V Hitlerju ne vidi le pošasti, ampak v njem odkrije tudi nekaj »dobrega«, »koristnega«, »pozitivnega«, okej, magari le nekaj malega »dobrega«, »koristnega«, »pozitivnega«, saj veste, le malenkost, detajl, toda to je dovolj, da ga vidi drugače, kot ga je videl. V hipu, ko Slovenec pusti, da Hitler razpade na dva Hitlerja, na avtorja Mojega boja in avtorja Holokavsta, mu nasede. V hipu, ko dopusti, da Hitler, ki je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja pisal Moj boj, ni Hitler, ki je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja ustvaril Holokavst, da torej Moj boj ni načrt za Holokavst, mu nasede.