nova beseda iz Slovenije

Revija Mladina, leto 2007, poved v sobesedilu:

Ne, prav narobe: ekstremna desnica dela vse po knjigi, v kateri so ugodni rezultati že od nekdaj vnaprej zagotovljeni in absolutno predvidljivi. Ali bolje rečeno, ekstremna desnica izkorišča evropski vrtinec, ki so ga sprožili in sformatirali različni momenti: prvič, postindustrijske spremembe, deregulacija trga, globalizacija, selitev delovnih mest v Tretji svet, migracije, širitev in združevanje Evrope, ki ljudi odtujujejo »modernizaciji«, obenem pa jih dela bolj dovzetne za arhaične vsebine, med katere sodijo tudi neprebavljene usedline Tretjega rajha, drugič, deklasirani, brezposelni delavski razred in vse bolj ogroženi, vse bolj navzdol uperjeni nižji srednji razred, najlažji tarči ekstremne desnice, ki verjameta, da so za njuno agonijo krivi »tujci« (imigranti, etnične manjšine ipd.) in da je v EU preveč delovne sile, pa četudi fakti kažejo, da je delovne sile premalo, tretjič, apatične in upehane politične elite, ki jih zanima le še status quo in ki se na krizo in probleme postindustrijske Evrope ‐ slabšanje delovnih pogojev, nižanje plač in življenjskega standarda, vse bolj stresna kompetitivnost, poglabljanje socialnih krivic, oženje socialnih pravic, negotovost, brezposelnost ipd. ‐ slabo odzivajo (ali pa sploh ne), zaradi česar potem množice, ki imajo občutek, da so izključene iz sistema in modernizacije, ekstremno desnico lažje razumejo in »kupijo« kot protest proti »visoki« politiki, kot upor proti političnemu establišmentu, kot antipolitično gibanje, četrtič, levica, ki se ‐ tudi v Sloveniji ‐ »skriva«, s čimer pušča, da razočarane, frustrirane, deklasirane, ogrožene množice alternativo desnici vidijo v ekstremni desnici, petič, iskanje nacionalnih identitet, ki v tem kaotičnem, turbulentnem, nervoznem preurejanju EU in nacionalnih držav zlahka koketira s ksenofobijo in retoriko izključevanja »tujcev« (ko začne nacionalno identiteto hraniti ekstremna desnica, vedno mutira v pošast), in šestič, postkomunistično ideološko preurejanje Evrope, ki za sabo vleče neprebavljeno 20. stoletje, neprebavljeno vojno, neprebavljeno povojno obdobje, neprebavljene zgodovinske manipulacije in neprebavljeno reaktiviranje starih mitov, pa tudi revizionizem, ki išče alternativo dosedanji interpretaciji zgodovine in jo potem ‐ logično! ‐ najde pri Hitlerju, in popravljanje preteklih krivic, ki se potem ‐ spet logično! ‐ konča z legitimiranjem kolaboracije in drugih neprebavljenih usedlin Tretjega rajha.

* Dalje, denacifikacija Evrope, ki se je začela po II. svetovni vojni, ni nikoli zares uspela.


  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA