Poleti 1942, ko so po nemški ofenzivi na Kozari ostale le pogorele vasi in zoglenela trupla pobitih, je nastala kultna pesem o Titovi poti. Spesnila jo je kmetica Persa Ristić iz vasi blizu Bosanske Dubice, ki je v ofenzivi izgubila večino sorodnikov, med pobiranjem njihovih kosti za pokop pa so se ji spontano utrnili verzi, ki so jih nato povzele tudi druge preživele: Svud grobovi u zelenu žitu, / Kozara se zaklinjala Titu. / Druže Tito, mi ti se kunemo, / da sa tvoga puta ne skrenemo ...
Od spomladi 1943 so se v partizanskem tisku začele pojavljati tudi pesmi najbolj znanih pesnikov, posvečene Titu.