Imeti svoje prevajalske štabe je, se razume, vprašanje nacionalne časti in to se izvaja minuciozno in kontinuirano, ne glede na dejstvo, da skoraj vsi ‐ razen kakšnega birokrata, ki pride v Bruselj ne glede na to, ali govori kakšen svetovni jezik ali ne ‐ znajo tudi angleško. Prevajali mu bodo vseeno, četudi v kakšno narečje nacionalnega jezika, ki ga morebiti tudi ne zna (tudi nam to ni tuje). Kajti ‐ kadar se izbira med znanjem jezika in dobrim političnim pedigrejem, zmaga slednje.