Še neki Primorec je resno vrgel oči na našo punco, a on s popolnoma drugačno taktiko. Seveda je bil tudi on, iz meni še vedno neznanega razloga, prepričan, da sem njen oče, zato me je pričel hvalisati, da se res redko vidi takšen ljubezniv starš, ki tako zaupa svoji hčerki, da jo celo v tako poznih urah mirno spremlja, in da je on nasploh goreč privrženec svobodne vzgoje, no in take stvari gor in dol. Kdaj smo se pričeli voziti tja dol na šengensko mejo, niti ne vem natančno, neka nadvse prijazna policajka nas je tam spodaj nekje legitimirala, vendar ni disciplinsko ukrepala, ampak nam je, že povsem izgubljenim, pokazala pravo pot.