Ernestina Jelovšek je prvič reagirala v Ljubljanskem zvonu leta 1883 na po njenem nespoštljiv zapis o Prešernu v nekem koledarju. Svoj spis je začela približno takole: saj vem, da ne pritiče ženski, da bi se v te moške stvari vtikala, ampak vseeno me legitimirata ljubezen do mojega očeta in domovinska ljubezen ‐ in potem je povedala nekaj toplih besed. Pozneje so njeni spomini postali eden glavnih virov za vsakdanje Prešernovo življenje, njo kot proletarko pa so marginalizirali: umrla je v hiralnici, ker je oslepela zaradi svojega poklica vezilje, v katerem so ji opešale oči.