Ti delavci živijo v največji negotovosti, so najbolj ustrahovani, ne smejo stavkati, praviloma nimajo dodatkov za nadure, nočno delo ter nevarnost pri delu, pogosto delajo tudi 300 ur na mesec, saj so prisiljeni delati ob praznikih in nedeljah. Njihova vloga v proizvodnem procesu je degradirana na najnižjo točko; delodajalci nanje gledajo kot na t. i. človeške vire oziroma »human resources« po evropsko.
Sindikati so zadnje čase vse bolj zaposleni z zbiranjem pritožb.