In posledično: delavski razred ni bil več subjekt revolucije. Marksistična revolucija itak ni bila več mogoča ‐ mogoč je bil le še revolt proti potrošniški družbi.
V naslednjih dveh knjigah, v Zrcalu produkcije in Simbolni vrednosti in smrti, je to še zaostril, ko je edino možno alternativo kapitalistični organizaciji družbe našel v simbolni menjavi, značilni za »primitivne«, predmoderne družbe, ki niso temeljile na produkciji, produktivnosti in uporabnosti, ampak v antiproduktivnem žrtvovanju, ki v zameno noče ničesar.