Z zamudo počnemo nekaj, kar so druge nekdanje socialistične države naredile takoj, zdaj pa ne vedo, kako to popraviti. Veliko tega je razumljivega, posamezni kraji si želijo imeti »univerze«, največkrat pa so za vsem tem le ambicije in želje po zaslužkih posameznikov, ki to pokrivajo z nekakšnimi splošnimi potrebami oziroma s potrebami na trgih dela. Bolonjske reforme ustvarjajo potrebno za vso to zmedo.