Pa ja. Če je takrat kak delavec vsaj za trenutek pomislil na nas, je kvečjemu zaploskal: prav ji je, zalegi, kaj pa piše knjige, ki so predrage (povprečno debela, taka za mnogo deževnih popoldnevov radosti, stane toliko, kot če pelješ ženo in otroke v kino gledat Mr. Beana, potem pa še na pico), za katere nam zmanjkuje časa (ker ga moramo imeti za Beana, pico, Planico in Evrovizijo) in ki so zlasti predolge, prezahtevne in napisane v nam neznanem jeziku, torej v knjižni slovenščini. Ablast si je pomela roke, saj so bili nemili davčni ukrepi sprejeti brez omembe vrednih viharjev ‐ in nato se je začela ozirati za naslednjo žrtvijo.