ne morejo zapreti (ker psa pač ni mogoče zapoditi ali stlačiti v prepolne pasje azile), in zato, »ker tudi pes nima kje bivati, kaj jesti, lahko pa vsaj skupaj smrdiva«.
Tudi odločitev Augustina Legranda, da bo pomagal brezdomcem, in zamisel za ustanovitev organizacije Les enfants de Don Quichotte sta dozoreli ponoči, ko njegova zdaj dveletna hči ni in ni zaspala in se je z njo sprehajal po ulicah 10. pariškega okrožja.