Na nekaterih odsekih je bilo vse skupaj tako, kot da bi čakali na zastonjsko vožnjo ljubljanske vzpenjače ‐ v pol ure se premakneš za neverjetnih sto metrov. S sotrpinom Peterlinom sva dokaj hitro ugotovila, da nama čakanje v množici ne ustreza, zato sva se počasi pomikala proti koncu kolone. Ter se tam zasidrala za vso noč.