Blair je v poskusu, da bi vnovič vzpostavil red, pokaral državnega sekretarja Toma Watsona, ki je bil med podpisniki pisma na najvišjem položaju, Browna pa 6. septembra ob 9. zjutraj poklical na sestanek na Downing Street. Blair ni bil prepričan, ali za rovarjenjem proti njemu stoji finančni minister, a med njima vlada takšno nezaupanje, da se mu je to zdelo več kot verjetno. Če nič drugega, bi Brown lahko preklical upor, če bi bil hotel, in to bi bilo tako v njegovem kot Blairovem interesu.
Browna ni treba prepričevati, da je bolje priti na čelo stranko po mirni in redni poti, kar mu je obetal tudi Blair.