Sedem sekund po tem, ko sem prispel na prizorišče Konfuzije 2007, se mi je edina oseba, ki sem jo poznal od prej, spravila razlagat s prejšnjim večerom povezano dolgo in bizarno štorijo, katere poanta je bila, da ima namesto normalne ene na batini že od rojstva kar dve luknjici. Ko me je potem ta oseba peljala do organizatorja, je za sabo teatralično vlekla levo nogo kot kak Frankensteinov pomočnik in pri tem spuščala visoke teatralične zvoke kot polomljen robot. Jup, sem si dejal, tukaj se bom gotovo počutil precej bolj doma kot kje drugje.