Potem smo zavili v klet, prepojeno s kiselkasto kvasnim vonjem zorečega vina. Malo smo nevešče brozgali po drozgi in pri tem nam je vanjo padel bel prt, s katerim je bil prekrit kotel, potem pa z velikega, na debelo obloženega pladnja pikali sočen dolenjski špeh, suho salamo, budžolo in sir ter spoštljivo srkali še malce na sadni sok spominjajoča mlada vina, najprej dolenjsko belo, potem žametovko ali žametno črnino ter modro frankinjo, vse Pikolinov pridelek. V kleti sem se počutil res izvrstno in morda sem prvič zares razumel vinske mušice, ki so v stotinah kot v opoju sanjavo frlele po tistem polmraku, čeprav muhe kar načeloma preziram.